Kako najti ljubimca (navodilo)

 

Kako najti ljubimca (navodilo)

 

 »Samo še pet minut,« je rekel Janez, se pokril z blazino in se obrnil na drugo stran.

»Ko pridem iz kopalnice, ti zlijem za vrat kozarec vode,« sem mu zagrozila in stopila pod tuš. Vstala sem že ob petih, šla teč in po desetih kilometrih sem komaj čakala, da mi topla voda zdrsi po telesu.

Jutro je bilo lenobno in mirno, komaj kje so bili že pokonci. Še pri Medvedovih, kamor smo hodili po mleko, so vsi spali. Obliznila sem si ustnice in pomislila na svež zrak, ki sem ga vdihovala s polnimi pljuči, na čričke, ki so se slišali iz trave in golobe, ki so se počasi prebujali na bližnjem napušču.

»Nikoli ne bom razumela tega zaspaneta,« sem jezno zamrmrala, kajti Janezovo smrčanje me je spremljalo še potem, ko sem odhitela v kuhinjo, da pripravim zajtrk zanj in oba otroka.

Med vrati se je prikazal šele čez kakšne pol ure. Podrsaval je s copati po parketu in jezno bentil na psa, ki se mu je še pravočasno umaknil izpod nog.

»Kje so časopisi?« je nato zarenčal, ko se je scela spustil na stol. Ni mi bilo do tega, da bi ga pogledala. Vedela sem, da mu  med prsti tiči cigareta, in da pepel otresa po tleh. Zdravnik mu je že pred leti odločno povedal, da ne bo dočakal starosti, če se bo preveč norčeval iz svojega zdravja.

A ga ni poslušal. Zamahnil je z roko in vse skupaj poslal v tri krasne.

Vseeno sem stopila do njega in ga objela okoli ramen.

»Ljubi moj, ne bodi tak težak. Poglej, kako lep dan je zunaj, ti se pa po nepotrebnem jeziš.« Grobo me je odrinil.

»Stokrat sem ti že rekel, da me zjutraj pusti pri miru,« je zarentačil ter z obema rokama zagrabil skodelico s kavo, ki sem jo postavila predenj.

»Zvečer si bil utrujen …« sem mu tiho poočitala.

»Spet začenjaš? Druge babe v tvojih letih sedijo doma in pletejo nogavice. Pa dajo možem mir. Kolikokrat ti bom to še povedal …?«

Stisnila sem zobe in odhitela nazaj v kopalnico.

Je to mogoče, da postanejo moški že pri petinštiridesetih - starci?

Ogledalo je ostalo nemo, ničesar mi ni odgovorilo.

 

2.

 

Letos je minilo trideset let, kar sem začela delati kot medicinska sestra pri dr. Kosovelu. Resnici na ljubo: najprej pri očetu, potem še pri sinu. Z dr. Kosovelom starejšim sva se odlično razumela. Imel je smisel za humor in vsega, kar znam, me je naučil on. Toliko časa me je gnjavil, da sem ga bila do vrh glave sita in sem šla delat celo izpit za avto, kljub očitnemu nezadovoljstvu mojega ljubega.

Takrat sva bila poročena komaj kakšno leto in menil je, da ga moram ob večerih, ko pride domov, čakati v prozorni spalni srajci.

»Potrpi še kakšno leto in ga bo minilo. Poznam take tičke,« mi je govoril dr. Kosovel starejši. Ni se veliko zmotil. Najdražjega je minilo točno na večer svetovnega prvenstva v nogometu, ki je potekalo v Koreji.

Dr. Kosovel mlajši je bil iz drugačne moke. Videlo se mu je, da se je vpisal na medicino izključno zato, da je ugodil svojemu očetu. Ko je zjutraj  prišel v ordinacijo, je bil zmeraj slabe volje. Zlasti tedaj, če so v čakalnici že sedeli pacienti.

»Ali jih nisi mogla odgnati?« mi je navrgel čez ramo, medtem ko si je natikal belo haljo. Imel je komaj petintrideset let, pa sem ga imela na sumu, da zvečer zaspi še hitreje kot Janez.

Nekoč je prišla v ordinacijo Nataša, leta 2007 je bila dekle Playboya. Kljub temu, da je imela gripo in ji je teklo iz nosa, je bila še zmeraj vredna greha. Prijazno se mi je nasmehnila, ko sem jo povabila v laboratorij. V trenutku, ko se je usedla na stol, da ji vzamem kri, je mimo prišel dohtar. Niti pogledal je ni, prisežem.

Je to kakšen moški?!

 

3. 

Jutri imam rojstni dan. Devetinštiridesetega.

Prava reč!

Pacienti mi nenehno pihajo na dušo, da jih dobro skrivam.

Na primer Benjamin Kovač. To je tisti, ki ga je pred dvema mesecema, na stopnišču sodišča, obstrelil nek klient, ker ga je menda slabo branil.

Še zmeraj je bil na bolniški in k meni je hodil dvakrat na teden, da sem mu zamenjala obvezo na rani, ki se ni in ni hotela zaceliti.

»Sestra Duška, vi mi vsakič, ko vas vidim, polepšate dan,« je dejal med smehom. Zamahnila sem z roko in mu požugala s prstom.

»Lahko sem tudi zmaj,« mu nisem ostala dolžna in z enim zamahom potegnila obvezo preko rane, da je tiho zastokal od hipne bolečine.

»Ko bo mučenja konec, vas povabim na kosilo,« mi je zašepetal tik zraven ušesa, potem pa izginil v ordinacijo, kjer sta se z dr. Kosovelom pogovarjala več kot eno uro.

Pacienti so pa čakali,  jebela cesta.

 

4.

 

Janez je spet pozabil na moj rojstni dan. Kaj drugega tudi nisem pričakovala, a vendarle … Drobno me je špiknilo pri srcu in med malico sem odhitela na stranišče, se zaklenila in se zjokala.

Sama sebi sem se smilila, priznam.

Okoli mene je bilo nešteto kretenov, ki se jim ni ljubilo dvigniti niti lastne riti, kaj šele, da bi se jim kaj dvignilo zaradi ženske.

Tudi dr. Kosovel ni bil nič boljši. Takoj, ko je odbilo dvanajst, je slekel haljo, jo obesil v omaro in izginil.

O, pa ni šel domov, o ne!

Celo popoldne je igral tenis, balinal ali sedel na vrtu pri Silvestru, ob steklenici piva in kramljal z župnikom ter ravnateljem osnovne šole.

Zmeraj, ko sem se peljala mimo njih, sem se resno vprašala, če niso slučajno pedri. Kaj, za vraga, se lahko trije moški pogovarjajo sedem dni v tednu in to cele popoldneve?!

Zvečer me je obiskala prijateljica Mirjana in mi prinesla bon za 210 evrov.
»Pojdi na kakšno potovanje, da se boš vsaj za nekaj dni znebila tega nemogočega tečneža, s katerim si se poročila,« mi je ukazala in ni mi kazalo drugega, kot da sem vdano prikimala.

Res je bil nemogoč. Skupaj nisva spala že od zime, ko se je, četudi sem bila ravno prav razgreta, spomnil, da POP TV prenaša dirko Formule ena iz Sidneya. Enostavno je zlezel z mene, si ogrnil haljo in brez opravičila izginil v dnevno.

Takrat me je preblisnilo, da verjetno res drži, da ženske večino stvari v življenju bolje naredimo kar same.

Z lastnimi rokami ...

Glasno sem se useknila v robec, potem pa sem objela Mirjano in se ji zahvalila za darilo.

»Obljubim ti, da bom bon izkoristila prej ko bo mogoče.«

 

5. 

Odločila sem se, da si poiščem ljubimca.

Tako pač ne gre več naprej.

Zaželela sem si pravega moškega, ki ne bi bil tak kot je Najdražji: len, zanikrn, brez volje do življenja, smisla za humor in siten kot podrepna muha.

Kje ga najti?
V ordinaciji pri dr. Kosovelu definitivno ne. Že prvi pacient, ki je danes stopil skozi vrata, je bil moški, ki ga je vse bolelo.

»Kaj vse?« ga vprašam.

Zavije z očmi in me teatralno pogleda:

»Vse, gospa sestra. Zjutraj skoraj nisem mogel vstati. Na noge sem se spravil šele z ženino pomočjo.«

»Mar ona ni v visoki nosečnosti? Kot vem, ji je zdravnik predpisal strogo ležanje.«

Grdo me je ošvrknil in še enkrat vzdihnil, kot bi hotel reči, kaj potlej, če je noseča, važen sem jaz, njen soprog.

Pa drugače ni bil napačen. Meril je najmanj 190 cm, bil je močan, še zmeraj je imel na glavi večino las. A ga ne bi marala, če bi bil edini moški na svetu.

Njega že ne.

Hitro sem vstala, zagrabila kartone in jih odnesla v arhiv. Šele ko sem bila sama, sem glasno siknila v poltemo pred seboj: »Pezdeti!«

Počutila sem se lažje.

 

6.

 

Ob enih sem peljala avto k mehaniku. Na reden servis. Bilo je vroče kot hudič. Sonce je pripekalo, kot bi bili že sredi julija in ne proti koncu maja.

»Kaj bo dobrega, dražesta gospa?« me je pozdravil Silvester.

»Mudite. Dogovorila sva se za ob dvanajstih,« se je izza fasciklov oglasil njegov šef.

»Imeli smo še nujen primer, se oproščam,« sem mencala na mestu in postalo me je strah, če se bo zaradi moje zamude njihovo delo preveč zavleklo.

Šef je stopil izza pulta in jo ubral k avtu. S ponižno sklonjeno glavo sem stopicala za njim, Silvester mi je delal družbo.

»Danes ste videti zelo dobro,« ni odnehal.

»Res? Od srca vam hvala. A dvomim, da je tako. Za menoj je zelo utrudljivo dopoldne.«

»Prava pička ste. Malo takih, vam rečem.«

Zastal mi je korak.

»No, no, no, ne mi zamerit. Povem vam po pravici. Ko bi moja žena takole migala z ritko … uf, požrl bi jo, vsaj petkrat na dan.«

Njegov šef, ki je vse skupaj poslušal, se je samo bedasto zarežal, rekel pa ni nič.

»Kdaj lahko pridem po avto?« sem dahnila s poslednjimi močmi.

Šef se je za trenutek prikazal izpod podvozja: »Lahko v petek, okoli ene?«
Prikimala sem.

Če ne bi bil najboljši mehanik v mestu, bi ga ubila.

Prisežem.

 

7.

 

Na terasi Pri Zali se je trlo ljudi. Vseeno sem v kotu opazila prosto mizo in s hitrimi koraki sem se namerila do nje, da mi je ne bi kdo zasedel tik pred nosom.

Imela sem srečo.

Stegnila sem nogi daleč stran od sebe in se počasi in previdno pretegnila. Na srečo so bili vsi bolj ali manj zaposleni sami s sabo in s sladoledom, ki nam je šel po Zalini zaslugi zelo v slast.

»Porcijo sadnega, z jagodovim prelivom,« sem naročila natakarju, ki je pribrzel mimo.

Ugotovila sem, da je življenje brez avtomobila dosti bolj pestro in zanimivo. Med potjo sem se lahko ustavljala v trgovinah, srečala sem dve znanki, ki ju že skoraj nisem več poznala.

In sedaj še sladoled. Kakšno razkošje!

Iz torbice sem vzela časopis, ki sem ga pobrala v čakalnici. Na hitro sem preletela politiko, gospodarstvo in recesijo. Pridušeno zaklela ob šopirjenju politikov.

»Ko bi imeli vsaj ščepec pameti,« sem zamrmrala in zavihala nos. Že lep čas sem delila mnenje s tistimi, ki so trdili, da riba smrdi pri glavi.

»Ali lahko prisedem?« se je nenadoma zaslišalo izza hrbta in na mizo je padla dolga senca.

Niti se ne ozrem, le prikimam.

S kotičkom očesa opazim torbo, ki jo je odložil k stebru. Potem je slekel še suknjič in ga skrbno pogrnil čez naslonjalo stola. Nato se je usedel in roki položil na mizo ter se nasmehnil.

Nasmehnila sem se mu nazaj.

V tistem trenutku so mi prinesli sladoled.

»Meni enako,« sem ga slišala reči in najine oči so se za trenutek ujele.

»Ne bo vam žal, verjemite. To, kar vidite, je najboljša kombinacija,« rečem.

Za trenutek je popotoval po meni, od glave pa tja do prekrižanih nog.

»To vam rade volje verjamem,« je odgovoril z zamolklim glasom, ob katerem sem škrlatno zardela.

»Jaz sem Marko. Marko Čujevič,« je dodal čez čas.

»Delam pri Jezeršek & družabniki. Tam čez, na drugi strani ceste.«

Zamahnil je z roko, kot da bi hotel, da bi se usedla nanjo in odfrčala pofirbcat njegove pisarniške prostore.

Jezerške sem poznala. Kdo jih pa ni?! Bili so najbolj razvpita odvetniška firma v vsej državi.

»Ste danes brali o predsedniku?« me je iznenada vprašal.

Prikimala sem.

»Za kulisami se govori marsikaj,« je nato namignil in me pogledal naravnost v oči.

Zmajala sem z glavo.

»Denar ljudi pokvari,« sem dejala brezbrižno, ne da bi s tem podrobneje razlagala svoje mnenje.

Ni se dal ugnati v kozji rog.

»Za povečanje osnovnega kapitala slovenskih bank naj se izda 3.442.019 novih delnic z emisijskim zneskom 138 evrov za delnico, kar skupaj znese 475 milijonov evrov,« je nadaljeval goreče in z upanjem, da se bo med nama razvil kakšen pameten in globok pogovor.

Sanjalo se mi ni, o čem govori. V tistem trenutku so me predsednik in banke brigale toliko kot lanski sneg.

»Saj ste že slišali, da uprava Activetela predlaga povečanje osnovnega kapitala družbe z zdajšnjih 21,6 milijona evrov na 165,2 milijona evrov?«

Njegov glas je bil suhoparen in brezoseben.
Videlo se mu je, da je bil povsem šokiran ob nepričakovanem dejstvu, da pred njim sedi ženska, ki ji ni mar za astronomske številke.

»Oprostite, moje delo je jemanje krvnih vzorcev, pregledovanje urina in drekcev,« sem postala sarkastična in hudobna.

Od presenečenja je pozabil zapreti usta.

»Potem ste direktorica laboratorija ali kaj podobnega?«

Plamenček upanja, da se pogovarja s kakšno pomembno osebo, še ni ugasnil v njegovih očeh.

»Niti ne. Delam kot povsem običajna medicinska sestra, v eni od ordinacij,« se nasmehnem, potegnem iz denarnice bankovec za pet evrov, vstanem in z naglimi koraki odidem s terase.

Prvič, kar pomnim, sladoleda nisem pojedla do konca.

 

8.

 

Pred občinsko stavbo so stali protestniki s transparenti.

»Dol z županom.«
»Dajte nam kruha.«

»Na vešala z bančniki«

Govorca, ki je grmel z odra, sem poznala. V našo ordinacijo je zavil vsaj petkrat na leto.

Bil je eden tistih, ki ga je kar naprej bolela hrbtenica, a dr. Kosovel mu ni in ni mogel dokazati, da se laže.

Imel je tudi holesterol, povečano dozo sladkorja v krvi, zvišan krvni tlak.

Ravno pred nekaj dnevi smo mu položili na srce, naj se raje malo več giblje in malo manj klobasa neumnosti.

Očitno so mu šli nasveti skozi eno uho noter, skozi drugo ven.

Zbrana množica je z glasnim vzklikanjem potrjevala njegove prekucniške besede.

»Še tega se je manjkalo, da dobimo še enega Cerarja ali Šarca,« sem si rekla.

S težavo sem se prebila mimo skupinice, ki je ob kontejnerjih sedela na zaboju piva in izpolnjevala LOTO napovedi.

»Gospa, povejte nam srečno številko,« me je zaprosil mlad fant, prisodila bi mu komaj malo več kot trideset let.

»Naj bo osem,« sem ustrelila, jim pomahala ter z naglimi koraki zapustila prizorišče.

»Danes se nikomur več ne ljubi delati,« je pripomnil moški, ki me je prehitel.

»Cel svet raje čepi pred računalniki in flirta kot pa, da bi počeli kaj koristnega,« se pošalim.

»Imate prav«, mi potrdi resno.

»V moji firmi, na primer, je že tako. Če jim ne stojim za hrbtom, ni nič.«

Skomignila sem z rameni.
Če bi bila jaz šef, bi že naredila red, pomislim sama pri sebi.

Potem mi reče:»Saj mi ne zamerite, če vam povem, da so ženske krive za anarhijo, v kateri smo se znašli. One in nihče drug! Ne pade jim na pamet, da bi ubogale, skrbele za dom, družino in te reči. Moja se je celo vpisala na fakulteto, kaj ji bo, stari babi, koristila? Nič! In to počne samo zato, da mi kljubuje.«

»Tudi jaz bom zdaj zdaj diplomirala. Na visoki zdravstveni.«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi pohvalila in s tem še dodatno zlila nekaj žolča na njegovo ubogo rano.

»Že, že, ampak vi ste mladi in lepi. Moja je že stara. Skoraj petdeset. Si morete misliti?!«
»Tudi pri teh letih ženske lahko sreča pamet,« mu nisem ostala dolžna. Stegnila sem roko in ga potacala po nadlakti.

»Pomirite se gospod, saj to ni nič hudega, kar pripovedujete. Pojdite lepo domov, vzemite ženo v naročje in jo pockrljajte. Boste videli, da se bo zgodil čudež.«

»Preklete babe. Vse ste enake! Samo neumnosti vam gredo po glavi. Kdo bi pa delal, če bi se vsi samo crkljali?!«

 

9.

 

V petek, malo po enajstih, je nastopila kriza. Pričele so se mi tresti roke, v glavi se mi je vrtelo in pred očmi se mi je temnilo od vsega hudega. Namreč: nisem in nisem se mogla sprijazniti, da mi še zmeraj ni uspelo srečati moškega, ki bi ga z veseljem imela za ljubimca.

Kriza, totalna kriza.

Na srečo je šel dr. Kosovel na nek obisk (danes je bil len kot svinja) in čakalnica je bila pregrešno tiha in prazna. Pobrskala sem po denarnici in potegnila iz nje telefonsko številko: 0903421234.

Poklicala sem.

Bo kar bo.

Jebiga.

V sili še pes muhe žre.

Šele potem, ko mi je telefonska linija požrla vsaj 30 evrov, se je na drugi strani oglasila vedeževalka Suzana. Bila je zelo sočutna, to moram reči. Razumela je moje probleme in njena tolažba, da je vsaj 99,9 % Slovenk poročenih s podobnim moškim kot je moj, ni prinesla kakšnega balzama za ranjeno dušo, željno ljubezni in moške pozornosti.

»Poskusite še z internetom, draga gospa,« mi je nazadnje svetovala.

»Tam boste najhitreje našli sorodno dušico, verjemite mi.«
In mi je, nevednici, povedala, kam naj grem in kaj naj naredim.

V solzah sem se ji zahvaljevala, kar me je stalo še nekaj dodatnih evrov.

Nemudoma sem se prijavila na www.praviljubimec.com.

Odtipkala sem osebne podatke, le ime sem spremenila. Postala sem virtualna Spomladanska vrtnica.

Slišalo se mi je bedasto, a vedeževalka mi je zagotovila, da se moški limajo le na bedaste stvari.

To mi sicer ni bilo všeč, ker mi pač ni bilo do tega, da bi spoznala bedaka. Želela sem si moškega, ki bi imel kaj v glavi.

»Saj bo, saj bo imel, verjemi, draga moja,« se je na glas zasmejala vedeževalka.

Očitno je imela v mislih nekaj povsem drugega kot jaz.

Spomladanska vrtnica, stara 50 let, športnica, tik pred diplomo na fakulteti, žal še vezana, iščem moškega, ki me bo razumel, imel smisel za komunikacijo, nežnosti in bo diskreten. Pišite mi samo tisti, ki mislite resno.

Moram reči, da se je prvič, v vseh tridesetih letih, zgodilo, da sem ostala v službi do petih popoldan. Sedela sem za računalnikom in odgovarjala na maile. Ti so dobesedno deževali. Pisali so mi stari, mladi, debeli, suhi, veliki in majhni, samski, poročeni, tisti brez šol in oni z nekaj doktorati. Vsi bi me želeli nositi po rokah, vsak od njih pa je bil, po napisanem sodeč, izjemen moški, le priložnosti niso imeli, da bi to tudi dokazali. Je pa res, da bi želeli tudi spati z menoj.

Je bilo to logično?

Hm, verjetno.

Samotnež se mi je, recimo, v dno srca zasmilil. Napisal mi je, da ima pasjega šefa, ki ga jebe v glavo, doma ga ne razume žena, noče z njim seksati in sploh ima smolo pri vsem, česar se dotakne.

»Tudi mojemu Najdražjemu ni več do seksa,« mu odpišem nazaj.

Ko čez čas preberem njegov mail, v katerem mi je sporočil, da sem za težave Najdražjega sama kriva, ker me verjetno nenehno boli glava, sem ga še v istem hipu za zmeraj in na vse veke črtala s seznama morebitnih ljubimcev.

Jazsemtistipravi je bil star 28 let in so mu bile všeč starejše. Priporočila sem mu, naj si raje dobi kakšno vrstnico. Potem mi je dal mir.

Madeira je bil nekaj posebnega. Nič ni namigoval, ničesar obljubljal, pa tudi tega, da bi imel doma naporno in zanemarjeno ženo, ni omenjal. Napisala sva si kar nekaj mailov in vedno bolj se mi je dozdevalo, da bi Madeira znal biti ljubimec, ki sem si ga tako želela.

10.

 

Za srečanje sva se dogovorila v nekem lokalčku, bogu za hrbtom.

Bila sem živčna in zelo nestrpna, kajti pred menoj je bil eden najpomembnejših trenutkov življenja: če mi bo nebo naklonjeno, se bom v nekaj sekundah soočila s svojim ljubimcem.

Ko je stopil iz avtomobila, sem morala pogledati navzgor. Bil je precej višji, kot sem predvidevala. Prisrčno me je zagrabil za dlan in jo stisnil. Tako, po moško.

Bila sem v veliki zadregi. Nisem vedela, kaj naj rečem, konec koncev je bila to moja prva tovrstna pustolovščina. Kradoma sem se ozirala okoli sebe, kajti šele v tistem trenutku mi je padlo na pamet, da bi me lahko videl kakšen znanec in novico o posedanju z neznancem še toplo prenesel na napačna ušesa.

»Zoran sem, za prijatelje Zoki,« je dejal s širokim nasmehom.

Zapustil me je ves pogum, ki sem ga imela in komaj sem izjecljala, da sem jaz tista Duška, s katero se je dopisoval preko mailov.

Naročila sva čaj in prav trudila sem se, da nisem z vsem občudovanjem strmela vanj. Tresle so se mi noge in v trebuhu me je ščemelo, kajti bil je res pravi moški iz sanj - tak, kakršnega bi si želela imeti kraj sebe vsaka kolikor toliko normalna ženska.

Na dolgo in široko mi je pripovedoval  o svojem delu in začuda - sploh se mi ni zdelo, da naklada.

Ko je mimogrede omenil ženo, s katero sicer ne živita skupaj, se je moje srce odprlo od usmiljenja in nenadnega sočutja. Najraje bi vzela njegovo dlan v svojo in ga tolažila toliko časa, da bi se, revček ubogi, rešil grozljivih travm, ki jih takemu popolnemu moškemu povzročijo neumne in brezsrčne ženske.

Niti to me ni motilo, ker mu je ves čas najinega pogovora zvonil telefon. Ko se je oglasil, se je njegov glas nenadoma spremenil, postal je tišji, globlji in občuten.

»Poslovni partnerji, ne morem pomagati,« je mimogrede navrgel in – kaj mi je kazalo drugega - morala sem mu verjeti.

 

 

11.

 

Bila sem zaljubljena. In to noro! Zdelo se mi je, da se mi je to zgodilo celo prvič v življenju. Čez noč sem se spremenila, to sem hudičevo dobro občutila. Koža je postala bolj napeta, oči so se mi smejale, najraje bi prepevala in to na ves glas.

Motilo me je le, da mojih sprememb drugi niso opazili. Janez, na primer. Še zmeraj je raje gledal televizijo in balinal s prijatelji, kot pa da bi mi ob svečah in romantičnih večerih delal družbo na terasi.

Ponoči se mi je sanjalo, da me bo Zoki že navsezgodaj poklical po telefonu in mi zaželel kaj lepega. Žal se to ni zgodilo. Ko je ura odbila deset, sem se sredi največjega delovnega vrveža, spomnila nanj in v srce se mi je naselila žalost.
»Kaj, če se mi je lagal in ima še kakšno drugo poleg mene?«

Z odločno kretnjo sem odgnala neumne misli.

Popoldne se je že zlivalo v večer, od njega še zmeraj ni bilo nobenega glasu. Že zdavnaj bi morala pristaviti za večerjo, kajti otroka in Najdražji bodo doma čez dobro uro.

Nič od tega nisem storila.

Sedela sem pred izklopljeno televizijo in se smilila sama sebi.

 

12.

 

Skačem do stropa. Pomislite, po telefonu sva govorila skoraj eno uro!

Saj to ne more biti res! Toliko časa si je vzel zame.

Ljubček, sonček, cukrček!

Najraje bi stekla k njemu in ga objela.

Vzela njegov obraz v dlani in ga poljubljala toliko časa, da bi bil ob sapo.

Ga božala po celem telesu, dokler ne bi zavpil, naj neham, pa ne bi, božala bi ga še naprej, dokler ...

»Se ti ne zdi, da si malo preveč zahtevna ženska?« mi je dejal, ko sem na drugem koncu telefonske slišalke trosila neumnosti.

Odkimala sem z glavo, a on tega, žal, ni mogel videti.

»Če sem pa srečna,« sem zašepetala.

Spet se je zasmejal, rekel pa ni nič.

Mogoče ga bom morala naučiti, kaj je to sreča?

 

13.

 

Že nekaj dni jemljem apaurine.

Res.

Pa prosim, ne smejte se mi.

Ni mi lahko.

Sem tudi na bolniški, ležim v postelji in goltam sirup proti kašlju.

Apaurin vzamem na skrivaj.

Toliko v informacijo.

Pred kakšnimi desetimi dnevi, bilo je pod večer, sem ga povsem slučajno videla, ko sem šla teči. Mislila sem ga že poklicati, ko opazim, da ni bil sam. Neko žensko z dolgimi črnimi lasmi je držal čez ramena in jo na vsakem koraku vneto poljubljal. Tega z menoj ni nikoli počel, prisežem.

Potem sta se usedla na klopco. Naslonjena drug na drugega sta strmela predse in se smehljala čmrljem, ki so obletavali cvetje, katerega je bilo tam okoli nič koliko.

Nista me opazila, saj sem se še pravočasno skrila za skupino borovcev.

Srce mi je utripalo kot noro. Solze so mi zameglile oči in mislila sem, da bo po meni. Kar videla sem, kako ljubezen drsi med prsti v travo in se staplja z  večerno roso.

Še nikoli v življenju nisem bila tako nesrečna kot tisti trenutek.

14.

 

Sklenila sem, da ne bom več iskala ljubimca. Odslej bom raje verjela vedeževalki, da ima 99, 9 % Slovenk enake težave, kot so moje. Sicer je to bolj slaba tolažba, a kaj morem.

 Zjutraj sem opazila, da Janezu rastejo sive dlake celo iz ušes.

»Hočeš, da ti jih postrižem?« sem ga vprašala polna upanja, da bo privolil.

Pa ni.

Zamahnil je z roko in rekel:
»Tak sem, kot sem in tudi striženje me ne bo dosti spremenilo.«
Vrgla sem škarje na mizo in v joku stekla v spalnico ter se zaklenila.

»Kaj pa je z mami?« je zaskrbelo sina, ki je v tistem trenutku stopil iz kopalnice.

»Ah, nič. Potrpeti bomo morali z njo. Očitno jo že daje mena.«

15.

 Vpisala sem se v potapljaški tečaj.

 

 slika