Izgubljen in nikoli najden

-

 V dolgih letih, ko sem zbirala zgodbe, sem slišala veliko takšnih, ki so govorile o izginulih. O izgubljenih. Tudi o ukradenih otrocih.

Navdiha za pisanje knjige KJE JE OTROK? ni bilo malo.
👇👇👇
Eno nenavadno zgodbo smo imeli tudi v družini deda Luke.
Njegov brat Jakob (roj. 1890) je bil poseben človek.
Živel je v Ljubljani, v sobici čisto pod streho, na Križevniški 9. Nekoč sva ga obiskali z mamo. Spominjam se, da soba ni imela nobenega okna.
Zanimivo je, da je bil najprej zaljubljen v neko Urško, potem sta se razšla, nakar se je oženil z Matildo. Ko se je nekoč spet srečal z Urško, se je ljubezen znova vnela. Žal pa se kot mačeha ni dobro izkazala.
Jakob se je edini od Pivkovih spreobrnil v evangeličansko vero. Penzijo si je prislužil z dajanjem krvi.

Po nekaterih pripovedih je bila Matilda precej živahna ženska. Menda je rodila več otrok, a jih je prodala v posvojitev. Edini otrok, ki ga je obdržala, je bil Darko. Morda zato, ker je bila že precej v letih, ko je prijokal na svet?

Ko se je Jakob ponovno vnel za svojo Urško, ji je bil Darko odveč. Moral je iti služit, in to čim dlje. Na Štajersko.

Ko je za to izvedel ded Luka, mu ni bilo prav. Na brata se je jezil že takrat, ko je izvedel, da je prodajal in otroke in svojo kri. Dejal mu je, da bo šel živ v pekel, ker to počne.

Po Darka je šel sam. In to kar z vozom. Človeku, pri katerem je fant služil, je moral plačati, da ga je lahko vzel s seboj.
Ko je Darko prišel v Žiri, je imel za seboj precej partizansko zavedne izobrazbe. O takratnih svetlih, komunistično obarvanih idealih je nenehno govoril tudi Luku, ki takšnega čvekanja ni mogel prenašati, zato sta se nenehno prepirala.

Darko se je v Žireh izučil poklica, si celo kupil nekaj stvari, med drugim omaro, kolo, potem je žal začel piti in begati sem in tja, nikjer ni imel obstanka.

Meni je bil zelo pri srcu, saj je znal pripovedovati zanimive zgodbe. Dobro se je razumel s Friderikom, edinim sinom iz Lukovega drugega gnezda.

Stara mama - Pivkovca so ji rekli, mu je zato svetovala, naj gre v Kranj, kjer je Friderik živel, če mu v Žireh ne paše več. O tem, da ji je pogosto kradel denar, ni nič kaj rada govorila.

Darko je to res storil. Nekaj časa je pridno delal na posestvu, kjer je bil zaposlen tudi Friderik, potem se je v njem spet oglasila nemirna kri in je čez noč izginil.

Prvič se je oglasil šele čez nekaj let, ko je Friderikovima hčerkama iz Francije poslal paket s šolskimi potrebščinami.

Nekega dne pa strica Friderika pokličejo s policije, češ da je tam nekdo brez dokumentov, ki pravi, da ga pozna. Bil je Darko, ki je nezakonito prečkal mejo, da mu ne bi bilo treba iti na bojišče v Vietnam. Predtem se je ravno vrnil iz Tujske legije in iz Alžirije. To je bilo okoli leta 1962.

Friderik je bil pripravljen, da ga vzame k sebi, a se je Darko čez noč premislil. Na skrivaj se je vrnil v Francijo, kjer so ga verjetno zajeli, saj se je za njim za dolgo časa izgubila vsaka sled.

Menda je preko malih oglasov na stara leta spoznal neko Dolenjko in se pod drugim imenom vrnil v Slovenijo. Kje točno na Dolenjskem je pokopan, ne bi vedela. Pa bi rada!

na prvi fotki je Darko, na drugi ded in babica, na tretji je knjiga Kje je otrok?





Komentarji

  1. Anonimni31. december 2021 ob 03:51

    Pravijo,ubogi otroci,ki so jih starši zavrgli.Po mojih izkušnjah in željah,bi bilo od mojih bolj pošteno,da sta me zavrgla kot to,kar sta mi namenila.Nitzsche je rekel,da vse kar ne ubija jača,toda jaz sem bila nežen in občutljiv otrok in ne glede na to,da sedaj zadovoljivo živim,bi bilo za tiste čase bolje,da me ubijeta.Bila sta dve vzhajajoči zvezdi prejšnjega režima.Služba pa služba.Poleg tega,da sta vse najbolje vedela kako v službi sta najbolje vedela kako je vse najboljše zame.Nista se pomirila z mojo povprečno pametjo in željami nekke punce da prodaja v MM in se poroči.Hotela sta silne fakse in doktorate,ki jih nisem bila zmožna.da sta to dosegla -uporaba metod, paznikov v koncentation lagerjih.Ja raje bi šla v posvojitev.Danes resda mogoče pogrešam starše a ko sta umrla je bil zame običajen dan.Na očetov pogreb še šla nisem.Ljubeči starši,ja nekateri.še vedno ne razumem kako mi je oče obesil na rame svojo odgovornost a to je druga zgodba.Obsojena za njegova dejanja dokler se nisem odvobodila in zaživela na novo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več