Kaj se dogaja po zadnji piki?

MM -

 


Ko napišem zadnjo piko, si zmeraj malo oddahnem. A ne za dolgo.

ker tudi Gostilna pri dobrih ljudeh izide v samozaložbi, me tudi od »zadnje pike« naprej, čaka še veliko dela.

Samozaložba je za avtorja ogromen zalogaj. Vse stroške, od lekture, oblikovanja naslovnice in preloma do tiska, moram pokriti sama. Še preden knjiga pride do prvega bralca, je treba poravnati račune, za katere nihče ne jamči, da se bo vloženi denar kdaj povrnil.

Potem pride na vrsto prodaja. Nimam svojega piarja, nimam ekipe, ki bi skrbela za oglase, predstavitve in za to, da bi knjiga prišla med ljudi. Tudi to delo je samo moja skrb!

O knjigi vam pripovedujem sama, odgovarjam na vaša sporočila, sprejemam naročila in poskrbim, da vse, kar naročite pri meni, pride v prave roke.

Če se vam zato kdaj zazdi, da o svojih knjigah veliko govorim, zdaj veste, zakaj. Kako naj bralec poseže po knjigi, če niti ne ve, da obstaja?

Gostilna pri dobrih ljudeh je tudi zato zame nekaj posebnega. V njej so meseci pisanja, premislekov in popravljanja, hkrati pa tudi precej skrbi, računanja in upanja, da bo našla pot do vas.

Pri tem mi lahko veliko pomagate. Z nakupom, s priporočilom prijateljem, z delitvijo objave ali s kakšno prijazno besedo o prebranih knjigah.

Vam se morda zdi ta moja želja (prošnja) malenkost, a meni pomeni, da za vse vendarle nisem čisto sama.

Hvala vsem, ki moje knjige berete in glas o njih nesete naprej. ❤️


Prednaročila >>>> na jutri2052@gmail.com

Komentarji

Objavite komentar

jutri2052

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

MARTIN BRENCE

MM -
Slika
  povezava Martin, človek, ki ga še zmeraj spoštujem, ki sem ga imela zaradi zgodb, ki mi jih je povedal, strašno rada. MARTIN BRENCE   Sem Martin Brence, domačin in eden izmed ustanoviteljev Turističnega društva Gorenja vas.   Prvi zametki turizma so se pri nas kazali skozi božja pota. Ljudje so se srečevali na romanjih, fantje so malo gledali dekleta, gospodarji pa so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekoč tako čista, da smo vodo lahko pili. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo kralj Aleksander. Zaradi njega so žandarmerijo iz Gorenje vasi preselili v Poljane,   zaradi njegovega varovanja. Kmalu so začeli na Visoko prihajati zlasti srbski meščani.   Med letoma 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto letoviščarjev: Beograjčane, Zagrebčane in Ljubljančane. Takrat so pravili, da družina, ki pride na kmete, s tem prihrani za kurjavo čez zimo. Vsaka gostilna je imela ob Sori svoj...
Read more »