KATARINA, 2. del
Pisalo se je leto 2010. Njeni fantje so bili že na pol
odrasli, dva sta študirala, najmlajši je bil še srednješolec. Četudi so bili
skromni, je šla vsa plača za njihovo šolanje. Sredi poletja, ravno je imela
dopust, pa jo pokličejo s CSD.
»Vaša tašča je padla in si zlomila kolke,« so ji rekli.
Telefonski klic je v trenutku obudil trpke spomine, ki so še zmeraj tičali v
njenem srcu. Spomnila se je prvega moža, na lepe trenutke, ki sta jih v kratkem
zakonu doživela.
Pretreslo jo je, ko so ji s CSD še povedali, da bo
morala, kot sorodnica in lastnica posestva, plačevati del oskrbnine v Domu. »Gospa
dobiva samo 156 evrov kmečke pokojnine,« so še dejali.
Po skoraj tridesetih letih se je skupaj s sinovi usedla
v avto in se odpeljala v K.
Vas je bila drugačna, kot jo je imela v spominu. Tudi cesta
skoznjo je bila asfaltirana. Le domačija, kamor jo je po poroki pripeljal njen
ljubljeni Gregor, je bila zapuščena in zanemarjena. V hiši, ki sta jo zgradila,
je nekdo razbil šipe. Hlev je bil prazen, le nekaj kokoši je kokodakalo okoli
hleva.
Otroci je niso razumeli. Očitali so ji, kako je bila
lahko brez pameti, da je pustila takšno bogastvo in odšla drugam. Ni jim
zamerila. O tem, kaj je življenje, se jim ni še niti sanjalo.
Ostali so skoraj deset dni, da so notranjost ''stare''
hiše počistili, odnesli iz nje kramo in svinjarijo, ki se je kopičila vsepovsod.
Vsaj desetkrat na dan so jo otroci vprašali, če je vse
to res naše. Naše! Ko jim je prikimala, niso mogli verjeti.
To je bilo razumljivo. Doma so se stiskali v majhnem
stanovanju, tu, na kmetiji pa takšno razkošje s prostorom.
»Zakaj nisi mogla malo potrpeti?« so ji še rekli.
Katarina je vedela, da je tašča imela nekoč po hiši
veliko skrivališč, kjer je skrivala marsikaj, da si je- zlasti kakšne dobrote-
potem na skrivaj privoščila sama.
Malo stran od hiše je stal svinjak, zaraščen z bezgovino.
Sprednja vrata je nekdo zabil z žeblji, a ko je stopila na zadnjo stran, je
hitro ugotovila, da se bo skozi nekaj desk lahko splazila v notranjost. V kotu
je stala hladilna skrinja, založena s polomljenimi stoli, dotrajano ročno
kosilnico, kosami in grabljami. Previdno je odstranila eno in drugo. Ko je
odprla pokrov, sploh ni bila presenečena.
Našla je več vrečk z denarjem. V eni so bile marke, v
drugi šilingi, v tretji tolarji. Lepo zloženo v pasice po sto kosov v vsaki. Ni
bila ne vesela ne žalostna. Ob pogledu na goro denarja ni čutila čisto nič. Zavedala
pa se je, da jo je želela tašča s tem, ker se je lagala, da je brez denarja, še
enkrat prinesti okoli, breme plačevanja doma za starejše pa prevaliti na njena
ramena.
Katarina je brez slabe vesti pospravila denar na
varno. O tem, kaj je odkrila, sinovom ni povedala. Zavedala se je, da bi se
lahko začeli med seboj prepirati, komu kaj pripada. To pa ne bi bilo prav. Ob prvi
priložnosti ga je zamenjala v evre in naložila na poseben račun. Če ne drugega,
bo zaradi taščine skoposti in zlobe lažje zadihala!
Enkrat samkrat jo je obiskala v domu, a je ta ni
sprejela. Z vreščanjem in psovkami jo je napodila iz sobe. Priklenjena na posteljo
je živela še osem let, umrla je stara 102 leti. Za pogrebom je šlo le nekaj
vaščanov, Katarina in župnik.
**
Ko je bila stara 55 let, je začela prijateljevati z
Iztokom. Spoznala ga je kar v bolnišnici, kamor je prihajal na kontrole zaradi prometne
nesreče, ki jo je imel.
Srečevala sta se ali pri njem ali v kakšnem lokalu,
kamor sta zavila ob koncu službe. Bil ji je bolj prijatelj kot ljubimec. Dajal ji
je oporo, saj je imela doma kup problemov. Najmlajši je tik pred maturo pustil
šolo, odšel od doma, se družil z neprimerno družbo.
Ko so trije nepridipravi nekoč sredi belega dne oropali
neko žensko, je kazalo, da se bo znašel tudi v zaporu. Starejši sin, ki je že
diplomiral, si je našel malce posebno dekle. Bila je prepričana, da so moški na
svetu zato, da ženske razvajajo in jim nudijo vse, česar si poželijo. Ko je
nekoč slišala, da ima Katarina kmetijo, ki je ''precej vredna'', je začela
pritiskati, da bi se ta prodala, denar pa bi si med seboj ''pošteno''
razdelili.
V stanovanju, ki je bilo več kot 20 let premajhno, je čez
noč postalo preveliko. Starejšega sina je imelo dekle pod ''komando'', zato se
je Katarini izogibal, hkrati pa jo je izsiljeval, naj tisto ''reč'' čim prej
proda. Najmlajši se je potikal, kdo ve kod, srednji sin je prav tako imel
dekle, a se je iz solidarnosti do starejšega brata odselil k njej.
Včasih se jo je celo Iztok naveličal poslušati, ker se
je dan za dnem spraševala, kaj je v življenju naredila hudega, da jo to tako
tepe.
»Vse sem naredila za sinove, vse!« je jokala.
A ji ni čisto nič pomagalo.
**
Bližal se je njen 60 rojstni dan. Bila je prepričana, da ga bo preživela sama.
No, morda bosta šla z Iztokom na kosilo, to pa je bilo tudi vse, kar se ji je
motalo po glavi.
Na predvečer rojstnega dne je potrkal na vrata
najmlajši, ki ga ni videla že tri leta. Zelo ga je bila vesela, četudi je
neurejeno življenje pustilo na njem vidne sledi. Prosil jo je za denar, s
katerim bi si menda rad plačal zdravljenje. Zabolelo jo je srce. Vedela je, da
ne misli resno, da jo želi le prinesti ''okoli''. Dovolila pa mu je, da je ostal
pri njej pol leta, nakar je spet izginil neznanokam.
Prišel je tudi srednji sin s svojim dekletom. Pričakovala
sta dojenčka in sta ji to želela povedati. Razjokala se je od sreče.
Starejšega, ki ga je imela po tihem najraje, ni bilo
na spregled. Niti voščila ji ni poslal, niti je ni poklical.
Vrnil pa se je čez dobro leto. Ko je dekle videlo, da
Katarina ne misli prodati kmetije, ga je ob pomoči svojih staršev brez milosti postavilo
na cesto. Še dobro, da nista imela otrok.
**
Zadnje čase jo Iztok nagovarja, da bi se poročila. A se
noče. Strah jo je. boji se poroke, ker se ji zdi, da se mu bo potem kaj zgodilo.
»Lahko se imava rada tudi brez papirjev!« pravi
Katarina.
Starejši sin si celi rane na kmetiji ter popravlja
hišo, ki sta jo Katarina in Gregor zgradila pred davnimi leti. Malo računa na
to, da bo oddajal sobe, vzgajal ekološko pridelano zelenjavo.
Srečen konec?
*
Preden Katarina zaključi s pripovedovanjem, doda še
zadnjo piko na i:
Že kmalu po izbruhu covida je najprej zbolel najmlajši
sin. Kmalu za njim pa še Iztok. Obema je viselo življenje na nitki. Prvi je
imel, kot alkoholik, težave tudi zaradi odpovedovanja notranjih organov, Iztok
pa je bil kot sladkorni bolnik prav tako med rizičnimi bolniki.
»Ko sem že mislila, da bo bolje, je ponovno padel v
komo. Malo pred novim letom so sinu odpovedale ledvice, na Svete tri kralje smo
ga pokopali. Iztok se je vrnil v domačo oskrbo po več kot šestih mesecih. Posledice
čuti še danes.
Še to moram povedati: nekateri ljudje nimajo nobenega
čuta za sočloveka. Ko sem se upokojila, so mi tri ''prijateljice'' dale prav
posebno darilo: velikanski šopek rož, v njem pa je tičalo pismo, na katero so
narisale tri stilizirane krste.
Kaj so hotele, sicer z obilo humorja, povedati, ne
vem. Verjetno to, da moram biti zelo grozna oseba, ker mi je v življenju
''uspelo'' pokopati tri moške. Pa da se me je zato, ker jim prinašam smrt,
treba bati?« je še dodala.
Komentarji
Objavite komentar