Vzburjenja po socialistično

-




 O življenju v nočnih lokalih (barih) sem nekaj pisala v drugi in tretji knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

Načeloma drži, da so bile plesalke v glavnem iz nekaterih nekdanjih republik, a med njimi so se našle tudi domače ''rože''.
Ena od teh je bila celo nezakonska hčerka pomembnega funkcionarja, ki pa je svoje čare razkazovala (iz ''inata'', ker jo oče ni želel priznati) predvsem izbrani, najbolj bogati klienteli. Nekatere med njimi pa je vodila na seks in še kaj ''več'' v enega od Lj. hotelov, v katerem so ''sobne aktivnosti'' fotografirali in gospoda, ki se je znašel v kompromitiranem položaju kasneje tudi obilo izsiljevali....
Zelo žalostna je bila tudi zgodba dveh sester: mama je bila med vojno invalidka in je - za preživetje- zadovoljevala tudi marsikaterega- zelo znanega in pomembnega - ena od hčerk je plesala v nočnem baru, druga pa je imela smolo in se je poročila s pedofilom, ki je spolno izrabljal njeno nezakonsko hčerko....

No, roko na srce, izsiljevanju s spornimi fotografijami so bili podvrženi tudi nekateri duhovniki....

*****
Časopis Večer, pa je 9. december 1960, zapisal:'' Zanimalo nas je kako živi naše mesto ponoči in kaj lahko človek najde v naših nočnih lokalih. Lokalov, ki se zapro šele po polnoči ali proti jutru, je v Mariboru več. V središču pozornosti pa je vsekakor bar pod kinom Udarnik, ki ima, edini v Mariboru, artistični spored. In vendar tudi tu ni vedno polno. Gostje "prihrume" le ob sobotah, sicer pa so dnevi, ko je vsaj polovica sedežev zasedenih, bolj redki. Naj krivimo program? Vrhunec je mlada strip-teasence, ki kaže svojo "umetnost" v mejah jugoslovanskih standardov. Z obilo uspeha in malo fantazije. V primerjavi z ostalimi nočnimi lokali v Jugoslaviji mariborski program niti ni slab. Seveda pa so vsi barski programi navadno tretjerazredni. Za dobre artiste je potrebno veliko denarja. Tega naša gostinska podjetja ne zmorejo. Mariborski program velja povprečno osem tisoč dinarjev dnevno. Povprečen zaslužek lokala pa je dvajset tisoč dinarjev. Za boljši program, ki velja dnevno šestnajst tisoč dinarjev, bi moral biti dnevni zaslužek vsaj dvakrat večji. Razgovori v garderobi za artiste so vedno zanimivi. Tu so artisti zopet navadni ljudje z obilico skrbi, pripomb in zanimivosti. Vsaki mesec se selijo iz lokala v lokal in tako obredejo vso državo. Sestra in brat Kočka sta nam zatrjevala, da imata povsod veliko uspeha. Zanimivo je, kar je povedala ena izmed plesalk. Priznala je, da je mlada in neizkušena umetnica, ki se šele uči plesati. Konkurenca med plesalkami je velika. Vsak dan prihajajo nove, sveže in mlade. "Menažer" jo sreča na ulici - bleščeča ponudba, štirinajst dni raznih vaj - in "zvezda" je rojena. Prične se nočno življenje in z njim nove obveznosti. Marsikje je pogoj za angažma novopečenih umetnic, ki morajo imeti čim več "ženskih kvalitet" in čim manj predsodkov privolitev v status "konsum dame". To pomeni da morajo plesalke ali artistke po sporedu med goste v lokale in jih zabavati v "radiusu svojih zmogljivosti". Ista plesalka nam je zagotovila, da v Mariboru tega pogoja ni. No, kljub temu se pojavijo tudi tu takoj po programu med gosti. Navadno težko pričakovane...''
(avtor fotografije: Dragiša Modrinjak)
Najdeno pri P. Žuman







Komentarji

  1. Anonimni12. december 2021 ob 04:14

    Slika me je zelo pretresla,če nebi povedala,da se nanaša na MB,jebembi lahko bi bila jaz.Postalo je vroče.Dolga leta preživeta v tem poklicu so me razjedla srce.Še nepolnoletna,zaradi neuspeha v srednji šoli in hudo konzervativnih starših pristala v sosednji državi na odru.To je bilo še najmanj.Zaoderje je predstavljalo posebno dramo.Tako težko zaslužen denar je šel za kao rešitev iz nepoštenega in umazanega živčljenja a opustitev sem predolgo prelagala.Moški,ki iščejo tovrstne zabave so v glavnem izrodki.Vmes se najdejo tudi ženske.Vglavnem je šlo v zaoderju za prostitucijo,tako, da tev teoletnih prostoril nasloni na školjko in od zadaj ali pa ročno in z usti.Klasičnega sexa skoraj ni.So bile ženske,ki so hotele,da gledajo kako me natepavajo možje in takšne ko je mož moral gledati ko sva se midve.Nič niso bile boljše od moških.Italijani so radi čuvali žene in so uporabljali kondome,naši,posebno južnjaki so jih zavračali.Tako sem sstaknila genitalni herpes in bradavice,gonoreja je ozdravljiva.Po postaranju sem dobila zaposlitev kot čistilka v lekarni,lutno je bilo opazovati s kom je bilo srečanje po hodnikih in kam vse so pogledovali.
    Nikoli nisem prejemala nobenih daril kot radi opisujejo,moški so bili skopi in plačana sem bila tudi s ponarejenim denarjem.Nikoli poroke in otrok.V tem delu mesta veljam za staro verno devico.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni12. december 2021 ob 04:16

    Dvakrat tudi zaprtas.Miličniki so mi hoteli obesiti vohunjenje za tujce a me je rešil predpostavljeni,ki sem mu nudila svoje usluge.Zanimivo je bil dober plačnik.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več