BOŽIČNE ZGODBE

 

Čas okoli Božiča me zmeraj spomni na tiste zgodbe, ki so povezane z otroki. Nekaterim je rojstvo nekaj samo po sebi umevnega, so pa tudi takšni, ki se za otroka trudijo leta in leta, pa ni rečeno, da jim na koncu tudi uspe. A takrat, ko jim, je veselje neizmerno.

**

V predvojnih časih je bilo zaželeno, da je ženska bolj širokih bokov in velikih prsi, kajti to dvoje je predstavljalo rodovitnost, ki se je na marsikateri kmetiji niso branili. Manica je bila točno takšna. Za povrh je imela še to srečo, da jo je imel njen Milan zelo rad. Po dobrih petih letih, ko še zmeraj ni zanosila, se je v hiši začel pekel. Tašča je ta mladi na vsakem koraku očitala jalovost. V sveti jezi, ker ji še zmeraj ni podarila vnuka, jo je pogosto tudi fizično napadla. Domači župnik, dobra duša, ni vedel, kako bi družini pomagal. Tašča je bila njegova sestrična, nič kaj rad ni z njo zobal češenj. Potem pa se nekoč, na nekem romanju na Trsat, le pokaže priložnost, da prisede k nesrečnima zakoncema in se pogovori z njima. Ni mogel verjeti, kar je slišal! Manica mu je zaupala, da tašča vsak večer, ko gresta z možem spat, čepi pred vrati in jima prigovarja: 'No, a sta že? A bo kaj? ''

Župnik ni vedel, bi se smejal ali jokal. Potem pa se spomni prijatelja, ki je služboval v Lučinah. Bil je že v letih, pa bi mu malo pomoči pri gospodinjstvu in različnih opravilih okoli hiše prav prišlo. Takoj po kolinah mu pošlje v pomoč Manico in Milana, še prej pa prijatelju naroči, da bo ja poskrbel zato, da bosta ta mlada dva čim več sama. Prvič po poroki sta svobodno zadihala in prvič sta brez strahu počela tiste ''reči'', ne da bi ju bilo strah, kdaj bo v sobo vdrla tašča…..

Prvi otrok je prijokal na svet sredi septembra naslednjega leta, zadnji (osmi), ki mi je to zgodbo povedal, pa se je rodil, ko je imela Manica že skoraj 50 let.

 

**

Slavka pripoveduje: ''Jože se je zagledal v sestrično, ki je pri nas služila. Ker je imela šele trinajst let, je mama nenehno pazila nanjo. Nikomur ni zaupala, ne hlapcu ne Jožetu. Nekoč, bila je ravno nedelja, takoj po kosilu, ko sta starša malo zadremala, sta oba izginila. Sestrična je kasneje povedala, da ji je Jože hotel pokazati ptička, ki ga bo izrezljal samo zanjo. Žal se je zgodilo neizogibno: sestrična je zaradi kazanja tička zanosila, oče je nagnal Jožeta nazaj domov, sestrična pa je rodila sina, ki sta ga starša že zaradi občutka odgovornosti obdržala in pomagala pri njegovi vzgoji. Jože se za otroka dolgo časa ni zmenil. Po drugi svetovni vojni pa je postal znan kot eden boljših mizarjev daleč naokoli, in je sina, ki ga ni nikoli priznal, vzel k sebi v uk in mu pozneje, po upokojitvi, tudi prepustil obrt.«

 

**

Nežka je ''nasedla'' enemu izmed zidarjev, ki pa je, potem ko mu je povedala, da je noseča, izginil. Čisto slučajno ji je prišlo na ušesa, da se bo vkrcal na ladjo v Trstu. Za Ameriko. Bila je že več kot na polovici nosečnosti, pa se je vseeno odpravila na pot za njim, in to peš. Do Trsta je hodila več dni … Bila je brez dokumentov, brez denarja. V silni želji, da se ji oče nerojenega otroka ne izmuzne, se je sama ali s pomočjo kakšnega pomagača, ne vemo, pretihotapila na ladjo. Ko so jo odkrili, je bilo prepozno, saj so že zapluli na odprto morje. Zanjo se je zavzela družina iz Goriških Brd. Njen otrok se je rodil v zbirnem centru, kjer je ostala skupaj s svojimi dobrotniki približno leto in pol. Potem jo je vzela k sebi družina, ki je bila po rodu iz Bele krajine. Pomagala jim je v gospodinjstvu. Četudi ni bila najbolj verna, so jo nagovorili, da je začela prepevati v cerkvenem zboru. Mlado dekle z zelo lepim glasom je padlo v oči premožnemu vdovcu s tremi otroki. Zasnubil jo je in na dvajseti rojstni dan, ki ga je praznovala konec maja, sta se tudi poročila. A ker je usoda res zelo zapletena reč, se je čez nekaj let zgodilo, da se je po spletu neverjetnih naključij v pekarni, v katero se je primožila, zaposlil tudi oče njenega otroka. Menda je šla mimo njega z dvignjeno glavo kot gospa in se niti ozrla ni nanj!

 

**

Andreja in Bine sta postala par že v 3. letniku srednje šole. Študirala sta medicino, skoraj hkrati diplomirala. Potem so se njune poti za dobri dve leti ločili, kajti Andreja je dobila ponudbo iz Švice, kamor se je preselila na podiplomski študij. Žal pa je pregovor ''stran od oči, stran od srca'' naredil svoje. Zdelo se jima je, kot da je ljubezen v času, ko se nista videla, povsem zbledela. Andreja je hitro našla drugega, žal pa ta drugi ni bil pripravljen na otroka. Bila je že na koncu osmega meseca, ko sta s kolegico iz službe na otroškem oddelku v Nami kupovali drobnarije za malčka. Po spletu naključij je pred blagajno trčila v Bineta, ki je držal v roki več otroških stvari za nečakinjo, ki ji je bil krstni boter. Andrejo je stisnilo pri srcu, ko ga je zagledala, njega pa tudi, saj se mu ni niti sanjalo, da pričakuje otroka. Dnevi, ki so sledili, niso bili lahki ne za enega ne za drugega. Po več neprespanih nočeh se je Bine odločil in Andrejo poiskal v bolnišnici, kjer je delala. Oba sta bila živčna, sovražna drug do drugega, polna zamer, tako da je pogovor trajal le nekaj več kot četrt ure.

Bil je ravno Božični večer, urgenca, kjer je Bine dežural, je bila polna ljudi. Bil je na smrt utrujen, ravno je nekemu moškemu z infarktom rešil življenje, ko ga pokliče kolega iz porodnišnice:''Andrejo so pripeljali, če te zanima?''

Porod ni bil lahek, popadki so bili sicer močni, a prešibki, da bi iztisnili plod iz maternice. Slabše ne more biti, si je rekel Andrej, se preoblekel v ustrezna oblačila in stopil v porodno sobo. Prijel je izmučeno Andrejo za roko. Ni ga zavrnila. Njegov pomirjajoč glas jo je spodbudil, da je ponovno napela vse svoje moči….

Bine je bil tisti, ki ji je novorojeno hčerko položil v naročje…