srečno v letu 2022!

-

 




Zadnji dan starega leta smo. Dobrih želja je toliko, da se včasih resno sprašujem, pa kje, za vraga, so predniki staknili tisti rek, ki pravi, da je ''Slovenec najbolj srečen, ko sosedu crkne krava''?

Moje novoletne želje so zelo enake tistim, ki sem jih zapisovala čez leto: da bi bili bolj ljubeči drug do drugega, strpnejši, bolj ljubeznivi, manj maščevalni in škodoželjni. Rada bi dočakala dan, ko bi se več pogovarjali in manj na počez sodili.
Ne bi bilo lepo, če bi imeli enake vatle zase in za druge?
Raj na zemlji!
Vsak od nas si sam izbira poti, po katerih hodi. Jaz ne bi bila jaz, če bi želela, da na tej poti ne bi bilo jam, zoprnih kamnov in drugih ovir. Morajo biti! Ker šele, ko nam uspe, da jih premagamo, sami pri sebi spoznamo, kdo smo, kakšni smo. Morda tudi to, smo v svojem bistvu močnejši, kot smo mislili.
Moja prijateljica Ljerka (97) pravi, da je presrečna, ko zjutraj vstane in lahko pomiga s prsti. Kaj lepšega!
Še kako drži!
Kakšno bogastvo imamo, da lahko sami hodimo, dihamo, lupimo krompir ali si strižemo nohte na nogah, spoznamo šele, ko tega ne (z) moremo več.
V življenju, hočemo ali ne, srečujemo tudi takšne, ki nam mečejo polena pod noge. Pustimo jih pri miru! Tudi oni so dragoceni, saj se ob njih zavemo, kako bogati smo, ker imamo – na drugi strani- prijatelje, ki so vredni te besede.
Vsak od nas ima čisto posebne darove. Cenimo jih in negujmo, ker so zelo dragoceni!
Na poti skozi življenje, če je ta ravna in gladka, ne potrebujemo bergel, ki bi nam nudile oporo takrat, ko lahko sami hodimo. Dovolimo si, da – rečeno v prispodobi - vmes tudi tečemo, skačemo, vriskamo ter objemamo svet, ki nam leži pred nogami.
Vsak od nas je prinesel na svet darove. In če nečemu rečemo ''dar'', tega ne vržemo v smeti, mar ne?

Zelo pa si želim, da bi bilo na tej vaši-naši poti čim manj tako imenovanih ''všečkov'', da bi, namesto njih, srečevali konkretne posameznike, ki bi tisto, kar mislijo in rečejo, tudi udejanjali.
Upam, da se bomo v mojem FB- cimru še dolgo brali in se družili na takšne in drugačne načine.❤



Komentarji

  1. Špella Špindler31. december 2021 ob 08:40

    Milena hvala za vse dobre zgodbe.Res je potrebujemo "španskih sapunic",toliko se dogaja med nami,pripovedujmo eden drugemu! Srečno!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več