JUTRI 2052

  Dijak, 3. letnik »Starši in stric so skupaj zgradili dvojčka. Pri obnovi strehe sta se hudo sporekla. Stric je porinil atija z balkona. Od takrat naprej je na vozičku.«   Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo . Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok. »Z Janezom sva se domenila, da se preseliva k njej. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seliva na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla. V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal do...

    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...

  Vasovanje Mnoge sogovornice so mi pritrdile, da je bil čas, ko so fantje prihajali vasovat, eden najlepših. Žal so bili nekateri kar precej cagavi. Nagajivo so se muzale, ko so pripovedovale o kakšnem vasovalcu, ki se je takoj, ko je prišel, usedel za mizo in potem je komajda spravil besedo iz ust. Fantje so bili, dokler so snubili, bolj sramežljivi kot danes. Če so bila dekleta nagajiva, potem je bilo še huje, saj se je vedelo, zakaj se na skrivaj hihitajo. Povsem drugače je bilo, ko sta bila dva že zaročena. Takrat se je fant počutil že domačega. Ponavadi se je usedel za mizo in z očetom sta udarila kakšno gospodarsko ali politično, dekle pa je moralo sedeti kje blizu in ju poslušati. V vas so prihajali ob torkih, četrtkih in sobotah zvečer. Največ časa za takšna druženja so imeli v nedeljo popoldne. Petkovi večeri so bili že po tradiciji namenjeni ovdovelim snubcem. Pripovedovali so mi, da je moral biti ženin pri izbiri svoje življenjske sopotnice pozoren tudi na njene ...

  Mesena večerja Sredi samotne zime moje sobe, z rdečimi, kockastimi zavesami na oknu, skozi katerega je mrzlo pihalo, ob sveči, ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične  krice- krace , so za mizo sedeli spomini. Dva ali trije so vlekli pipo, drugi so pihali v otrple dlani in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih, ki so se skrivali pod snegom. Tisti, ki je nosil očala, se je spomnil na travna pobočja, posejana z rdečim makom, med zlatom pšenice in ječmena, glasnih ptic, ki so se spreletavale okoli strašila oblečenega v stare, preperele cunje! Ležala sem na peči in zadovoljno božala muco, ki se mi je motovilila med nogami. Bila je mehka, voljna, vroča pravzaprav. Kdo ve, zakaj neki so tisti, ki so se izgubljali v davni preteklosti, pozabili nanjo, ne vedoč, da jo še zmeraj izzivajo blagi šepeti, ki sprva milo in negotovo pesnijo o drgetu vlažnih mandljevih listov, ha, ha, ha, potem pa se spremenijo v pihajoče bike, ki, pripravljeni na razplod, vzneseno in pohotno mendrajo...

Matilda (1917) mi je pripovedovala, da je imela zobno protezo le zaradi lepšega, za k maši, ko je obiskala fotografa ali ko so prišli obiski. Pri jedi jo je dala iz ust. Boleči zob si je zdravila sama. Vzela je krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržala nad svečo, da je zagorelo, potem pa je vdihavala dim, ki je za krajši čas omamil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti šnopca , si ga je polivala bo bolečem mestu in žvrkljala. »Nekoč mi je hlapec z umazanimi kleščami izruval boleč zob, prišlo je do zastrupitve in malo je manjkalo, pa bi umrla. Oteklina se je namreč razširila na vso glavo, zdravnik v Idriji mi je dejal, da sem imela srečo, da se mi niso možgani utopili v gnoju.« 💓 Kdo je šel služit Praviloma so služili iz bajtarskih družin, kjer so imeli največ dve kravi – ali še tega ne. Kratko so potegnili tudi otroci iz kmečkih družin, če jih je bilo pri hiši več. Nekateri so šli od doma že pri petih ali šestih letih. Mama, redkeje oče je otroka peljal k novim gospoda...

  The world we live in is not the world I desire. We have been convinced that the best things offered to us are those that are heavily advertised. Do you think I'm mistaken? Then tell me, why does an influencer promoting a “hair removal cream” receive so many likes and glowing comments? What influencers and other well-paid celebrities for their “advertising work” talk about attracts us also because it offers an imaginary world that is practically unreachable in real life. Where are the days when we went to the library to browse, smell books, and read a sentence here and there? Where are the days when we borrowed or bought a book based on our own judgment and not an advertisement? ❤ Yesterday, Ines from the Styrian region was with me. A woman in her prime years, but with harsh stories she has experienced since childhood. “Nobody wants to listen to me; you are my last hope,” she said. Well, a psychotherapist would listen to her, but she would charge her for it. And then...

  Janko se je leta 1970 rodil ženski, brezdelnici, zasvojenki z alkoholom, cigaretami, moškimi. Sestro je dala v rejo pri treh letih, ko ji je že uničila življenje (njen partner je na njej ugašal cigarete), Janka pa se je znebila že po dveh mesecih. O ljudeh, ki so zaznamovali njegovo mladost, nima lepih besed:«Na milost in nemilost so me prepustili rejniški družini, v kateri je bilo vsega na pretek, samo pameti ne. Žlampala je rejnica, njen lastni sin, ki nas je maltretiral in tudi eden od fantov, ki je še bil v reji. Kako je bilo poskrbljeno zame kot dojenčka, si lahko le mislite. Še danes se mi na koži poznajo sledi ugrizov različne golazni, so bile to stenice, podgane ali še kaj drugega, ne vem. Rejnica je bila z vsemi žavbami namazana. Jezik ji je tekel kot kakšnemu dohtarju. Vse je vedela, vse obvladala, o vsakem človeku bi lahko ure in ure govorila, kaj dela narobe, le pred svojim pragom ni znala pometati. Ko še nisem znal hoditi, sem se pred kaznijo pogosto zatekal ka...