knjige pod božično smrekico

-

 




Še zmeraj ne veste, kaj bi kupili bližnjim?
Kupite knjigo! Najlepše darilo!

Po praznični ceni jih lahko naročite kar na mail:

jutri2052@gmail.com



Ogenj, rit in kače niso za igrače

Zakaj je do zbiranja zgodb sploh prišlo?
»V času mojega otroštva se o spolnosti ni govorilo. Otroke so prinašale štorklje. Molčalo se je tudi kasneje, ko sem odraščala. Če je že prišlo do kakšnega besedovanja, je bilo to povezano z zgražanjem, z nagravžnostjo, umazanostjo. 

Srečanje z Mici je bilo usodno za številne tabuje, ki so me utesnjevali. Razkrila mi je, kako je bil videti spolni odnos v času njene mladosti, v prvi polovici 20. stoletja. 
Ključne so bile njene besede:''Preveri pri drugih, če ne verjameš!'' 

 Zaradi nje so se porodili dvomi v filmske prizore, ki so predstavljali intimne trenutke iz časov pred 2. svetovno vojno, v literarne opise spolnosti, v nauke, ki sem jih dobila doma, pri verouku, v šoli.

Kje je resnica?
Začela sem jo neutrudno iskati!  Iščem jo še danes.
Kakšne štirinajst dni pred smrtjo, konec septembra 2017, mi je pesnik in pisatelj Milan Vincetič, na to vprašanje odgovoril takole:''Če bi o spolnosti pisali po resnici, bi ta največkrat bila, vsaj skozi oči žensk- sado-mazo pornografija.''

Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del

V prvem delu so zbrane zgodbe o intimi prednikov, ki so živeli v prvi polovici 20. stoletja. Pripovedovalke razkrijejo številne podrobnosti o spolnosti, higienskih navadah, rojevanju, odnosih znotraj družine. Knjiga je neprecenljive vrednosti, saj je ena redkih, če ne edina, ki razkriva pomembne podrobnosti, o katerem se je vztrajno molčalo.

Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del

Podnaslov: Babice, hčere in vnukinje.

Morali bi jo prebirati zlasti mladi, saj pripovedovalke nazorno predstavijo zelo negativne družinske vzorce, ki se zaradi nezmožnosti pogovarjanja znotraj družine, nezavedno prenašajo iz roda v rod. Bremenijo pa tudi današnje generacije.

Ogenj, rit in kače niso za igrače, 3. del

Podnaslov: Moške zgodbe

Prvič v zgodovini so tudi moški dobili svojo knjigo. V več kot 250 zgodbah, v katerih razgalijo svoje življenje, razkrijejo, da jih ženske slabo poznamo. Da se o tem, kakšni so v resnici, velikokrat motimo. O sebi so pripovedovali tako dedje kot tudi sinovi in njihovi vnuki.

*
Dokumentarni program TV SLO je o prvem delu trilogije posnel film z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, Slovensko narodno gledališče Maribor je v sezoni 2020/21 uprizorilo dramsko predstavo, Film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić pa se še zmeraj uvršča v tekmovalne programe najpomembnejših festivalov animacije doma in v tujini.



Kje je otrok?

Nosilka osrednjega lika je socialna delavka Kristina. Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko jo sredi vročega poletja najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi lahko bil kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Je njena smrt povezana z izginotjem dečka pred petdesetimi leti, morda z izginotjem deklice Pije? Z ljubimci, ki jih je imela? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige. 

Psihološki triler Kje je otrok? vas bo navdušil, prebrali ga boste na mah!




Kuharske prismodarije

Že od nekdaj sem sanjala, da bi napisala kuharsko knjigo. A ne za kogar koli. Zlasti ne za tistih 1.915.234 Slovencev, ki kuhalnico sučejo bolje od mene. 
Kar so prijokali na svet vnuki, sem razmišljala, bom zmogla, kot se šika, opravljati najlepše poslanstvo pod soncem?
Na skrivaj sem se trudila, tako kot prefrigane babice znamo, da iz njih naredim prvovrstne kuharje!

Nekoč sem si rekla:«Kaj, če jim - namesto nepotrebnih pridig, ki gredo skozi eno uho noter, skozi drugega pa ven - raje podarim knjigo zgodb o naših skupnih doživetjih?« 
Ja, čudovita ideja!
Iz različnih, na videz celo neopaznih kuhinjskih dogodkov, so nastale zgodbe!
Skrbno smo zapisali tudi recepte, ki smo jih preizkušali!
Vas zanima, kako se vnuki učijo pomembnih vrednot in življenjskih modrosti, ki jim pomagajo, da v času odraščanja bolje razumejo sebe in tudi druge?
Vzemite v roke knjigo, v njej boste našli namige, ki jih je vredno posnemati!

Naj vam bo branje v veselje, če boste pa skupaj z malčki preskusili tudi recepte, bom zelo vesela.
​
Babica Milena M.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več