Življenje, ki nudi izkušnje

-

 




Življenje je nepredvidljivo, včasih se celo zdi, da nas nenehno preizkuša....

V letih, ko sem zbirala zgodbe, sem se od sogovornikov veliko naučila. Pravzaprav sem prav zaradi njih danes to, kar sem.

Na veliko srečo!

Če bi radi brali knjige o življenju, potem vas vabim, da obiščete mojo internetno stran.

Dobrodošli

https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov


Še nekaj misli:

Če smo lačni, si ne želimo drugega, kot koščka kruha. Magari staro skorjo.
Če smo vsega presiti, se lahko celo zgodi, da stojimo pred polnim hladilnikom, a ker v njem ni tistega, kar smo si zaželeli, sikamo, jebelacesta, spet ni nič za žret!
*
ko se že pod večer na smrt utrujeni vračamo iz službe, sanjamo o dnevih, ko bi lahko ležali na plaži in počeli čisto nič. Samo uživali.
Ko potem res ležimo na plaži, začnemo že naslednji dan pogrešati službo, delo, adrenalin.
*
Janja je poročena z Mirkom, ki jo nosi po rokah, streže na vsakem koraku. Skrbi za otroke si delita, vse je tako, kot malo kje.
A Janja ni zadovoljna. V odnosu pogreša več živahnosti, več romantičnih trenutkov, o katerih bere v ženskih revijah. Redkokdaj jo vidimo dobre volje.
*
Ko je bil Jure majhen, si je strašno želel ''skirce''. Ko je začel obiskovati OŠ, je vsak dan prepešačil več kot 4,5 km. Sanjal je, da bi imel kolo, četudi staro in dotrajano.
Ko se je zaposlil, je ob prvi priložnosti najel kredit in si kupil starega Clia. Jokal je od sreče.
Leta so tekla...Ker je dobro zaslužil, si je kmalu kupil tudi boljši avto. In potem še boljšega. In še petkrat boljšega. A nobeden mu ni pomenil toliko kot nekoč tisti star Clio.
*
če vprašamo nekoga pri tridesetih, česa si želi, nam bo iz rokava stresel vsaj 20 ali še več želja. Če isto vprašanje postavimo starcu, se bo nasmehnil in rekel: 'Da bi še dolgo živel in potem na hitro umrl- brez bolečin.''
*
Če vprašamo mamo s petimi otroki, česa si najbolj želi, odgovori, da pet minut miru. Pa jo čisto razumemo.
Če isto vprašamo Vando, ki otrok nima, nam s solzami v očeh zašepeta, da si želi polno hišo otroškega vrišča.
*
V življenju pogosto ne znamo ceniti tistega, kar imamo. Težko nas je razumeti: zmeraj raje hrepenimo po stvareh, ki jih imajo drugi!

Avtor fotografije je prijatelj

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več