Nočne more nekega zapuščenega otroka
Janko se je leta 1970
rodil ženski, brezdelnici, zasvojenki z alkoholom, cigaretami, moškimi. Sestro
je dala v rejo pri treh letih, ko ji je že uničila življenje (njen partner je
na njej ugašal cigarete), Janka pa se je znebila že po dveh mesecih.
O ljudeh, ki so zaznamovali njegovo mladost, nima lepih
besed:«Na milost in nemilost so me prepustili rejniški družini, v kateri je
bilo vsega na pretek, samo pameti ne. Žlampala je rejnica, njen lastni sin, ki
nas je maltretiral in tudi eden od fantov, ki je še bil v reji. Kako je bilo
poskrbljeno zame kot dojenčka, si lahko le mislite. Še danes se mi na koži
poznajo sledi ugrizov različne golazni, so bile to stenice, podgane ali še kaj
drugega, ne vem.
Rejnica je bila z vsemi žavbami namazana. Jezik ji je tekel
kot kakšnemu dohtarju. Vse je vedela, vse obvladala, o vsakem človeku bi lahko
ure in ure govorila, kaj dela narobe, le pred svojim pragom ni znala pometati.
Ko še nisem znal hoditi, sem se pred kaznijo pogosto zatekal kar pod njeno
posteljo. Tam je bilo steklenic od žganja, kolikor hočeš. Ležale so med
umazanim spodnjim perilom, ostanki hrane in drugo šaro. Vmes so smrdeli tamponi
in umazani vložki. Kadar je šla rejnica med ljudi, je bila zmeraj zelo urejena
od namazanih nohtov do našminkanih ust, ki pa, žal, niso mogle skriti
neurejenega zobovja iz katerega je zelo smrdelo. O svojem rejniškem delu je
pisala poseben dnevnik. V njem je, na primer, vsak dan delala kljukice, da smo
se zvečer skopali. Kar je bila velika laž! Nismo se! Drži, da smo imeli
kopalnico, a je bil rejnik prelen, da bi vanjo napeljal vodo. Pa jo je znal,
saj je bil izučen vodni inštalater. Sama se je umila vsak večer, a le med
nogami. Druga dva rejenca sta jo pogosto opazovala skozi ključavnico, kako se
je razkoračila nad umivalnikom, zajemala vodo z dlanjo in si jo špricala okoli
obeh ritnih odprtin. Moram povedati, da je v tem istem umivalniku prala tudi
solato, kadar se ji je ljubilo pripraviti za kosilo…
Najbolj prostaško zmerjanje, kletvice, poniževanja,
pretepanja so bila dnevno na sporedu. V enakem stilu so se do nas treh, ki smo
bili v reji obnašali tudi ostali njeni sorodniki, vključno z domačim sinom,
lenuhom in brezdelnežem. Ko sem začel obiskovati osnovno šolo, je sošolcem
prepovedala, da bi me obiskovali. Ni ji bilo prav, da so me imeli radi in da
sem od njih včasih dobil tudi kakšen cukr. Ona ga mi ni nikoli privoščila!
Star sem bil osem let. Bil sem zelo nesrečen, saj sem tehtal
vsaj pet kilogramov preveč. Pa ne zato, ker bi prevel jedel in se premalo
gibal, temveč zato, ker sem živel zgolj od ''fejk'' hrane. Nekega dne smo
dobili novega sostanovalca. Že mi nismo imeli kje spati, ko je prišel Emil, je
stiska s prostorom postala kaotična. Bil je nekakšen daljni sorodnik, grd,
robusast in malo zaostal fant pri devetnajstih. Rejnica je določila, da bo spal
v moji postelji, jaz pa sem si moral postlati na tleh, na stari predpotopni
blazini za na morje. Ko danes gledam nazaj, sem prepričan, da je rejnica nalašč
tako zakomandirala. Vedela je, da ne bom imel pojma, za kaj gre, ko se me bo
Emil lotil in me začel spolno zlorabljati. O seksu sem sicer vedel nekaj
stvari, ki sem jih na zelo primitiven, vulgaren in ogaben način razbral iz
vsakodnevnih pogovorov med odraslimi, a premalo. Veliko premalo. Zgodba je
prišla na dan, ko me je Emil pred gručo vaških otročajev ožigosal za lažnivca
in sprevrženca ter mi grozil, da me bo spravil v poboljševalnico. Spominjam se,
kako sem se osramočen in ponižan splazil do šolske kuharice. Drži, da je bila
rejničina dobra prijateljica, a ni bila neumna. Kasneje je tudi povedala, da so
jo že drugi ljudje opozarjali, naj pazi name, a se ni upala, sa je bila rejnica
znana tudi po zelo strupenem jeziku in po zvezah in poznanstvih med ''finimi''
ljudmi…
Ne vem sicer, kaj so odrasli govorili o Emilu in meni, vem
pa, kako se mi je oddahnilo, ker je moral oditi drugam. Rejnica mi je zelo
zamerila, da sem iztegnil jezik, sprla pa se je tudi s svojo prijateljico –
kuharico. Doma so me še bolj zmerjali in poniževali. Rejničin sin pa je v času
obedov na ves glas razpredal o variantah, s katerimi me je posiljeval Emil.
Tako rejnik kot rejnica sta se mu na ves glas smejala. Moja samozavest je bil
na nuli. Popustil sem tudi v šoli. V sedmem razredu nisem bil več dober, ampak
komaj zadosten. Iz mene so naredili upornika in pretepača. V besu, ki je divjal
v glavi, sem se lotil tudi čebelnjaka. Vse sem razdrl, uničil, poteptal. Ko ni
šlo drugače, me je rejnik držal, rejnica pa me je polivala z ledeno mrzlo vodo,
da sem se umiril….Pa tako sem si želel, da bi me kdo objel, mi prisluhnil,
stisnil k sebi. Nisem bil napačen fant, le duša je bila izmaličena od vseh
življenjskih udarcev…
Konec osmega razreda so me ponovno poslali k ženski, ki me
je rodila. Menda z izgovorom, da ''gliha vkup štriha'', ''svoji k svojim'', saj
me takšnega, kot sem bil, ne more nihče več krotiti. Mama je živela z nekim
južnjakom, s katerim sta imela tri leta starega sina. Neizmerno je bila ponosna
na stanovanje, ki ga je dobila od občine. Moški, s katerim je delila posteljo,
ni znal slovensko, a je to ni dosti motilo. Ne vem, kako, a bila je prepričana,
da bom pazil na njenega otroka, ter, seveda, pustil šolo, da bo lahko ona
flenkala po svoje. To se ni zgodilo, saj sem imel vajeniško pogodbo, ki sem se jo
zaradi štipendije moral držati. V stiski, v kateri sem se znašel, sem mami
kradel pomirjevalne tablete. Zdelo se mi je, da sem bil po njih bolj skuliran
in tudi roke se mi niso več toliko tresle. Potem je mojo krajo odkrila,
poklicala center za socialno delo, se jim nalagala, da sem nameraval s
pomirjevali narediti samomor. Ne morem povedati, kakšen gnus je s svojimi lažmi
sprožila v meni! Po dveh mesecih na psihiatriji, kjer res nisem imel kaj
početi, so me strpali v zavod. Mama me ni več marala pri sebi, k rejnici pa
nisem hotel iti. V zavodu je bil tudi fant, ki sem ga poznal iz rejništva.
Nekoč ga je obiskala rejnica. Menda ji je ukradel nekaj denarja in ga ji je
moral takoj vrniti, drugače bi ga zatožila vzgojiteljem. Fant je sicer trdil,
da se rejnica laže, nekaj dinarjev sem mu še jaz dal, da se jo je lahko znebil.
No, slučajno sva se srečala tudi midva, pa me je ustavila in mi s posmehljivim
glasom povedala, da sem izmeček, ki ga nihče ne mara. ''Tista kurba (moja mama)
te bo spet vzljubila, ko boš začel služiti in jo bo zamikal tvoj denar!''je še
dodala, preden se je skobacala v avto. Najraje bi jo udaril, pa sem se zadržal.
A točno to se je čez tri leta zgodilo. Preden so me poklicali k vojakom, sem se
za nekaj mesecev zaposlil v tovarni s pohištvom. ''Pridi živet k meni, boš imel
krajšo pot v službo!'' me je poklicala mama.
Pozabil sem na vsa svarila, na vrat na nos sem stekel k
njej. A sem prišel z dežja pod kap. Za spanje na kavču mi je krepko
zaračunavala, istočasno sem moral plačevati hrano, čeprav sem doma komaj kdaj
jedel. Zaradi njenega jamranja sem imel še slabo vest, da jo obremenjujem, da
se ji vsiljujem. No, res ji ni bilo lahko. Z nekim tretjim moškim je bila
noseča, pa jo je ta pustil tisti trenutek, ko je izvedel za otroka. Nekoč, ko
le ni nehala gobcati, sem jo vprašal, zakaj ni splavila. Nič mi ni odgovorila.
Pa sem kar vrtal in vrtal. Šele ko sem ji očital, da ne ve, koliko otrok je že
spravila na svet, me je klofnila. Najin odnos je postal paranoičen. Ves čas sem
se bal, kdaj se me bo lotila tudi ponoči, medtem ko bom spal. V stanovanju je
bil totalen kaos, vse je bilo zasvinjano, razmetano, sin, ki ga je imela z
južnjakom, je bil star skoraj šest let in v največji užitek mu je bilo, če je
razbijal vse pred seboj.
Najhujšega me je rešil odhod v vojsko. Bilo je sicer hudo,
saj nisem imel niti dinarja za kakšen priboljšek. Potem pa sem v reviji Ognjišče,
med ženitovanjskimi oglasi, spoznal Renato, ki je čez pet let postala moja
žena. Danes sem drug človek, s prejšnjim življenjem pa sem pretrgal vse stike.«
Komentarji
Objavite komentar