dva krajša odlomka iz knjige KJE JE OTROK?

 

Z ženo sta se imela rada kot dva otroka. Trepetala sta od ugodja, ko sta se lahko stisnila drug k drugemu. Milanovo mednožje je bilo mehko, toplo in nežno, ko se je z zadnjico prislonila obenj.

»Tako te imam rad!« ji je šepetal na uho.

Blaženo se je smehljala in ga poljubljala po roki.

Potem je prišlo tisto stokrat prekleto nedeljsko jutro.

Tašča je že malo pred šesto ropotala pred vrati.

»Vstanita, lenuha lena! K maši bo treba. Da zmolimo nekaj očenašev za mojega vnuka. Ali ga bom dočakala ali ga ne bom?!«

Milana so njene grobe in glasne besede pretresle do kosti. Prsti, s katerimi je odgrnil nekaj kodrov z ženinega lica, so trepetali. Z ustnicami se je dotaknil njene rame in jo narahlo poljubil.

Misel, da bi prelepo deviško telo oskrunil s svojim semenom, mu je bila grozljiva in tuja.

»Pusti jo, bo že odnehala!« mu je čez čas zašepetala žena.

A se je zmotila.

Zahteve po vnuku so postajale vse glasnejše. Slišala sta jih že pri zajtrku, kosilu in večerji.

Milana je postalo strah.

Kako naj tašči razloži? Kako naj ji pove?

Nekega zgodnjega jutra malo pred božičem, ko so vsi v hiši spali, je tiho in previdno smuknil iz postelje, se v kopalnici oblekel, vrgel skozi okno nahrbtnik in čevlje ter nato še sam skočil v sneg.

Niti ozrl se ni, ko je, kolikor so mu dovoljevali zameti snega, stekel na železniško postajo. Delavski vlak, ki je čez dobro minutko pripeljal na tir, je za las ujel.

Kar nekaj časa je trajalo, da se je umiril. Potnikov ni bilo veliko, nekaj dijakov in študentov, ki so na drugem koncu vagona dremali ali brskali po telefonu. Malo pred Zidanim Mostom je s prsta snel prstan.

Za trenutek ga je potežkal, globoko vzdihnil in ga, ko je vlak ustavil, brez senčice dvoma ali obotavljanja vrgel skozi okno.

V naslednjih nekaj letih se je na ženo, na ljubljeno Elico komaj kdaj spomnil. Tisti dan pa, ko je na stopnicah prvič srečal Zalo, jo je dokončno izbrisal iz spomina.

Stopil je do omare in začel polniti manjši kovček, ki ga je potegnil izpod postelje.

Čas je bil, da se odseli kam drugam.

Bliže k Zali.

 

*

 

 

Peter Rožič je prišel v službo pred drugimi. Oblečen je bil v kratke hlače in majico brez rokavov. Že iz navade je prižgal računalnik, pogrel vodo za kapučino in preložil dnevne časopise z enega konca mize na drugega.

»Če te ni do desetih, odrinemo sami!« mu je zagrozila žena, ko se je odpravljal od doma. Enkrat ali dvakrat je to že storila, zato je vedel, da se z njo ni šaliti.

»Robert, a prideš v mojo pisarno?« je povzdignil glas, ko je zaslišal, da so se odprla vhodna vrata.

Čez kakšno minuto sta že sedela za mizo in srebala vroč kapučino. Peter je bil mojster za njegovo pripravo. V te namene so imeli posebne skodelice, na polici pa javorjev sirup in kakav. Zmeraj je dodal še nekaj žlic hladnega mleka, brez njega okus ne bi bil pravi.

»Te je dr. Medenova že kaj poklicala?«
Robert je odkimal.

»Pa Jani? Je že poslal poročilo na mail?«

»Mislim, da ne.«

»Kaj mislijo, barabe lene?!«

»Dr. Medenova se mi je opravičila. Menda so jo ponoči vrgli pokonci. Na sodno medicino so pripeljali trupelce dojenčka, ki je umrl v sumljivih okoliščinah. Jani pa mi je tudi obljubil, da bodo rezultati bioloških analiz na voljo najkasneje do dveh.«

»Kakšna pizdarija! Umor sredi najhujše vročine! Pa kateri idiot stori kaj takšnega!«

Peter je bil najsrečnejši, če so se stvari, zaradi katerih bi ga lahko bolela glava, pometle pod preprogo. Sploh pa sredi poletja!

Umor je bil nekaj drugega. Če bi šlo kaj narobe, bi lahko letele glave.

»Ali se je Lucija iz službe za odnose z javnostmi že povezala s STA?«

Robert se je nasmehnil.

»Že včeraj. Kratko novico so takoj objavili na spletni strani in Twitterju.«

Peter se je namrščil.

»Več kot toliko pa niso vohali?«
Robert je odkimal.

»Niti Bizovičar, ki je na TV Slovenija zadolžen za te reči?«

»Kot vem, je na dopustu. V Grčiji.«

Peter je počasi vstal in pogledal na uro: »Tri tedne bo ta pisarna tvoja. Upam, da se bosta z Zoranom ujela in rešila to zadevo s Kristino, kot je treba.«

Robertu je čez obraz hušknil droben nasmešek, a ga je hitro skril.

»Seveda, gospod šef, vse bo postorjeno. 15. avgusta tudi jaz odrinem na dopust, pa če se pol Ljubljane podre!«

»To bomo še videli!«

Čez mizo sta se gledala kot dva junca, ki ne vesta, ali bi se nabodla z rogovi ali še naprej mulila travo.

»No, pa grem, da doma ne bo spet vse narobe!« je zavzdihnil.

Robert ga je čisto razumel. Z njegovo ženo ni bilo dobro češenj zobati.

To so vedeli vsi, od Pirana do Lendave. Če je bila kakšna ženska hudičevka na metli, je to bila ona.

Do osmih je bil v pisarni sam. Pomil je skodelice, v eno od njih pa si je natočil travarico.

Samo bedaki pijejo žgane pijače, ko je zunaj čez trideset stopinj! ga je prešinilo, a je vseeno nagnil in izpil na dušek.

Zoran je prišel malo kasneje, saj je moral peljati sina k tašči. Fantje iz oddelka za mladostniško kriminaliteto so bili nekje na terenu. Tudi v preddverju, kjer je imela svojo pisarno tajnica Margareta, ni bilo nikogar. Iz radovednosti, kaj počne na dopustu, je odprl njen Instagram.

Sam pri sebi se je nasmehnil: sedela je pod borovcem, njeno ogromno oprsje, ki je tičalo v premajhnih kopalkah, pa se je veselo ponujalo tistemu, ki jo je fotografiral.

V Google je odtipkal Kristinino ime. Zanimivo, odprlo se je za več kot sedemdeset strani različnih zapisov. Našel je dva intervjuja v ženskih revijah, o njej so večkrat pisali tudi na spletni strani Bodipridna.si. Bila je redna gostja različnih omizij na televiziji, ko se je govorilo o nasilju v družini. Neka študentka iz Maribora je o njenem delu napisala diplomsko nalogo in leta 2018 kandidirala celo za študentsko Prešernovo nagrado.

O Kristini so pisali tudi na družbenih omrežjih.

»Prekleta prasica, vzela mi je otroke!« se je razburjala oseba, ki se je skrila pod anonimno ime Rožnata.

Neka druga, ki se je podpisala s polnim imenom Klara Frelih, si je očitno vzela čas. Izpoved o nasilju v družini in o Kristini kot rešiteljici, ki je njo in dveletno hčerko odpeljala na varno, ga je pritegnila.

H. G. je z nemalo pikrosti komentirala, da ji je Kristina speljala moža.

Lepo, lepo.

Anonimnež pa je bil kratek: »Naj pove, kam je izginila Pia.«

Robert se je zdrznil.

Pia?

Pripravil si je že drugi kapučino, a nadležna muha mu je še zmeraj brenčala okoli glave.

Pia.