Razvajenost in iskanje krivin

 

Predstavljate si, da bi bili rojeni na začetku dvajsetega stoletja. Živeli bi v hiši skupaj z živino, ne bi imeli ne vode ne elektrike. Doživeli bi 1. svetovno vojno in na milijone pobitih. Morda bi vašo družino prizadela španska gripa?

V najlepših letih bi se začela druga svetovna vojna. Raje si ne predstavljajte, kako bi bilo, če bi se slučajno znašli na napačni strani zgodovine.
*
Po 2. svetovni vojni so bili težki časi.
Brez švinglanja, brez iznajdljivosti bi si težko omislili kolo, radio, celo navaden dežnik bi bil za vas finančno nedosegljiv. Na jedilniku bi imeli zelje, repo, krompir v kosih, meso pa le ob nedeljah in praznikih. Pa če bi vas kdo vprašal, kako ste, bi vseeno odgovorili: ''Odlično, da je le zdravje in da pamet še zmeraj deluje!''
Bolj, kot so jo upoštevali – to pamet, lažje so se znašli tudi v nemogočih situacijah.
*
Predniki se, o tem sem prepričana, držijo za glavo, ko s kakšnega oblaka opazujejo, kaj se dogaja tam spodaj. Menili bi, da smo kot invalidi. Brez glave. Da imamo dve levi roki in dve levi nogi.
Resnična anekdota:
Skupina otrok se je vračala s hribolazenja. Ko so prišli do razpotja, jih eden od odraslih vpraša, katera pot v dolino je po njihovem prava. Vzeli so v roke telefone in začeli mrzlično raziskovati po Googlovih mapah. Ker ni bilo signala, so žalostno zmajevali z glavami.
''Pojdimo po isti poti nazaj in na vrhu, pri koči, bo, morda signal! 'je vzkliknil eden od preplašenih malčkov. Šele čez čas se neka deklica domisli: 'Če moramo priti v dolino, potem izberemo pot, ki vodi navzdol, ni tako?''
Če bi s takšno nepraktično počasnostjo reagirali predniki, kdo ve, bi bilo na tem planetu sploh še kaj življenja?
*
Strokovnjaki s fakultete za šport v Ljubljani so v sodelovanju z učitelji športne vzgoje po prvem valu covida na več kot sto osnovnih šolah, pri okoli 20.000 šolarjih opravili meritve telesnega in gibalnega razvoja. Ugotovili so, da je umanjkanje šolske telesne dejavnosti pustilo neslutene posledice. Zato so nemudoma pozvali, naj v šolah zagotovijo več gibanja, igrišč in telovadnic pa naj ne zapirajo.
Škoda le, da v sporočilo niso zapisali, naj ljudje uporabljajo več zdrave pameti in naj predvsem sami (!) poskušajo v danih, četudi nemogočih situacijah, najti dobre rešitve.
Za odvečne kilograme ni ''kriva'' država, krivi smo, ker čakamo, kaj nam bodo prinesli rešitve na pladnju!
*
Karla in Igor živita s še dvema šoloobveznima otrokoma v petem nadstropju na komaj 60 kvadratnih metrih. Ko se je začelo obdobje karantene, sta zapisala na Facebooku: 'Edino vprašanje, ki ga imava, je, bo covid zafrknil nas ali bomo mi covid.''
Življenje na tako malo prostora, kot ga imajo oni, ni preprosto, a vse se da, če se hoče. Na YouTubu so poiskali vaje za telovadbo in družno vadili trikrat na dan. Igor je skupaj s sinom zvečer, ko je bilo malo manj verjetnosti, da bosta na stopnišču še koga srečala, tekal gor in dol. Večkrat zapored! Za kondicijo! Na koncu karantene so bili še bolj ''fit'' kot pred njo!
Roko na srce: četudi imamo komaj kaj prostora, lahko delamo počepe, sklece, lahko se razgibavamo ure in ure!
Ida Rus je pediatrinja in mama petih, zdaj že večinoma odraslih otrok, ima, prepričana sem, gibanja dovolj, če ne celo na ''zalogo''. Njena družina živi v hribih nad Polhovim Gradcem. Z možem sta vztrajala, da otroci hodijo peš v šolo. Vsak dan to znese tri kilometre z nekaj klanci.
*
Zelo enako je bilo tudi v mojem otroštvu. Če bi se slučajno primerilo, da bi koga od staršev skrbelo za športno rekreacijo svojih otrok, bi se mu, verjemite, še krave smejale! Otroci smo bili v nenehnem gibanju, če ne pri delu, pa pri igri, za katero je bilo odmerjenega komaj kaj časa. Spominjam se sošolcev, ki so prihajali k pouku z bližnjih hribov. Zmeraj so pritekli in tudi sicer niso znali hoditi počasi.

Zakaj je treba čakati, da nas na lenobo naših mišic opozorijo meritve ustreznih strokovnjakov?
Odgovor je, žal, na dlani: zato, ker nismo več navajeni uporabljati svoje pameti. Še huje: različni dogodki, ki smo jim priča v družbi, v kateri živimo, dokazujejo, da le-ta počasi, a zagotovo izginja!
Še ena anekdota: Polde in Micka sta postala z leti malodane odvisna od televizije. Zjutraj je Polde stopil na prag in rekel: 'Danes greva pa peš k maši na Svete tri kralje.''
''Ne, pa ne greva!'' se iz kuhinje oglasi Micka,'' so rekli pri poročilih, da bo na Gorenjskem deževalo.'' »Ampak….ljuba Mica, nebo je brez oblačka!'' ''To se ti samo zdi!'' mu je odgovorila.

*
Jožica K., ki je dolgo časa vodila kuharske tečaje, je, preden se je dokončno upokojila, s težkim srcem priznala, da tako malo domišljije, kot jo imajo ljudje danes, niso imeli nikoli. Nekoč je predlagala slušateljem, naj naredijo ''nekaj'' iz paradižnika, jajca, peteršilja, naribanega sira in koščka kruha. ''Ne znamo, nimamo recepta!'' so potarnali.
»Kje so časi, ko so iz tistega, kar so imeli na voljo, skuhali, če ne drugega pa ''Rataunik''?« je potarnala.

P.S.

Zakaj sem dodala fotografijo dečka (posneta je bila pred več leti na Žirovskih klekljarskih dnevih):

Žirovci so nekaj posebnega. Številne generacije- tudi povojne- so imele več poklicev, več služb. O tem sem veliko pisala tudi v tistem delu Ogenj, rit in kače niso za igrače, ko sem omenjala zidavo hiš po vojni. Dopoldne so bili čevljarji, popoldne zidarji, tesarji, keramičarji, sami so izdelovali strešno in zidano opeko, sami so poskrbeli za ostrešje...

Vsega so se lotili. Nihče ni držal križem roke, no, morda ene par 🙂 Pa to še ni vse. Ob večerih, preden so legli k počitku, so še klekljali. In to s tistimi svojimi okornimi prsti, ki so čez dan tolkli kamenje, v Alpini vlekli čevljarsko dreto...Mnogi med njimi so klekljali, zidarili, pleskali, obrezovali drevje, itd. itd. vse do svoje smrti. Tako da.... ❤

In ker sem del teh, pridnih in delovnih, mi gredo danes tisti, ki bi živeli na račun takšnih- zelo pridnih, zelo zelo na živce.

kak se je delal cigu

Usak šoštar je za saja bajta mogu narest cegu, zatu je bl u Žereh velik ceglaunc. Ble sa Glažarjeva, Matevževa, Žegonova, Brckava pa še druge.

Usak, ka je začeu zidat hiša je na svaj parcel naredu tud cegu. Ilavca je dobu kar tam kat je parcela kupu. Ilavca je bl treba jesen skapat, de je čez zima premrznla, de se je pal dal pamlad modlat. Ta ilavca sa nakapal u jame, zalil z vada, pal sa je prehadil z nagam al pa z žvina, de je ratala gladka masa. Pal sa ja pa zmetal na en kap, ja patresl s pepelam in ja pašvaral, bi se rekl, de sa ja paravnal. Iz tega kupa sa jemal pa ena pest ilavce in ja dajal u modu za cegu. Ta modu je bil treba prej patrest s peskam in ga nekejkrat udart pa miz. Kar je gledal čez modu je bl treba pa adrezat s pasebnim lokam, ka je biu neč druzga kat en kos leskave palce z jeklena žica. Modu je bl treba adnest na plac, kodar se je sašil dan al pa dva, pal je bl pa treba cegu pastaut pakanc, de se je pasušu da kanca. Tak srau, suh cegu sa zložl še u pasebej prštimane kašte ker se je sašiu še nekej mescov. Pal sa ga pa zlažil u peč, ka sa ja znal narest sam dabri majstri. Ta peč iz srauga cegla je mogla met pasebej narjene kanale, de je uračina pršla da useh ceglau. Taka peč je bl treba kurt tri al pa štir dni, kar naprej, z lesam, kat sa rajkli, špevte al pa kar je bl. Tak žgan cegu sa nucal za zidava hiš.

U Žereh je še dans prav velik bajt s tazga cegla narjenih. Tu je biu pa en velk matar.