NEKAJ ZGODB IZ BOGATE, INTIMNO OBARVANE ZAKLADNICE NAŠIH PREDNIKOV

Matilda (1917) mi je pripovedovala, da je imela zobno protezo le zaradi lepšega, za k maši, ko je obiskala fotografa ali ko so prišli obiski. Pri jedi jo je dala iz ust.

Boleči zob si je zdravila sama. Vzela je krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržala nad svečo, da je zagorelo, potem pa je vdihavala dim, ki je za krajši čas omamil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti šnopca, si ga je polivala bo bolečem mestu in žvrkljala.

»Nekoč mi je hlapec z umazanimi kleščami izruval boleč zob, prišlo je do zastrupitve in malo je manjkalo, pa bi umrla. Oteklina se je namreč razširila na vso glavo, zdravnik v Idriji mi je dejal, da sem imela srečo, da se mi niso možgani utopili v gnoju.«

💓

Kdo je šel služit

Praviloma so služili iz bajtarskih družin, kjer so imeli največ dve kravi – ali še tega ne. Kratko so potegnili tudi otroci iz kmečkih družin, če jih je bilo pri hiši več. Nekateri so šli od doma že pri petih ali šestih letih. Mama, redkeje oče je otroka peljal k novim gospodarjem. Med potjo starš in otrok nista veliko govorila, kvečjemu je malček poslušal nasvete, naj bo priden in predvsem ubogljiv.

Prav tako so šli služit umsko prizadeti. Resnici na ljubo je treba povedati, da so jih marsikje imeli najraje, saj so bili nezahtevni, delo, ki so se mu priučili, so ponavadi zelo dobro opravljali.

Izjemoma so tudi gruntarski starši napodili od doma hčer, če je pred poroko zanosila in se potem fant ni hotel z njo poročiti.

Prav tako so morali poiskati službo taki, ki so doživeli kakšno naravno nesrečo: poplave, hudo sušo, kar jih je oropalo premoženja.

Napredni kmetje, ki so želeli, da se naslednik izobrazi in si pridobi novo znanje, so otroka poslali služit predvsem zato, da se česa nauči.

Včasih, ko so bile strehe še slamnate, so strele zanetile veliko več požarov kot danes.

Zavarovanja ni bilo nobenega. Vaščani so prizadeti družini izkazovali solidarnost s tem, da so vzeli k sebi otroke, ki so potem pri njih služili, starši pa so se morali znajti po svoje.

Med hlapce in dekle so se zapisali tudi tisti gruntarski, ki se niso strinjali z naslednikom na kmetiji. Velikokrat je prišlo med novim gospodarjem in drugimi otroki do hudih trenj. Ti so potem odšli od doma, ker niso hoteli ostati hlapci lastnemu bratu (redkokdaj sestri).

Znani so tudi primeri, ko so gruntarski beračili. Vendar ne zaradi potrebe, temveč zaradi lakomnosti. Nekateri so menda že včasih bili pripravljeni za denar storiti vse.

Marsikdo od sogovornikov mi je zatrdil, da je bilo edino bogastvo, ki so ga imeli, poštenost, ponižnost, pridnost in ubogljivost. Tudi gospodarji so hlapce delili na pridne in lene. Vse druge lastnosti, od poštenosti naprej, so bile same po sebi umevne.

Na enem kraju so služili v povprečju tri do štiri leta. Lahko tudi manj. Najhuje se je bilo privaditi novim ljudem, zlasti še, če so imeli drugačne navade. Povsod, kamorkoli so hlapci in dekle prišli, je bilo nujno obiskovati cerkvene obrede. Prosti so bili ob nedeljskih popoldnevih, ko so se običajno videli z domačimi.

Revščina je bila v nekaterih družinah tako kruta, da jo je danes kljub vsemu težko razumeti.

💓

Velikokrat so otroci izgubili – zaradi bolezni ali smrti ob porodu – po dve mami zapored. Nič nenavadnega ni bilo, če so pod isto streho odraščala dve ali tri gnezda. Znana je družina, ki ji je prva svetovna vojna vzela prvo mamo, da bi bila tragika še večja, je druga žena umrla možu v naročju isti dan, ko se je vrnil iz ruskega ujetništva. Po tem tragičnem dogodku je ena od hčera ostala doma za prostovoljno deklo in skrbela za otroke sedem let, dokler se niso vsaj toliko zregljali, da so šli služit.

Bajtarji so zemljo, ki so jo imeli v lasti ali v najemu, izkoristili do zadnjega centimetra. Sadili so pšenico, oves, da so le lahko nasitili številno družino.

Zanimivo je, da je bilo nekaj večjih kmetij celo brez gospodinje. Gospodarjem je tako gospodinjila kakšna od tet ali sester. Zavedale so se svojega položaja in nekatere so naredile vse, da si je vsaka ženska, ki bi jih morebiti spodrinila, premislila.

💓

Včasih je bilo največ priložnosti za srečanja med mladimi ob najrazličnejših kmečkih opravilih (košnja, žetev, mlačev, na preji, ko so trli lan …). Plesi so bili v glavnem le podnevi, mladi pa so bili dokaj sramežljivi in si niso upali kaj prida ogovarjati drug drugega. Starši pa so določali, s kom se bo kdo poročil. V večini primerov, zlasti med bogatejšimi, so se o doti in drugem dogovorili kar sami med seboj.

Da ne bi delali krivice, je treba priznati, da so nekateri imeli nos za to, kdo paše skupaj in kdo ne. Tako je bil med obema vojnama znan kmet, ki je z veliko mero posluha izbral sozakonce za svoje sinove in hčere. Kljub nasprotovanju nekaterih med njimi so ga morali ubogati, imeli pa so vsi po vrsti srečne zakone.

Pogosto so ga poklicali za razsodnika in zakonskega mešetarja tudi drugam. Bil je velik nasprotnik prešuštva, pijančevanja in ostrih ženskih jezikov. Zaradi nasprotovanja že dogovorjenim porokam, pri katerih so imeli starši pred očmi edini cilj, da se bogatija še bolj oplemeniti, si je nakopal kar nekaj zamer.

Pravila, koliko sta morala biti stara ženin in nevesta, ni bilo. V družinah, kjer je bilo več deklet, je veljalo, da se je morala najprej oddati starejša hči. Če ni šlo po tem vrstnem redu, tudi druge niso imele pravice do možitve. Nekateri fantje so prav tako ostali samski do poznih let, ker jim doma niso dovolili vzeti tiste, za katero so se ogreli.

Ko sta se mlada dva zaročila in je potem naneslo, da je moral fant oditi v vojsko ali za zaslužkom, je bila dolžnost staršev, da pazijo na dekle. Toda nekatere so jim ušle z vajeti. V odsotnosti ženina so spočele otroka z drugim, s tem pa so si nakopale sramoto, jezo in zamere.

Tudi Mara se je, medtem ko zaročenca ni bilo doma, zagledala v drugega. Ker pa so starši pazili nanjo, med drugim je morala celo spati v sobi, v katero se je prišlo skozi spalnico staršev, je nazadnje našla način, da se je s svojim ljubčkom lahko sestajala.

Ker je bila močnejše postave, se je vsak večer, ko sta starša zaspala, splazila ven, si ga oprtala na hrbet in ga prinesla v sobo, kjer sta se potem imela rada. Zjutraj ga je po isti poti nesla iz sobe. Ko se je pričela debeliti, so se vsi čudili. Nikomur niti na kraj pameti ni padlo, da bi lahko bilo kaj narobe. Zaročenec je bil ob vrnitvi domov jezen na njene starše, ker je niso zadosti pomerkali. Bilo pa je tudi poniževalno, da jo je v njegovi odsotnosti uštimal nekdo drugi.

Fant in dekle z dveh velikih žirovskih kmetij sta se imela poročiti. Vendar je fant dekletu tik pred poroko sporočil, da mu je všeč druga. Pri nesojeni nevesti so imeli že vse napečeno in kupljeno za slavje. Zanimivo je, da je tista, ki jo je potem ta fant vzel, svoji predhodnici poravnala vse račune, ki jih je ta imela s pripravo na ohcet.

Milan se je ogrel za dekle, ki je imelo otroka s fantom, padlim na soški fronti. Bila je dobra in poštena, vendar je bil za Milanove starše otrok prevelika ovira. Izbranki je ostal zvest, na skrivaj je hodil k njej in še tisti mesec, ko mu je oče prepisal kmetijo, se je z njo tudi poročil. Star je bil že čez petdeset let, toda vseeno so se jima rodili še trije otroci.

 

Mnogi so imeli v glavi bolj doto kot ljubezen, zato se je zgodilo, da so se čez noč ogreli za kakšno drugo, ki je imela več pod palcem.

💓

Mira: »Moja sestrična je bila zelo lepo dekle. Pela je na koru in četudi je bila njena družina med revnejšimi, se je vanjo zaljubil gruntarski sin. Njeni domači so se bali zanjo, zato so naredili vse, da bi zvezo razdrli. Poroka je bila zelo lepa, saj so prišli cerkveni pevci iz treh ali štirih župnij, da so prepevali tako v cerkvi kot pred njo. Minilo je leto, dve, a ona še ni zanosila. Z možem sta se zapeljala celo do Ljubljane, kjer jo je pregledal zdravnik in zatrdil, da je zdrava. Tašča je bila do nje žleht, da bolj ni mogla biti. Metala ji je hrano na tla kot psu. Mož je zaradi hudobije lastne matere pričel piti. Kadar je, ves trhlen (pijan), ležal za pečjo, žena ni smela sedeti za mizo. Niti pri kosilu niti pri večerji. Pijan se je spravil nanjo, če mu curak ni vstal, jo je zverinsko pretepel. Po svoje smo ga razumeli, saj je bil zaradi jalove žene nenehno tarča pivskih tovarišev po gostilnah. Sestrična je bila stara komaj petindvajset let, na pogled pa je bila videti kot starka. Neke noči se je, oblita s krvjo, zatekla nazaj pod domačo streho. Mož ji je zlomil več reber, z glavo pa ji je tolkel ob steber, dokler se ni onesvestila. Oče si je šel k sosedu izposodit voz in konja ter jo v strahu, da bo umrla, odpeljal k zdravniku v bližnje mesto. Zdravnik je bil še mlad, sestrična se mu je zasmilila, obdržal jo je pri sebi z izgovorom, da se boji za njeno življenje. Kasneje sta zaživela kot mož in žena, četudi se nista nikoli poročila. Imela sta tri otroke, bila sta zelo srečen par. Žal so njega ob koncu druge svetovne vojne ubili z izgovorom, da je zdravil tudi ranjene nemške vojake.«

povabim vas tudi na poslušanje podkasta z dr. Metko Kuhar

https://sensa.metropolitan.si/podkast/milena-miklavcic-o-dediscini-spolnosti-na-slovenskem-podkast/

💓

Več kot 5000 zgodb, ki sem jih zbirala več kot 40 let, najdete na več kot 1400 straneh zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.