pogrešani in izginuli

-

 POVEZAVA NA MILENINO STRAN



💚💚💚💚💚

Včeraj sva se pogovarjali z gospo, ki mi je pred leti dala idejo, da bi bilo o ''pogrešanih otrocih'' lepo napisati kaj več.

Zgodbo njene stare mame, ki ji je tisti, ki jo je še ne petnajstletno posilil, potem odvzel otroka (sam jih ni mogel imeti), me je že prvič, ko sem jo slišala, zelo pretresla. Pred leti sem jo objavila tudi v Usodah v Gorenjskem glasu.

**

Drži, da sta se mati in otrok, ko je bil že v odrasli dobi, spoznala, se začela družiti, a kakšnih posebno trdnih vezi med njima ni bilo nikoli. Šele vnukinja je na nek način nadomestila družinsko ''vrzel. 'Ona je tudi podedovala ''kajžasto hišico'', v kateri je vse do smrti živela babica.

Zgodba te babice se me je zelo dotaknila. Otrok, ki ''izgine'', ki je proti tvoji volji pogrešan, v duši odpre rane, ki se nikoli ne zacelijo.

**

V 40 letih, ko sem poslušala različne zgodbe, sem slišala za kar nekaj tudi odraslih oseb, ki so danes bili, jutri pa so brez obrazložitve, celo brez razloga odšli neznano kam. Za njimi pa je izginila vsaka sled.

Tik pred osamosvojitvijo in celo nekaj let po njej, se je dogajalo, da je eden od staršev odpeljal otroke s seboj v matično domovino, tisti, ki je v Sloveniji ostal, pa je bil obsojen na večno iskanje svojih potomcev. Tudi takšni so bili, ki lastnih otrok leta in leta niso videli.

Močno se zavedam, da je v slovenskem prostoru težko pisati o stvareh, o katerih se ''ne govori'', da ne ''pokvarijo'' prijetnih trenutkov ob jutranji kavi.

Denimo.

**

Kljub temu vztrajam in poskušam opozarjati, da se pod našo- slovensko- ''preprogo'' skriva marsikaj, pred čimer si zatiskamo oči.

Dr. Damjana Žist je v Zadnji besedi omenila, da pri nas, v povprečju, na leto izgine okoli 500 ljudi. Si predstavljate to grozljivo številko?! Tudi včeraj je bila pogrešana neka ženska, kakšen dan prej pa mati z odraslo hčerko.

**

V knjigi KJE JE OTROK? sem se dotaknila izginotja dveh oseb. Prva je mičken otrok, ki je izginil pred več kot 50 leti. Druga je deklica, ki so jo pogrešili, medtem ko so imeli na obisku sorodnike.

V knjigi sem se dotaknila še nekaterih drugih usod posameznikov, ki – vsaka na svoj način – pomagajo razumeti, zakaj se nekatere stvari sploh lahko zgodijo.

**

Vnukinja te stare mame, o kateri govorim na začetku, je bila presrečna, da so tudi izginuli in pogrešani spet dobili ''svojo knjigo''.


tukaj je najdena fotka





 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več