NEKAJ ZGODB

 

Dijak, 3. letnik

»Starši in stric so skupaj zgradili dvojčka. Pri obnovi strehe sta se hudo sporekla. Stric je porinil atija z balkona. Od takrat naprej je na vozičku.«

 

Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo. Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok.

»Z Janezom sva se domenila, da se preseliva k njej. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seliva na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla.

V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina.

 

Suzana (1947): »Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanjala o njej, in ko je bila končno pod streho, stala je le nekaj deset metrov od mamine rojstne domačije, sta se začela očka in dedek prepirati. Očka je bil zelo sposoben in učljiv, v tovarni, kjer je delal, so mu omogočili, da je študiral. To pa dedku ni bilo všeč, saj se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Njuni prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti žalostno propadla.«

 

Rajko (1930): »V zaselku, kjer sem se rodil, so bile le tri hiše. Med vojno so se dogajale hude reči in ena od njih je na neugotovljiv način pogorela. Sosedje so se začeli bati drug drugega, seme zla in sumničenj pa so mednje zasejali tudi drugi. Leta 1946, ko se je moj oče vrnil iz ruskega ujetništva, so bili vsi že na smrt skregani. V ihti ter v želji, da bi kaznoval požigalca, je sosed prekopal cesto, ki je vodila tudi do naše hiše. Oče je zato moral narediti krepak ovinek po gozdu, čez hrib, če je želel priti domov. Še dobro, kajti na več različnih koncih so bile nastavljene pasti in bodeča žica. Prepiri so se preselili tudi na sodišče. Žal je oče kmalu preminil, mama je dala kmetijo v najem, družina pa se je razkropila na vse strani. Na mestu, kjer sem preživljal otroštvo, danes kraljuje obrtna cona.«

 

Polde je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena se mu je ubila, ker je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo ozirati naokoli, ko je slišal za Tončko, prav tako vdovo. Tudi ona je imela še mladoletne otroke. Ne ve se točno, kaj jo je premamilo, da je snubcu rekla ja in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje lastne otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki so ji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so se domači otroci ženili, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček se je zelo hitro praznil, in ko se je Polde za povrh še ponesrečil in umrl, je ostala Tončka z dolgovi in majhnim otrokom prepuščena usodi na milost in nemilost. Poldetovi otroci so jo nagnali čez prag, začeli so se prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot je zahteval zakon, in Tončka je ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez prebite pare. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si je uredila skromno stanovanje. Na srečo je njeni lastni otroci niso pustili na cedilu, čeprav jih je v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila.