Zgodbe iz življenja za življenje

-

 





Zgodbe iz življenja za življenje

v velikonočni košarici❤️❤️❤️

*****

Moja FB prijateljica Irma je predlagala:'' Povabi še druge FB prijatelje, da ti pomagajo širiti glas o tvojih knjigah med svojimi prijatelji!''

Morda bi kdo od vas res to naredil? Seveda za primerno nagrado. 🙂 Pišite mi kar na ZS.

KNJIGE:

V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače so na enem mestu zbrani tudi predsodki, travme, vzorci. Zaradi molka, ki je značilen za naše medsebojne odnose, se težave številnih generacij nezavedno podedujejo iz roda v rod. 

Morda tudi vi iščete odgovore na vprašanja, zakaj je v družinskih odnosih vse narobe? 

Našli jih boste v tej trilogiji. Prepričana sem!

Prijatelj, ki je sicer duhovnik, mi je nekoč dejal: 'Ko sem prebral trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila prva misel, ki mi je padla na pamet ta, da še pri spovedi ne slišim toliko iskrenih izpovedi, kot sem jih našel v zgodbah iz knjige.«

Posamezna knjiga stane 20 evrov, skupaj 50 evrov.

*

Kuharske prismodarije

Stari starši igrajo pomembno vlogo v življenju svojih vnukov. Vir:Psychology Today, Marjanovič Umek L., Zupančič M. (ur.), 2004. Razvojna psihologija. Ljubljana, Založba Rokus.

V zbirki kratkih zgodb, ki govorijo o medsebojnih odnosih med dvema generacijama, najdete veliko prijaznih namigov o tem, kako lepo je, ko se imajo babice, dedki in vnuki radi. Kaj počnejo, ko kuhajo, ko se družijo? Priloženih je tudi 39 receptov, preizkušenih v naši kuhinji, kjer odraščata Mali in Šefica.

Knjiga stane 15 evrov.

*

Kje je otrok?

V Sloveniji vsako leto izgine, se izgubi, odide po svoje, itd. okoli 1000 oseb! Številka, ki da misliti! Že pred leti, ko sem prisluhnila zgodbi o dečku, ki so ga ugrabili mladi, komaj štirinajstletni mamici, sem si rekla, da bi bilo o treba o bolečini in travmah, ki spremljajo takšno ugrabitev napisati knjigo! Želja se mi je izpolnila šele lansko leto. 

V knjigi Kje je otrok?, ki je po žanru kriminalka, spremljamo napeto zgodbo o dveh izginulih otrocih, Milanu in Piji. Kakšno vlogo odigra socialna delavka Kristina, kriminalist Robert in njegov sin Dino, ki je paraplegik? Na 322 straneh spoznamo, da je lahko življenje zelo nepredvidljivo, zlasti še, če smo ob nepravem času na nepravem mestu. Bralci so navdušeni: knjige ne odložijo, dokler ne izvedo, kdo je Kristinin morilec.

Knjiga stane 20 evrov.

Knjige lahko naročite tudi na mail: jutri2052@gmail.com

ali na povezavi

https://www.milenamiklavcic.com/


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več