odlomek iz romana GOSTILNA PRI DOBRIH LJUDEH

MM -

 Ni mu hotela lagati, resnice pa mu ni zmogla priznati.



»Malo smo se pa vseeno postarali,« se je opogumil in se obrnil k Jerneji.

Ta se je namuznila in ga pogledala naravnost v oči.

»Vsakič, ko se pogledam v ogledalo, imam kakšen siv las več.«

Odgovor ga je razorožil.

Tepec neumni, ti pa res nisi za med ljudi. Kaj si bo mislila, ko ji govoriš o staranju?

Najraje bi vstal in se umaknil k točilnemu pultu. Tako rad bi ji rekel kaj lepega, vendar ni našel pravih besed.

»Tudi Ajda je bila siva že pri tridesetih,« je nadaljevala Jerneja. S prsti se je oklepala prazne skodelice, z očmi pa švigala od enega do drugega.

»Prepričan sem, da je po mami podedovala najboljše lastnosti,« je pripomnil Pavle.

Ko se je zavedel, kaj je izrekel, mu je spet postalo nerodno. Jerneja je dvignila obraz in se mu zazrla v oči. Zabolelo jo je, ko je v njih opazila žalost, ki je ni mogel pregnati niti bučni večer, sredi katerega sta se znašla.

Nekoč ti bom povedala, zakaj ti nisem odgovarjala na pisma, si je obljubila, ko sta se njuni rami nehote dotaknili.

Doma je že večkrat sedla za računalnik in mu začela pisati, vendar je napisano vsakič izbrisala. Ni mu hotela lagati, resnice pa mu ni zmogla priznati. Prepričevala se je, da bo molk še najmanj boleč.

Če bi vedela, da ga bo nocoj srečala, ne bi prišla. Preveč spominov se je prebudilo že v trenutku, ko ga je zagledala. 

Nenadoma je vstala in se na hitro poslovila od Judite.

»Moram iti. Pozno je že.«

Nato se je obrnila k Pavletu. »Me pospremiš do vrat?«

»Ja, seveda. Zakaj pa ne?« je nekoliko preglasno in v zadregi odgovoril.

Postalo mu je nerodno ob misli, kaj bodo rekli sošolci, če ju bodo opazili skupaj. Jerneja je iskala šal, ki si ga je nato med hojo ovila okoli vratu. Pri točilnem pultu za čuda ni bilo nikogar. Počakala je le toliko, da se je Pavle prebil do nje.

»Škoda, da moraš iti. Upal sem, da bova kakšno rekla. Že dolgo se nisva videla.«

Proseče se ji je zazrl v oči. Njuna pogleda sta se ujela. Povesila je glavo in zardela.

»Res ne morem ostati. Mudi se mi zaradi vnukov. Bi mi zaupal svojo telefonsko številko? V naslednjih dneh pridem v Ljubljano. Lahko bi šla na kosilo.«

»Veliko ti imam povedati,« je dejal in se poskušal nasmehniti.

Spodbudno je prikimala in mu narahlo stisnila roko. Njena je bila še vedno ledeno mrzla. Hotel jo je nekoliko zadržati in ogreti, vendar mu jo je izmaknila. Pomahala mu je, se obrnila in stekla skozi vrata, ne da bi ga še enkrat pogledala.

Spet je začelo deževati. Iz torbice je potegnila zložljiv dežnik in ga odprla.

V senci stare, zapuščene hiše, ki je stala v bližini, je nekdo stal in jo opazoval.

»A ti si! Nisem te prepoznala,« je rekla in se nasmehnila.

Na knjigo se lajhko naročite tudi v prednaročilu na mail: jutri2052@gmail.com - 20 evrov + 3 € poštnine



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

MARTIN BRENCE

MM -
Slika
  povezava Martin, človek, ki ga še zmeraj spoštujem, ki sem ga imela zaradi zgodb, ki mi jih je povedal, strašno rada. MARTIN BRENCE   Sem Martin Brence, domačin in eden izmed ustanoviteljev Turističnega društva Gorenja vas.   Prvi zametki turizma so se pri nas kazali skozi božja pota. Ljudje so se srečevali na romanjih, fantje so malo gledali dekleta, gospodarji pa so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekoč tako čista, da smo vodo lahko pili. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo kralj Aleksander. Zaradi njega so žandarmerijo iz Gorenje vasi preselili v Poljane,   zaradi njegovega varovanja. Kmalu so začeli na Visoko prihajati zlasti srbski meščani.   Med letoma 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto letoviščarjev: Beograjčane, Zagrebčane in Ljubljančane. Takrat so pravili, da družina, ki pride na kmete, s tem prihrani za kurjavo čez zimo. Vsaka gostilna je imela ob Sori svoj...
Read more »