Gostilna pri dobrih ljudeh bo kmalu na knjižnih policah

 

Milena Miklavčič o svoji zbirki kriminalnih romanov pravi:

»Po romanu Kje je otrok, ki govori o ukradenih otrocih, in Mehko kot britev, ki opisuje izkoriščanje žensk in deklic v času socializma, sem letos izdala še tretjega z naslovom Gostilna pri dobrih ljudeh.

Roman se začne na predvečer državnozborskih volitev 2026. Nekdanji sošolci se zberejo, obujajo spomine, malo se hvalijo in zbadajo, vmes pa preverjajo, komu je življenje v letih, odkar se niso videli, več dalo in komu več vzelo. Naslednje jutro najdejo mrtvo njihovo sošolko Jernejo. Njena nasilna smrt predstavlja le začetek odkrivanja travmatičnih dogodkov, ki so se dolga leta skrivali pod površjem v kraju, kjer se vsi poznajo med seboj in kjer vsi o vseh menda vse vedo.

Med pisanjem me je spremljalo vprašanje, ki se mi glede na moje izkušnje zdi izjemno pomembno: kolikokrat lahko človek umre, še preden ga pokopljejo? Koliko ljudi v resničnem življenju počasi ugaša, ker jim opravljivci in škodoželjneži dan za dnem jemljejo dostojanstvo in dobro ime? Ko se poskušajo braniti, jim zabrusijo, da so preobčutljivi. Če se umaknejo, postane umik dokaz, da nekaj skrivajo.

V Žireh je molk globoko zakoreninjen. Že v otroštvu smo se naposlušali znanih manter: »kaj bodo pa ljudje rekli«, »molči, da se komu ne zameriš«, »raje potrpi, da le ne prideš ljudem v zobe«. Takšna svarila se še danes prenašajo iz roda v rod kot kakšen nepogrešljiv kos družinske dediščine.

V romanu se kriminalista srečujeta z Žirovci, ki marsikaj vedo, vendar jima resnico odmerjajo po kapljicah. Za gostilniško mizo ali pred cerkvijo so isti ljudje precej bolj zgovorni. Tam po načelu »rekla-kazala« mimogrede določijo krivca za Jernejin umor, ne da bi jim bilo treba za izrečene klevete prevzeti kakršno koli odgovornost.

Roman je fikcija, vendar so delčki nekaterih zgodb resnični. Ob dolgoletnem poslušanju pričevanj sem spoznala preveč zamolčanih stisk, da se njihov odmev ne bi poznal tudi v mojem pisanju. To seveda ne pomeni, da sem resničnim ljudem samo zamenjala imena. Bralce bi rada povabila, naj razmišljajo o ravnanju junakov in posledicah njihovih dejanj. Prepoznavanje soseda je lahko zabavno, prepoznavanje lastnih navad pa je precej manj prijetno.

Žirovci si bodo dogajanje v romanu zlahka predstavljali, saj poznajo Dobračevo, Ledinico, cerkev svete Ane, Soro, Stare Žiri in pot proti zastavi pod vrhom Žirka. Domači jim bodo tudi spomini na Alpino in šolske klopi, pa tudi gostilniški pogovori na Ambasadi in seveda tisti v gostilni Pri dobrih ljudeh.

V romanu, ki pogosto potrka na našo vest, je tudi veliko svetlobe. Posebej mi je blizu Lucijanova ljubezen do žene Jerneje. Frančiškan Pavle, ki je že kot deček iskreno ljubil, a o tej ljubezni ni upal spregovoriti, dokler je bil še čas, se vam bo zapisal v srce. Župnik Ignac si upa faranom povedati, da bi jih moralo biti globoko sram, ker se brez slabe vesti zabavajo na račun nesreče drugega. Upokojeni učitelj Aleksander odpira zahtevno vprašanje odpuščanja. Tudi kriminalista Robert in Gaber med preiskovanjem ohranjata svojo človeško plat, ki se kaže skozi odkrivanje prave resnice.

Kakšne intrige se pletejo okoli spremembe namembnosti zemljišča na Žigonovem griču? Ko začutimo, kako močan vpliv imata denar in oblast se med branjem sprašujemo, kako hitro je človek pripravljen prodati svojo vest.

Upam, da bo knjiga koga spodbudila, da se bo v okolju, kjer živi, odločno postavil po robu umazanemu govoričenju. Morda bo tudi sam pretrgal molk, ki ga duši, in končno spregovoril. Že zaradi tega je bilo knjigo vredno napisati.«

 

       ODLOMKi

1.

Žiri so se tisto nedeljsko jutro prebujale počasneje, kot po navadi. Iz pekarne v središču kraja je dišalo po svežem kruhu, zvonovi cerkve sv. Martina pa so neutrudno vabili k maši. Farani so iskali senco ter v manjših gručah kramljali o vremenu, dopustih in vsem drugem, dokler se pogovor ni znova obrnil k Jerneji. Nekateri so bili prepričani, da jo je ubil Lucijan, drugi so za vse krivili Judito in njeno maščevanje zaradi dediščine. Tretji so prisegali, da je Jerneja sprožila usodni plaz dogodkov, ker ni hotela prodati še tretje parcele. Od kod jim ta podatek, ni znal povedati nihče. Mnogi so se strinjali, da je tudi Aleksander vedel več, kot je bil pripravljen priznati. Vsak pa je poznal nekoga, ki je nekaj slišal od človeka, ki naj bi bil blizu kriminalistični preiskavi.

Strah se je širil skupaj z domišljijo. Starši so otrokom naročali, naj se ne ustavljajo ob neznanih avtomobilih, čeprav nihče ni znal razložiti, kakšno zvezo naj bi ti avtomobili imeli z umorom in napadom. Bolj, ko je naraščala negotovost, bolj so manjkajoče koščke zgodbe brez težav dodajali sami.

Župnik Ignac je bil med mašo kot po navadi obrnjen proti vernikom. Medtem ko je izgovarjal molitve, ki jih je znal na pamet, je opazoval polne klopi pred seboj. Novica, da namerava pridigo posvetiti Jerneji, se je očitno razširila hitreje, kot si je mislil. Klopi že dolgo niso bile tako polne kot tokrat.

Ko je stopil za ambon, je za nekaj trenutkov obstal. Kašljanje, presedanje, žebranje molitev in jok dojenčka, je potihnilo, kot bi odrezal.

»V zadnjih dneh me mnogi sprašujete, ali nas mora biti strah,« je začel.

»Seveda nas je strah. Zaradi nasilne smrti smo izgubili faranko, ki smo jo imeli radi, saj je zmeraj priskočila na pomoč, če smo jo potrebovali. Koliko zakoncem je pomagala, da so lažje prebrodili težave, nisem štel, vem pa, da jih ni bilo malo. Toda nekaj vas moram opomniti: strah nam ne daje pravice, da bližnjemu vzamemo dobro ime. Kdor iz domneve naredi sodbo in iz sodbe novico, ne pomaga resnici. Samo nove krivice dodaja starim.«

Ignac je s pogledom počasi premeril vernike, obraz za obrazom.

»Sram nas je lahko,« je nadaljeval z gromkim glasom, ki se je odbil od cerkvenega oboka. »Iz tuje nesreče ste naredili nedeljsko zabavo. Pri maši molite za pokojno, nato pa pred cerkvijo objestno in brez pameti obešate krivdo za njeno smrt malo na tega, malo na onega. Za Aleksandrovo zdravje prižigate sveče, hkrati pa kažete s prstom na vse, ki se vam zdijo sumljivi. Če kaj veste, pojdite na policijo. Če ne veste, molčite. Tudi jezik lahko nekoga, zlasti nedolžnega, udari tako močno, da se ne pobere več.«

Nihče v klopeh se ni upal niti premakniti.

Ignac je spustil pogled k odprtemu evangeliju in dodal: »Resnica ne potrebuje množice glasnih blebetačev, temveč pogumnega človeka, ki jo je pripravljen povedati tam, kjer jo lahko preverijo.«

Po nekaj trenutkih tišine je vernike povabil:

»Zdaj pa izpovejmo svojo vero!«

»Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega …«

Po blagoslovu so se verniki pred cerkvijo zelo hitro razšli. Ko je Ignac hitel proti farovžu, kjer ga je že čakalo kosilo, so mu tisti, ki so prišli plačat mašo za pokojne, zagotavljali, da bi moral tako spregovoriti že prej.

2.

Kakor hitro je padel mrak, so bile Žiri videti kot izumrle. Časi, ko je bilo do poznih večernih ur odprtih več kot deset gostiln, so že zdavnaj minili. Krajevni posebneži, ki so nekoč vsak večer ob kozarcu vina kartali Pri dobrih ljudeh, so postali betežni in bolni ali pa so že umrli.

Turiste, ki bi se ustavili za kakšno noč, se podali po poteh ob rapalski meji ali obiskali Rupnikovo linijo, bi lahko prešteli na prste ene roke.

Tone in Marta sta se zato s težkim srcem odločila, da gostilno med tednom po tretji uri zapreta. Upala sta le, da se predniki, ki so jo leta 1909 kupili in postali daleč naokoli znani po golažu in vampih, ne obračajo v grobu.

Tone je že od zgodnjega jutra poskušal priklicati Aljaža, vendar zaman. Nečak mu je obljubil, da bo takoj po kosilu pripeljal novi krompir od kmeta iz Opal, a ga kar ni bilo, prav tako se ni oglašal na telefon.

Toliko časa je sitnaril in bentil čez takšne, ki ne držijo besede, da se ga je Marta naveličala poslušati in ga postavila pred vrata.

»Obleci se in pojdi k njemu! Ali ti bo krona padla z glave, če enkrat premakneš rit iz hiše?«

Imel jo je preveč rad, da bi ji ugovarjal. Vedel je tudi, da jo je bolje ubogati kot ji kljubovati. Tega pravila se je držal vse od poroke in do zdaj mu še nikoli ni bilo žal.

Za vsak primer je vzel s seboj dežnik, čeprav se je izza oblakov sramežljivo prikazovala luna. Ulice so bile prazne. Hiše, mimo katerih je hodil, so bile razsvetljene. Skozi priprto okno ene izmed njih se je slišala glasba, ki je ni poznal. Tam so živeli delavci iz tujine, zaposleni v enem od žirovskih podjetij.

Aljaž in Ida sta živela čisto na drugem koncu, ob vznožju Žirka. Hišo je Ida podedovala po neporočeni teti, ki je pazila tudi na njuna otroka, dokler nista začela obiskovati osnovne šole. Stala je nekoliko na samem, do nje pa je vodila kolovozna pot.

Ob zadnjih poplavah jo je hudourniška voda odnesla s seboj. Ko je občina dobila denar za sanacijo škode, so jo obnovili med prvimi. Žirovci so zaradi tega precej negodovali, toda županja, znana po ostrem in odločnem jeziku, je tako svetnike kot občane hitro utišala. Najhujšim nergačem je obljubila, da bo za bencinsko črpalko kmalu zraslo letno kopališče. Ker ga tri leta po poplavah še vedno ni bilo, so ji tisti, ki zlepa ne pozabijo obljub, ponovno viseli za vratom.

Hiša je bila zavita v temo. Tonetu se je zdelo, da ni nikogar doma. Še dobro, da se ni takoj obrnil, saj je v pritličju, kjer je imel Aljaž pisarno, že po nekaj korakih zagledal medle pramene svetlobe.

Ko se je približal, je obstal kot vkopan. Skozi priprto okno je zaslišal Idin prodorni glas, ki mu je rezal skozi ušesa. Za trenutek se je zmedel, a mu radovednost ni dala miru.

Skril se je za lipo, ki je rasla na robu dvorišča, in tako, kot je bil vajen iz gostilne, začel vleči na ušesa.

»Aljaž, ne moreš kar ležati kot klada in molčati. Govori z menoj!«

»Kaj naj rečem? Da je bilo čudovito? Da se po seksu s teboj počutim kot kralj sveta?«

Njegov glas je bil poln sarkazma.

Tone je zastrigel z ušesi in stopil na prste, da bi bolje videl. V prostoru je stal velik kavč. Ida je sedela na njem in si čez gole prsi vlekla odejo.

»Madona, pa ne, da sta ravnokar počela tiste reči, jebemti!« je zamrmral. »Kaj pa jima je, da se zdaj prepirata, in to tako glasno, da ju lahko sliši pol Žirov?«

Na kraj pameti mu ni padlo, da bi odšel. Previdno se je ozrl okoli sebe in se korak za korakom splazil bliže oknu.

»Še dobro, da nimajo psa,« se je zahihital v brado.

»Ne začenjaj spet,« se je oglasila Ida. Njen glas je postal trši. »Ta tvoj občutek manjvrednosti me že pošteno moti. Pa kaj potem, če sem županja? Ti si učitelj. Ljudje te imajo radi. Lani so te izbrali za najboljšega učitelja v Sloveniji. Ali ti to nič ne pomeni?«

Aljaž se je končno obrnil k njej. V očeh se mu je nabirala jeza, ki jo je komaj zadrževal.

»Najboljši učitelj! In kaj mi je to prineslo? Plačo, ki komaj zadostuje za položnice in bencin, po drugi strani pa kup odgovornosti? Vsak konec tedna moram delati v stričevi gostilni, da si lahko privoščim tisto prekleto jadranje s prijatelji.«

Prižgal je cigareto in nadaljeval:

»Ti imaš vse: službeni avtomobil, hišo, prepisano nase, in vpliv. Z enim telefonskim klicem lahko dosežeš več kot jaz v desetih letih. In zdaj še … to.«

Zadnja beseda je obvisela v zraku.

Ida je planila pokonci.

»Kaj pomeni ta tvoj to? Govori jasno in glasno, da te bom razumela. Misliš na Jernejo?«

»Ja, nanjo. Rekla si, da bo vse v redu. Da moraš zaščititi projekt Žigonov grič, evropski denar, svojo kariero in še druge pizdarije, ki jih ne bom našteval. Jaz, bedak, pa sem te ubogal. Kot vedno si me na suho nategnila! Res si prasica!«

»Ne bodi smešen! Prosila sem te samo, da se pogovoriš z njo.«

»Ja, ja, ja, seveda. To je bil samo izgovor.«

»Nisem ti rekla, da ji groziš. Sam si se odločil, kako boš to izpeljal. Zagotovil si mi, da jo boš samo opozoril, naj proda še zadnjo parcelo.«

Tone se je za lipo nehal premikati. Omemba parcele ga je spomnila na Žigonov grič in govorice, ki so zadnje mesece krožile po gostilni.

»Kaj pa si pričakovala? Da bo kot kakšen kužek nemudoma stekla na upravno enoto in to storila?« je vprašal Aljaž.

»Če bi se še naprej obotavljala, bi lahko fotografije Nine in Judite poslali medijem. Zakaj ji nisi tega rekel? V skrajni sili bi privlekli na dan tudi grehe, ki jih ima na vesti tvoj oče.«

Aljaž se je grenko nasmehnil.

»Ti si res prasica. Mojega očeta pusti pri miru.«

»Potem ne delaj neumnosti in me ubogaj!«

»Poskrbi za to, Aljaž, poskrbi za ono! Če ne, bo vse propadlo. Aljažek gor, Aljažek dol, Ida pa bo kasirala!« jo je oponašal.

Ida je iztegnila roke proti njemu, vendar se je umaknil.

»Ne dotikaj se me! Ne zdaj.«

»Misliš, da ne vem, da si se policiji zlagal, kdaj si tisto noč prišel domov?«

Tone je ob teh besedah skoraj pozabil dihati.

Napel je ušesa, da bi slišal Aljažev odgovor, vendar zaman. Ida se je obrnila stran od okna, Aljaž pa se je premaknil na drugi konec kavča. Če ji je kaj odgovoril, so njegove besede zamrle pod odejo, ki si jo je potegnil čez glavo.

Tone je še nekaj časa stal za lipo. Bil je prepričan, da pogovor še ni končan. Čakal je, da bo kdo od njiju spet zinil kakšno neumnost.

Šele ko je v pritličju ugasnila luč in se je prižgala v mansardi, se je obrnil in v zavetju teme počasi odšel proti glavni cesti.

Že dolgo ni bil tako pretresen.

»Le kaj mi je bilo treba vleči na ušesa!« si je očital, ko se je ustavil na mostu čez Soro.

Gladina se je bleščala v soju luči, ki so osvetljevale cerkev svetega Martina in šolsko telovadnico.

Že ob misli, da bi lahko Aljaž ubil Jernejo, ga je v prsih tako dušilo, da je komaj lovil sapo.

On že ne. Roko bi dal v ogenj zanj, saj takšne dobričine še ni srečal.

Poskušal se je spomniti vsake minute, ko sta po odhodu zadnjih gostov ostala sama. Res je sem ter tja skočil v klet po pijačo ali odšel pred gostilno kadit. Resnici na ljubo bi Aljaž res lahko za nekaj časa izginil, ne da bi to sploh opazil.

Toda, če bi se vrnil premočen, umazan ali razburjen, mu to ne bi ušlo!

Zmajal je z glavo.

Rad ga je imel kot lastnega sina. Zmeraj se mu je zdel priden, ustrežljiv in prijazen. Če ne bi bil takšen, mu Tone in Marta ne bi odprla vrat svojega doma in svojih src.

Nikoli ni slišal, da bi imel njun fant kar koli opraviti z Jernejo. Niti spomnil se ni, da bi se na obletnici valete pogovarjala.

Kaj pa, če ni bil dovolj pozoren, ker je imel toliko dela?

Malo pred gostilno se je ponovno ustavil. Začel ga je glodati občutek za pravičnost.

Presneto res, moral bi poklicati kriminalista in jima povedati vse, kar je slišal.

Če bo spregovoril in se bo pozneje izkazalo, da je bil vse skupaj velik larifari, bo uničil nedolžnega človeka, ki ga ima rad kot sina. Če bo molčal in je Aljaž res morilec, pa bo pomagal prikrivati resnico o Jernejini grozljivi smrti.

Iz žepa je potegnil denarnico. V njej je še vedno nosil vizitko, ki mu jo je ob zadnjem obisku izročil Robert Košir.

V telefon je vtipkal številko. Palec je nekaj časa držal nad zeleno tipko za klic.

Ni je pritisnil.

Telefon je počasi pospravil v žep in nadaljeval pot.

Marta ga je vsa nestrpna čakala pred hišo.

»Si ga našel?« mu je že od daleč zaklicala.

Tone je obstal in zmajal z glavo.

»Ne. Nikogar ni bilo doma.«

»Potem bi se lahko vrnil že prej,« je zagodrnjala in odšla v hišo.

Skomignil je z rameni in ji počasi sledil. Prvič v življenju je lagal Marti. Če bi vedela, kaj je slišal, mu ne bi nikoli odpustila, da je držal jezik za zobmi.

 

3.

Robert je prelistal papirje.

»Če je bila Jerneja tako pridna in ambiciozna učenka, kako to, da ni nadaljevala študija?«

Aleksander je skomignil z rameni, a ni dvignil pogleda.

»Hmja, ne vem, no, je že imela razloge zato, hmja. Je pa bila sprejeta na Medicinsko fakulteto! Med počitnicami, takoj po maturi, ki jo je opravila z odliko, sem jo nekajkrat srečal na hodnikih Kliničnega centra, kjer je delala kot strežnica.«

»Kaže, da je bila zelo samostojno dekle?«

»Preveč! Finančno je morala sama skrbeti zase. Doma ni bilo nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. Mama je bila kronična alkoholičarka, oče pa curabura, kot pravimo Žirovci moškim, ki si ženi ne upajo postaviti po robu, četudi ta z njimi grdo ravna.«

Za trenutek je pomolčal.

»Za obe dekleti se mi je zmeraj zdelo, da se z nadčloveško močjo trudita iztrgati iz svojih domačih razmer. Spominjam se, da je nekoč njuna mama pijana obležala na pragu pred gostilno Pri dobrih ljudeh. Mimo sta se pripeljali s kolesoma, a se nista niti ustavili, kaj šele, da bi jo pogledali. Naredili sta se, kot da je ne poznata.«

»Koliko sta bili stari?«

»Jerneja kakšnih šestnajst let, Judita deset mesecev manj.«

Aleksander je z dlanjo počasi pogladil platnen prt na mizi.

»Takrat sem ju prvič zares razumel. Ljudje radi obsojajo otroke, ki se obrnejo stran od svojih staršev, a marsikdo ne ve, kaj preživljajo med domačimi stenami. Jernejo in Judito je spremljal sram kot zlohotna senca. Kamor koli sta šli, je hodil za njima.«

Zamišljeno je pogledal skozi okno.

»Jerneja je bila ena tistih, ki si je življenje načrtovala do zadnje podrobnosti. Hotela je uspeti in dokazati, da je drugačna. Včasih sem imel občutek, da vse življenje samo beži pred domačimi razmerami, ki so se kljub trudu, da bi živela drugače, obešale na njena otroška ramena.«

Robert ga ni prekinjal. Na zaslišanjih je bilo včasih koristnejše pustiti človeku, da govori po svoje, kot mu postavljati vprašanja.

»Žirovcem ostaja večna uganka tudi njen zakon z Lucijanom. Tako različna sta si! Njegovi starši so bili zdravniki, svetovljani, zelo načitani. Študiral je v Bologni in tam pozneje opravil specializacijo iz maksilofacialne kirurgije. Nihče ni vedel, zakaj sta rinila v zakon.«

Aleksander je zmajeval z glavo in s členki prstov trkal po mizi. Ta del zgodbe je Jernejine sokrajane očitno begal že vrsto let.

»Potem pa je nekega lepega dne kot strela z jasnega med nas treščila novica, da se je Lucijan, za piko na i, po poroki z Jernejo zaposlil v Žireh kot družinski zdravnik. Zakaj se je odpovedal obetavni karieri kirurga? Ni bilo logično. In mnogim še danes ni.«

Zajel je sapo, odpil požirek vode in nadaljeval:

»V kraju, kakršen je naš, ljudje hitro opazijo, kadar kdo naredi nenavadno življenjsko potezo. Še hitreje začnejo ugibati, zakaj jo je naredil.«

»In kaj so ugibali?« je vprašal Gaber.

Aleksander je nehal trkati po mizi.

»Vse mogoče.«

»Na primer?«

»Da je moral zapustiti Bologno, ker je naredil nekaj narobe. Govorilo se je, da se je Jerneja z njim poročila zaradi denarja. Drugi so opravičevali zdravnika, da se je moral poročiti, ker je bila noseča. Saj veste, kako je. Ko ljudem prideš v zobe, te prežvekujejo do onemoglosti.«

»Je bila noseča?«

»No, menda, ne vem.«

Odgovoril je hitro in zelo odločno.

Robert je dvignil pogled od beležke.

»Ampak?«

»Nobenega ampak ni. Rekel sem, da ne vem. Dolgo je že od takrat!«

Aleksander morda res ni poznal vseh odgovorov, vendar je bilo iz njegovih besed jasno, da ljudje zakoncev Mavec niti po vseh teh letih niso nehali opravljati. Namigovanja so bila še zmeraj živa, nihče pa ni več vedel, koliko je v njih resnice in koliko so dodali vaški jeziki.

»So Jernejini starši še živi?«

»Mama je pred leti umrla zaradi ciroze jeter. Oče je menda še živ, vendar nisem čisto prepričan. Z dekletoma ni imel stikov. Ali pa jih je imel komaj kaj? Zamerili sta mu, ker je, ko je moral izbirati, raje stopil na ženino stran kot na njuno.«

»Še nekaj naju zanima. Je kdo med njenimi sošolci posebej izstopal?«

Aleksander je stisnil ustnice v ozko črto.

»Kako to mislita? Po ocenah? Vragolijah? Družinskih razmerah?«

Ne da bi počakal na odgovor, je nadaljeval:

»Težko rečem. Ne bi jim rad delal krivice.«

»Saj vas ne sprašujeva, kdo je morilec,« ga je prekinil Robert.

Aleksander je začel spet lomiti členke:»Drago. Rekli so mu Drago Jasni. Ta jih je imel za ušesi! Rad se je norčeval iz deklet. Jerneja je bila idealna tarča, ker se ni znala braniti.«

»Kako je to počel?«

»Na račun njene matere predvsem. Pa zaradi oblek. Pri hiši ni bilo denarja in Jerneja je pogosto nosila podarjene stvari. Otroci zavohajo tujo šibkost hitreje kot odrasli. In ko jo zavohajo, znajo biti neusmiljeni.«

Za hip je utihnil in se namrščil. Obujanje spominov mu očitno ni bilo všeč.

»Ni pa toliko izstopal, da bi ga obravnavali na pedagoški konferenci, to ne. Če sem pošten, mi je v osmih letih skoraj vsak, ki sem ga učil, kaj ušpičil. Veste, otroci so angelčki le v očeh svojih naivnih staršev. V šoli se spremenijo v majhne hudičke.«

Robert je opazil, da je Aleksander kljub vsem težavam z veseljem delal z mladimi. V njegovih besedah je bilo preveč dobrohotne topline, da bi bilo lahko drugače.