EVA IN OČE

 

 

KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO?

Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija.

Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce.

Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti.

»Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena.

»Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če  pošten Gorenjc, ki je navajen na zaseko in domače klobase več mesecev ne poskusi nič »konkretnega« , se mu začne sigurno mešat. Da o tem, da tam piva ali kakšnega drugega alkohola ne dobiš drugače kot na črnem trgu. Z leti se navadiš njihovih navad: veš, kje poiskati zvezo, kajti denar je povsod sveta vladar. Kadar jih nihče ne gleda, se ravno tako nalivajo kot ostali svet, hehehe!«

Z ženo sta se razšla, ker ni mogla več prenašati njegovih »pobegov« od doma. V domačem kraju tudi službe ni imel dlje kot nekaj mesecev, potem pa je že našel dober razlog, da je prebegnil v svet. Povsod so pridne delavce iskali z »žegnano svečo«, zato ni imel težav….

»Saj sem jo imel rad, njo in hčerko. Toda nisem prenesel, da mi je ukazovala in pričakovala od mene, da bom sedel ob njej, ko bo hodila žlahta na obisk.  Zmeraj sem jo pobrisal in to jo je razkačilo do te mere, da je vame metala od krožnikov do rož, vse, kar ji je prišlo pod roke. Dokler sva bila sama, sem imel rad njeno vročekrvnost, saj je tudi mene podžigala. 

Hudo mi je bilo, vsaj tako sem si govoril,  ker je moral tudi otrok poslušati vpitje in kreganje. Ko sem prvič pobegnil na Novo Zelandijo, kjer sem pasel ovce, delal v pristanišču in na neki kmetiji, sem bil tik pred diplomo. Za beg sem se odločil v trenutku. Vse skupaj sem poslal k vragu nekega jutra, ko sta žena in hčerka še spali ter izginil. To je bilo prvič in zadnjič, da je šla na policijo in prijavila moje izginotje. Kod ve, kje sem že bil, ko so me začeli iskati!

 Takrat sem se še bolj slabo znašel, toda nekako se mi je uspelo izmotati, če sem zašel v težave.

Tudi žensk se nisem branil. Na Novi Zelandiji sem več mesecev živel pri eni, ki je imela turistično agencijo. Ko si me je želela podrediti, sem ji obrnil hrbet.»

Hčerka je imela tri leta, ko sem se vrnil. Vzel sem si čas, da sem bil z njo. Žena mi ni ničesar očitala, vesela je bila, da me spet vidi. »

Damjan pravi, da se je bala, da ga bo spet izgubila, zato ga ni kaj dosti spraševala, kje je hodil. Tudi sam se je dobro počutil, saj je imel dovolj denarja in tudi zabavno se mu je zdelo, ko je sedel v domači gostilni in prijateljem pripovedoval štorije s svojih potepov. Malo ga je motilo, ker mu ni nihče verjel. Potem so mu prišle na ušesa govorice, da je bil zaprt in da ga zato ni bilo na spregled.

»Ko sem to slišal, sem napadel ženo, kaj trosi laži. Pošteno sva se sprla, ker je tajila, da bi kaj takega rekla. Potem mi je le priznala, da jo je bilo sram pred ljudmi, kaj bodo rekli, ker sem jo zapustil. Njeno priznanje me je malo presenetilo, hkrati pa sem se začel zavedati, da če bom popustil, bom za vse večne čase priklenjen na tisti »zabačen« kraj, kjer se še dihati ni dalo.

Žena je bila spet noseča in to me je še dodatno vrglo iz tira. Res sem se trudil, da bi bil tak kot drugi, toda nisem dolgo zdržal. Ko sem s fanti iz vasi pospremil kolega, ki je šel k vojakom, me je zagrabilo tako hrepenenje, da me je vse zabolelo. Hitro sem se vrnil domov, zmetal v potovalko nekaj cunj, pobral denar, kar mi ga je še ostalo in si kupil karto do Munchna.

Že na vlaku sem spoznal nekaj ljudi, ki so po Nemčiji restavrirali gradove. Kar naravnost sem jih vprašal, če koga rabijo. Tako sem pristal v Studgartu. Leta 1970, maja meseca, se je začela moja »gradbeniška pustolovščina«.

V tem »fohu« sem praktično ostal do upokojitve. Le mamo sem včasih poklical, toda ne pogosto, ker se je zmeraj zjokala, ko me je slišala. Povedala  mi je, da je žena splavila, da je bilo hudo, da sem morilec, baraba, cigan, pokvarjenec, toda bil sem mlad in trapast, pa se nisem kaj dosti menil za njeno obsodbo. Žal mi je bilo edino hčerke, ki sem jo imel po svoje kar rad.

Naj povem, da sem jo ponovno videl šele takrat, ko so imeli v osmem razredu valeto in me je povabila, naj bom z njo.

V Nemčiji je bilo v tistih letih življenje zelo dobro. Restavriranje gradov je plačevala država in denarja sem imel, kolikor sem ga hotel. Če smo se spomnili, da bi šli na kavo v Dublin, smo se usedli na letalo in smo šli. Ni bilo problema. Nič nisem »prišparal«. Vse sem »zagonil«, saj denar ni imel nobene vrednosti zame..

Nekaj časa sem živel  pri ženski, ki je imela lepo hčer, pa sta mi bili všeč obe in sem moral »spokat«…

Potem sem spoznal Jelico, Zagrebčanko, ki me je znala krotiti, saj sva se zelo dobro razumela, dokler me ni začela siliti v zakon. Z ženskami je res križ. Človek jim vse da, one pa hočejo še več….«

Damjan se le svojega dela, čeprav je bilo zelo garaško, ni nikoli naveličal. Užival je in prav nič ga ni motilo, da je bil le navaden delavec. Zaradi izobrazbe, ki jo je imel, bi lahko počel marsikaj drugega…

»Moški svet v gradbeništvu je nekaj posebnega. Vsi smo neke vrste potepuhi, brezdomci, sanjači. Doma se počutimo utesnjene, radi imamo skupne večere ob pivu, kartah, tudi žensk se nismo nikoli branili. One pa nas ne, ker smo imeli denar….

Če sem pošten, moram povedati, da so bili nekateri drugačni, samo taki niso zdržali ne vem koliko časa…

Raje so šli in si našli kaj bolj stvarnega, bolj otipljivega. Zgradili so si lastno hišico, se poročili, imeli otroke in bili srečni.«

 

2.

»Nemir, ki mi ni dal spati, me je gnal že kot otroka. Gor sem rasel v času, ko so tujske legije burile fantovske domišljije in najbolj od vsega sem si želel, da bi se izmuznil na ladjo in se odpravil v Alžirijo, kjer bi postal slaven.«

Ta strast po potovanjih, po raznolikem in pestrem življenju je potem tlela v njem, pod površjem, ves čas.

Danes, ko je ''star kot zemlja'', ko se je umiril in upokojil, ve, da je on glavni krivec, da se je zakon razdrl. Največkrat pomisli na nerojenega otroka, ki ga je žena splavila. Po njegovi krivdi.

»Potikal sem se po zelo nevarnih področjih, ne samo v Afriki, Aziji, Južni Ameriki, tudi Evropa pozna nemalo kotičkov, kjer življenje ni vredno počenega groša. Kaj je lažjega kot na gradbišču tistemu, ki ga ne maraš, s kakšnim dvigalom, ki po »pomoti« zaniha v napačno smer, oddrobiti glavo? Take nesreče so se stalno dogajale. Posebno še v sedemdesetih letih, ko so postajale vedno močnejše tudi različne mafijske skupine. Naročenih umorov ni bilo malo.

Nekoč sem stal le nekaj metrov stran, ko sta se počili dve albanski skupini. Takrat sem prvič videl od blizu ustreljenega človeka, ki z raztreščeno glavo obleži na tleh. Še policija, ki je prišla na kraj dogodka, se je hitro umaknila. Videlo se jim je, da so se bali.«

V najinem klepetu sva se pogosto vračala na ženske, ki jih je imel.

Vseh se ne more niti spomniti. Koliko ima otrok, raztresenih po vsem svetu, niti sam ne ve točno.

»O njih bi lahko napisal knjige. Ko se ženska zaljubi, potem s pametjo sploh ne reagira več. Jaz sem vsaki povedal, da ne bom ostal dolgo. Da ne morem, ker bi drugače znorel, če bi me hotela zapreti v kletko in mi poriniti v roke kosilnico, sedaj pa, ajd, kosi travo okoli hiše dvakrat na teden. Vsaka mi je kimala, na skrivaj pa so si prizadevale, da bodo one tiste, ki me bodo spreobrnile.

Pa so res poskušale!

Toda kaj, ko sem bil tako zaverovan vase in v svoj prav, da sem v njih videl le osebe, ki so zadovoljevale moje potrebe, ker sicer bi letal po kuplerajih tako kot drugi sotrpini.«

Nič kaj rad pa ne pripoveduje o hišah, ki so jih zidali v Iranu. Le to omeni, da so bile stavbe nekaterih mogotcev prave trdnjave, in da so ves čas gradnje okoli njih stali vojaki z nabitimi puškami. Z njimi ni dobro češenj zobat. Živijo v svojem svetu, ki ga mi, s svojo logiko, ne bomo nikoli doumeli.

»Imel sem ženske vseh ver, samo muslimanke nikoli. Pa sem si jo želel, kaj jaz vem, zakaj. Govorili so, da so dobre v postelji, da znajo streči možu, toda zmeraj, ko bi lahko kakšno dobil, mi je nekaj reklo, naj bom oprezen. Mogoče mi je prav ta notranji glas rešil življenje. Spominjam se nekega kolega, Poljaka, ki se je zaljubil v kuharico. Bila je luštna ženska, ves čas zakrita, toda to nas je bolj dražilo kot odvračalo. Še danes ne vem, ali sta kaj imela, ali ne, samo nekega dne smo ga našli z odrezano glavo in s spolovilom v ustih. Nihče ni ničesar komentiral, vsi smo razumeli. Mogoče so mu to naredili celo tisti, s katerimi smo skupaj delali. Ne morem trditi…»
»Nekoč me je kamerad prosil, če grem z njim na Madagaskar. Njegov sorodnik je mizaril v nekem misijonu, pa je potreboval strokovnjake, ki mu bodo pomagali zgraditi večjo delavnico. Sploh ne vem, kaj me je pičilo, da sem spokal svoje kovčke in šel z njim. Prišel sem v popolnoma drug svet, ki ga do tedaj nisem poznal. Afriko sem leta in leta opazoval iz drugega zornega kota. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da so tamkajšnji prebivalci lahko tudi pobožni, da molijo. Takrat se je že veliko govorilo o aidsu, zato sem bil že malo bolj previden in nisem šel z vsako v posteljo.

V tistem misijonu se mi je zdelo, kot da se je čas ustavil. Saj ne, da bi bili ljudje bolj pridni kot drugod. Ravno tako so jedli, ko je bilo kaj jesti, in so ležali, ko bi morali zavihati rokave, ampak….v zraku je bilo nekaj, kar je začelo trkati tudi na mojo dušo.

Nekega večera, po maši, sem se pogovarjal s patrom, Francoz je bil po narodnosti, kaj duša sploh je.

Nasmehnil se mi je in mi odgovoril:«Ko jo boste začutili, boste vedeli. Prej pa ne!«

Na ves glas sem se zasmejal. Zdelo se mi je več kot zabavno ob misli, da se bo meni, staremu pokvarjencu, ''prikazala Marija''!  

Pa se mi je!

Ležal sem v mreži, ljudje so že več kot eno uro peli v cerkvi, jaz pa sem gledal v zrak.

Imel sem občutek, da lebdim, da se svet okoli mene spreminja. Začel sem razmišljati o sebi, ženi, hčerki, o življenju. Ni me sram priznati, da sem se takrat verjetno prvič, odkar sem prilezel iz otroških hlač, razjokal. Nekaj v meni se je premaknilo, se spremenilo in tisti mir, ki me je proti jutru obdajal, je name deloval kot najhujši tornado.«

 

3.

 

»Solze sem imel v očeh, ko sem pristal v Trstu. Vse me je bolelo od sreče, saj sem bil po osmih letih prvič v bližini doma. Ne vem, ali sem takrat čutil ''dušo'', vem pa, da se mi je oglasila vest. Ta je še hujša prasica! Tako je vrtala po meni, da me je vse bolelo.

Ko sem potrkal na domača vrata, sem bil tudi v resnici vesel, da bom po dolgih letih videl ženo in hčerko. Potem pa šok! Na pragu me je sprejel nek čuden tip in si me začudeno ogledoval od nog do glave. Potem se pojavi še žena.

»Kaj pa hočeš? Od kod si se vzel?«se je osorno obregnila obme.

»Ja, domov sem prišel, me ne boš objela?« sem ji rekel.

»Izgini tja, od koder si prišel!« še zaslišim, potem pa mi zaloputneta vrata pred nosom.

Počutil sem se, kot bi me polili z ledeno mrzlo vodo. Sploh ne vem, kaj sem mislil! Pa tudi: zdelo se mi je, kot da se je moj odhod od doma zgodil šele včeraj.

»Zakaj se žena tako neumno obnaša?« sem razmišljal. Sploh si nisem hotel priznati, da sem bil v skoraj četrt stoletja vsega skupaj komaj dobri dve leti z njo in s hčerko. Počutil sem se, kot bi se mi zgodila velika krivica.

Usedel sem se v avto in se odpeljal do tašče, kjer je živela hčerka. Tam sem ga šele polomil, saj sem jo hotel kar objeti, ko se je pojavila na vratih. Ona me pa niti poznala ni več….«

Usedel se je  na stopnice in gradovi nad oblaki, ki jih je načrtoval in gradil v zadnjih mesecih, so se sesuli v prah.

Čez kakšne pol ure se mi je na stopnicah pridružila hčerka. Bila je sama doma in videlo se ji je, da se ob tujcu, ki naj bi bil njen oče, ne počuti dobro.

To sem takoj opazil in sem ji rekel, da ji ne bom naredil nič hudega. Skomignila je z rameni in me vprašala, če bom kavo. Spila sva jo v tišini. Jebenti, res sem se počutil kot kakšen usran, garjav pes.

Čez čas mi je poočitala, zakaj se ji nisem nikoli javil ali pa ji poslal kakšen tolar za študij. Še žival ne zapusti svojih mladičev, tako kot si me ti, je bila ostra. Nisem se hotel prepirati z njo, ker sem imel še zmeraj občutek, da mi dela krivico. Zdelo se mi je, da zaradi svoje mladosti preprosto ne more razumeti mojega nemirnega duha. Sedel sem tam in vse njene  besede so letele mimo mojih ušes. Sam sebi pa sem se vedno bolj smilil, ker sem imel občutek, da me nihče ne mara in ne razume!

Vendar hčerka le ni bila tako brez srca, kot je kazalo na začetku. Ko je videla, da nimam kam iti, mi je dovolila, da lahko ostanem pri njej in babici, če hočem.

Saj res, kje pa je ona?

»Babica je na upokojenskem izletu v Beograd. V ponedeljek se vrne.«

Čez kakšen dan, ki sva ga preživela skupaj v klepetu, sem jo le vprašal, če me ima kaj rada, če kaj čuti do mene. Še danes jo vidim pred seboj, kako me je gledala in ocenjevala.

Potem pa so se ji zasolzile oči:«Veš oče, že ves čas se trudim, da bi te vzljubila, toda ne morem te. Preveč hudega je povezano s teboj.«

 Njene besede so mi segle do srca in me zelo prizadele. Sploh nisem vedel, kaj naj odgovorim.

»Potem naj kar grem?« sem jo vprašal.

Odkimala je.

»Samo ne pričakuj od mene, da te bom imela rada.«

 Bil sem tak tepec, da sem še zmeraj mislil, da mi dela krivico. Prinesel sem ji veliko daril, tudi zlatnine, pa sem mislil, da se ji bom s to ničvrednostjo lahko odkupil za leta, ko se nisem zmenil zanjo.«
Damjan si je že naslednji dan našel stanovanje. Na srečo je bilo opremljeno, tako da se mu ni bilo treba ubadati še s temi malenkostmi.

Hčerki je obljubil, da jo bo vzel s seboj na morje.

»V Splitu imam dobrega prijatelja! Všeč ti bo!« ji je razlagal.

Žal ima vrag mlade, ko si najmanj želimo. Spet ga je zamikal svet. Pozabil je tudi, da ji je obljubil izlet v Split.

Bila je že jesen, ko se je vrnil domov. Kar nekaj časa je trkal pri hčerki, a mu ni odprla. Končno se je prikazala na vratih tašča. Močno se je postarala, komaj jo je prepoznal. Nikoli ga ni marala. On pa nje ne.

»Tvoje hčerke ni doma,« se je zlagala.

»Bolje zate, da se pobereš od tod. Življenje si uničil vsem, ženi in lastnemu otroku! Celo lastni materi, ki je umrla od sekirancije. En navaden prasec si brez vesti in brez srca!«

Potem je zaloputnila z vrati.

»Vse življenje sem bil svoboden in vsaka odvisnost je bila tuja mojemu počutju in značaju. Zelo težko sem se sprijaznil, da sem jaz čuden, da so drugi normalni. Doma sem se usedel za mizo in hčerki napisal dolgo pismo. Obljubil sem ji, da se bom vsaj takrat, ko bom pri njej, obnašal drugače. Ko sem se odpravljal v Francijo, kamor sem šel urejat nekatere zadeve za prijatelja patra z Madagaskarja, sem hčerko povabil, naj gre z menoj.»
To so bili najlepši trenutki v Damjanovem življenju. Izvedel je, kako hudo je bilo takrat, ko je bil žena v drugo noseča, on pa je spet izginil po svojih poteh. Pred njegovimi očmi se je naslikalo hčerkino samotno otroštvo. Zaradi njega je bila večkrat tudi tarča maminih živčnih izbruhov. Prav zaradi tega jo je vzela k sebi babica.

»Nikoli ne bom pozabil tistega prizora. Letalo je zašlo v nevihtni oblak, premetavalo nas je, hči pa se me je oklenila in od strahu jokala. V meni se je nekaj premaknilo. Začel sem se zavedati, da mogoče pa tudi sam nisem prav ravnal, ko sem poslušal le svoje želje, nisem se pa oziral na svoje bližnje.

Ko se je letalo ponovno umirilo, sem je prijel za roko:« Ali lahko oprostiš staremu možu?«

Tedaj sem se zaklel, da bom zaradi nje spremenil svoje življenje, da je ne smem še enkrat prizadeti.«
Toda izpolniti dano obljubo je bilo  veliko teže, kot si je sprva mislil. Po pol leta lagodnega življenja, ko se je obilo predajal lenarjenju in si pošteno nabiral kilograme, ga je spet zagrabilo.

Prej, preden je začel polniti potovalko, je stopil do hčerke in ji odkrito in iskreno povedal, da ne »zdrži več«, da mora oditi. Povedal ji je tudi, kam bo šel.

»Komaj mi je šla beseda z jezika, saj nisem bil vajen, da bi me kdorkoli kontroliral. Objela me je, jaz pa sem jo stisnil k sebi…«

Skupaj z Indijci, Filipinci, Američani, Pakistanci in še nekaterimi drugimi iz Evrope, je naslednjih pet let gradil stolpnice in nebotičnike v Dubaju. Medtem se je hčerka poročila, rodila sta se mu tudi vnuka. Dvojčka.

»Ko sem dobil njeno pismo in je iz ovojnice padla na mizo fotografija, na kateri je bila skupaj z možem in otrokoma, se je v meni nekaj premaknilo. Čas je, da odideš domov,« sem si rekel.

Žal je moral počakati do izteka pogodbe. Ni šlo drugače. Meseci čakanja so se mu vlekli, da se mu bolj niso mogli. Vrnil se je šele, ko sta malčka na torti upihnila drugo svečko…

Ob slovesu mi je dejal:«Trdno sem prepričan, da me bo, ko bo prišel čas, tudi Smrt težko našla. Dvomim, da se ji bo ljubilo, da bi me iskala zdaj tu in zdaj tam.«

 

PS

Damjan je preminul 7. februarja letos.