PREDEN SE POROČIŠ, POŠLJI UŠESA MED LJUDI (pregovor)

 

Vasovanje

Mnoge sogovornice so mi pritrdile, da je bil čas, ko so fantje prihajali vasovat, eden najlepših. Žal so bili nekateri kar precej cagavi. Nagajivo so se muzale, ko so pripovedovale o kakšnem vasovalcu, ki se je takoj, ko je prišel, usedel za mizo in potem je komajda spravil besedo iz ust. Fantje so bili, dokler so snubili, bolj sramežljivi kot danes. Če so bila dekleta nagajiva, potem je bilo še huje, saj se je vedelo, zakaj se na skrivaj hihitajo.

Povsem drugače je bilo, ko sta bila dva že zaročena. Takrat se je fant počutil že domačega. Ponavadi se je usedel za mizo in z očetom sta udarila kakšno gospodarsko ali politično, dekle pa je moralo sedeti kje blizu in ju poslušati. V vas so prihajali ob torkih, četrtkih in sobotah zvečer. Največ časa za takšna druženja so imeli v nedeljo popoldne. Petkovi večeri so bili že po tradiciji namenjeni ovdovelim snubcem.

Pripovedovali so mi, da je moral biti ženin pri izbiri svoje življenjske sopotnice pozoren tudi na njene prste na nogah. Če je bil drugi prst, kazalec, daljši od palca, je to pomenilo, da je precej gospodovalna in z njo ne bo dobro zobati češenj.

V naši družini – po Pivkovi strani – imamo eno skupno značilnost, ki je zaznamovala že kar nekaj rodov zapored: drugi in tretji prst na nogi sta zraščena. Pri nekaterih se ta igra narave pozna bolj, pri drugih manj.

Ko je eden mojih sogovornikov želel videti moje prste na nogi in je potem uzrl že omenjeno zraščenost, se je prijel za glavo, rekoč: »To, kar vidim, je še dosti huje kot le daljši kazalec! S teboj pa res ni dobro zobati češenj. Ti si pa od hudiča!«

V Žireh je veljalo, da so bila dekleta, ki so jih pripeljali iz drugih krajev, na primer iz Poljanske doline, precej klepetava, iz Idrije pa preveč gosposka. Ivan Tavčar pa je zapisal, da so moškemu, ki se poroči z Žirovko, šteta dvojna leta.

Dekletom, ki so se poročile zelo mlade, so morali starši leta »dokupiti«.

Pomembno pa je bilo, da so dekleta ob poroki tehtala vsaj 58 kilogramov. Zaželeno je tudi bilo, da so bila v križu bolj široka, saj je to pomenilo, da bodo laže rojevala.

»Moj oče je imel navado, da je mojega bodočega ženina nalival z žganjem,« je obujala spomine Katarina. »Ko sta se ga oba napila, sva ju z mamo morali spraviti na klop pri peči. Proti večeru sta nehala vleči dreto in takrat se je oče začel hudovati, češ kakšnega zeta bomo dobili. Nikoli pa ni pomislil, da je bil on tisti, ki mu je vlival pijačo v usta. Hvala bogu se mož potem, ko sva se poročila, očeta ni več šoniral. Njemu na ljubo ni popil niti enega kozarca več!«

Ena od zgodb pripoveduje o vasovalcu, ki ga oče ni maral. Zato se je pred njim zmeraj skrival, ko je prišel na obisk k svojemu dekletu. Nekoč pa ga je oče le zasačil, ker se mu ni pravočasno umaknil s poti. Zagrabil ga je s kovaškimi kleščami in ga odvlekel na sredo vasi. Neki ruski ujetnik ju je opazoval in nenavadni prizor potem tudi upodobil v olju. Še danes visi ta slika v eni izmed zasebnih zbirk.

Kadar so dekletovi starši pokazali le preveč odkrito nasprotovanje do snubca, se jim je ta lahko maščeval. Ko sem bila v Cerknici, so mi pokazali razpadajočo domačijo, katere nekdanji gospodar je bil večkrat deležen fantovskega žolča. Voz so mu – skupaj z naloženimi hlodi – zvlekli na streho, vsa vas pa se mu je naslednji dan hahljala, ker so vedeli, kakšen tečnež je.

Glavna tema pred poroko (in tudi po njej) je bila dota. Nekateri so zanikali, da bi bilo to res, in so me prepričevali, da so se mladi poročali tudi iz ljubezni. Zato se mi zdi prav, da so zapisane oboje zgodbe. O doti se je začelo govoriti takoj, ko so ljudje izvedeli, da so šli kakšni starši na oglede. Takrat so tudi vaške čenče staknile glave in skrbno sledile poteku dogajanja.

Ogledi

Prvi korak so naredili starši bodočega ženina (ali starši bodoče neveste, odgovori na to vprašanje so bili različni). V nedeljo popoldne so se pražnje oblekli, tako da je lahko vsak vedel, da se nekaj pripravlja. Še prej sta starša doma skrbno pretehtala, katero dekle bi bilo pravo. Ko so se na dekletovem domu usedli za mizo, je domača gospodinja prinesla hleb kruha, od katerega si je vsak odrezal kos. Gospodar pa je nalil v kozarce vino. Najprej so se pogovarjali o vremenu, delu, včasih so tudi malo poopravljali. Če je bil splošen vtis dober, potem je bilo že kmalu na vrsti tudi dogovarjanje.

Snubljenje

Bodoči ženin je s seboj pripeljal očeta, svojega botra, velikokrat pa jim je družbo delal ženitovanjski mešetar, ki je bil zvit, pretkan in je imel dolg jezik, kajti vse te lastnosti so bile še kako potrebne, ko je beseda nanesla na doto. Dokler je šlo zlepa, je bilo še v redu. Toda velikokrat se je zataknilo in tedaj so padale tudi težke besede. To je bilo po svoje razumljivo, kajti pri kupčijah ne danes ne takrat ni bilo milosti. Če se niso mogli zediniti, potem se je zaroka razdrla, pa če sta se mlada dva imela še tako rada.

Vsaka bodoča nevesta si je za zakon že od desetega leta naprej pripravljalo balo. V njej je bilo pohištvo (kuhinjska mobilje: gredenca, miza, dva stola, dva štokarla ), tega je imela skoraj vsaka nevesta. Potem so dekleta poskrbela za izvezene rjuhe, prte, nočne srajce, moške srajce, kuhinjski pribor. Pri spalnici sta bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo.

(Stranišča so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto, in bilo je povsem razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo.) Nekatere neveste so s seboj na novi dom prinesle tudi pljuvalnik.

To, kar je dekle pripeljalo v zakon, je potem uporabljalo do konca življenja.

Doto je po navadi vzel ženin. V nekaterih primerih tudi njegov oče. Žirovci so jo, če je bila v goldinarjih, odnesli v hranilnico v Logatec. Velikokrat so s to doto tudi izplačali brate in sestre, ki so morali oditi od hiše.

Če so si na koncu stisnili roke, se je bilo treba dogovoriti tudi za poroko.

Vztrajno so se držali tudi običaja, da pred poroko fant hodi za dekletom, po poroki pa je bilo ravno obratno.

Ko so prišli k hiši snubci, se je bolj kot kdaj prej svetilo od čistoče. Ljudje so se zavedali, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Z drugimi besedami je to pomenilo: če je ta stara packa, je njena hči še dosti večja.

Razgledani kmetje so vedeli, da ni dobro, če se kri preveč na tesno pomeša med seboj. Če je le bilo mogoče, so odšli po nevesto v sosednje kraje.