Nočne more nekega zapuščenega otroka

 



Janko se je leta 1970 rodil ženski, brezdelnici, zasvojenki z alkoholom, cigaretami, moškimi. Sestro je dala v rejo pri treh letih, ko ji je že uničila življenje (njen partner je na njej ugašal cigarete), Janka pa se je znebila že po dveh mesecih.

O ljudeh, ki so zaznamovali njegovo mladost, nima lepih besed:«Na milost in nemilost so me prepustili rejniški družini, v kateri je bilo vsega na pretek, samo pameti ne. Žlampala je rejnica, njen lastni sin, ki nas je maltretiral in tudi eden od fantov, ki je še bil v reji. Kako je bilo poskrbljeno zame kot dojenčka, si lahko le mislite. Še danes se mi na koži poznajo sledi ugrizov različne golazni, so bile to stenice, podgane ali še kaj drugega, ne vem.

Rejnica je bila z vsemi žavbami namazana. Jezik ji je tekel kot kakšnemu dohtarju. Vse je vedela, vse obvladala, o vsakem človeku bi lahko ure in ure govorila, kaj dela narobe, le pred svojim pragom ni znala pometati. Ko še nisem znal hoditi, sem se pred kaznijo pogosto zatekal kar pod njeno posteljo. Tam je bilo steklenic od žganja, kolikor hočeš. Ležale so med umazanim spodnjim perilom, ostanki hrane in drugo šaro. Vmes so smrdeli tamponi in umazani vložki. Kadar je šla rejnica med ljudi, je bila zmeraj zelo urejena od namazanih nohtov do našminkanih ust, ki pa, žal, niso mogle skriti neurejenega zobovja iz katerega je zelo smrdelo. O svojem rejniškem delu je pisala poseben dnevnik. V njem je, na primer, vsak dan delala kljukice, da smo se zvečer skopali. Kar je bila velika laž! Nismo se! Drži, da smo imeli kopalnico, a je bil rejnik prelen, da bi vanjo napeljal vodo. Pa jo je znal, saj je bil izučen vodni inštalater. Sama se je umila vsak večer, a le med nogami. Druga dva rejenca sta jo pogosto opazovala skozi ključavnico, kako se je razkoračila nad umivalnikom, zajemala vodo z dlanjo in si jo špricala okoli obeh ritnih odprtin. Moram povedati, da je v tem istem umivalniku prala tudi solato, kadar se ji je ljubilo pripraviti za kosilo…

Najbolj prostaško zmerjanje, kletvice, poniževanja, pretepanja so bila dnevno na sporedu. V enakem stilu so se do nas treh, ki smo bili v reji obnašali tudi ostali njeni sorodniki, vključno z domačim sinom, lenuhom in brezdelnežem. Ko sem začel obiskovati osnovno šolo, je sošolcem prepovedala, da bi me obiskovali. Ni ji bilo prav, da so me imeli radi in da sem od njih včasih dobil tudi kakšen cukr. Ona ga mi ni nikoli privoščila!

Star sem bil osem let. Bil sem zelo nesrečen, saj sem tehtal vsaj pet kilogramov preveč. Pa ne zato, ker bi prevel jedel in se premalo gibal, temveč zato, ker sem živel zgolj od ''fejk'' hrane. Nekega dne smo dobili novega sostanovalca. Že mi nismo imeli kje spati, ko je prišel Emil, je stiska s prostorom postala kaotična. Bil je nekakšen daljni sorodnik, grd, robusast in malo zaostal fant pri devetnajstih. Rejnica je določila, da bo spal v moji postelji, jaz pa sem si moral postlati na tleh, na stari predpotopni blazini za na morje. Ko danes gledam nazaj, sem prepričan, da je rejnica nalašč tako zakomandirala. Vedela je, da ne bom imel pojma, za kaj gre, ko se me bo Emil lotil in me začel spolno zlorabljati. O seksu sem sicer vedel nekaj stvari, ki sem jih na zelo primitiven, vulgaren in ogaben način razbral iz vsakodnevnih pogovorov med odraslimi, a premalo. Veliko premalo. Zgodba je prišla na dan, ko me je Emil pred gručo vaških otročajev ožigosal za lažnivca in sprevrženca ter mi grozil, da me bo spravil v poboljševalnico. Spominjam se, kako sem se osramočen in ponižan splazil do šolske kuharice. Drži, da je bila rejničina dobra prijateljica, a ni bila neumna. Kasneje je tudi povedala, da so jo že drugi ljudje opozarjali, naj pazi name, a se ni upala, sa je bila rejnica znana tudi po zelo strupenem jeziku in po zvezah in poznanstvih med ''finimi'' ljudmi…

Ne vem sicer, kaj so odrasli govorili o Emilu in meni, vem pa, kako se mi je oddahnilo, ker je moral oditi drugam. Rejnica mi je zelo zamerila, da sem iztegnil jezik, sprla pa se je tudi s svojo prijateljico – kuharico. Doma so me še bolj zmerjali in poniževali. Rejničin sin pa je v času obedov na ves glas razpredal o variantah, s katerimi me je posiljeval Emil. Tako rejnik kot rejnica sta se mu na ves glas smejala. Moja samozavest je bil na nuli. Popustil sem tudi v šoli. V sedmem razredu nisem bil več dober, ampak komaj zadosten. Iz mene so naredili upornika in pretepača. V besu, ki je divjal v glavi, sem se lotil tudi čebelnjaka. Vse sem razdrl, uničil, poteptal. Ko ni šlo drugače, me je rejnik držal, rejnica pa me je polivala z ledeno mrzlo vodo, da sem se umiril….Pa tako sem si želel, da bi me kdo objel, mi prisluhnil, stisnil k sebi. Nisem bil napačen fant, le duša je bila izmaličena od vseh življenjskih udarcev…

Konec osmega razreda so me ponovno poslali k ženski, ki me je rodila. Menda z izgovorom, da ''gliha vkup štriha'', ''svoji k svojim'', saj me takšnega, kot sem bil, ne more nihče več krotiti. Mama je živela z nekim južnjakom, s katerim sta imela tri leta starega sina. Neizmerno je bila ponosna na stanovanje, ki ga je dobila od občine. Moški, s katerim je delila posteljo, ni znal slovensko, a je to ni dosti motilo. Ne vem, kako, a bila je prepričana, da bom pazil na njenega otroka, ter, seveda, pustil šolo, da bo lahko ona flenkala po svoje. To se ni zgodilo, saj sem imel vajeniško pogodbo, ki sem se jo zaradi štipendije moral držati. V stiski, v kateri sem se znašel, sem mami kradel pomirjevalne tablete. Zdelo se mi je, da sem bil po njih bolj skuliran in tudi roke se mi niso več toliko tresle. Potem je mojo krajo odkrila, poklicala center za socialno delo, se jim nalagala, da sem nameraval s pomirjevali narediti samomor. Ne morem povedati, kakšen gnus je s svojimi lažmi sprožila v meni! Po dveh mesecih na psihiatriji, kjer res nisem imel kaj početi, so me strpali v zavod. Mama me ni več marala pri sebi, k rejnici pa nisem hotel iti. V zavodu je bil tudi fant, ki sem ga poznal iz rejništva. Nekoč ga je obiskala rejnica. Menda ji je ukradel nekaj denarja in ga ji je moral takoj vrniti, drugače bi ga zatožila vzgojiteljem. Fant je sicer trdil, da se rejnica laže, nekaj dinarjev sem mu še jaz dal, da se jo je lahko znebil. No, slučajno sva se srečala tudi midva, pa me je ustavila in mi s posmehljivim glasom povedala, da sem izmeček, ki ga nihče ne mara. ''Tista kurba (moja mama) te bo spet vzljubila, ko boš začel služiti in jo bo zamikal tvoj denar!''je še dodala, preden se je skobacala v avto. Najraje bi jo udaril, pa sem se zadržal. A točno to se je čez tri leta zgodilo. Preden so me poklicali k vojakom, sem se za nekaj mesecev zaposlil v tovarni s pohištvom. ''Pridi živet k meni, boš imel krajšo pot v službo!'' me je poklicala mama.

Pozabil sem na vsa svarila, na vrat na nos sem stekel k njej. A sem prišel z dežja pod kap. Za spanje na kavču mi je krepko zaračunavala, istočasno sem moral plačevati hrano, čeprav sem doma komaj kdaj jedel. Zaradi njenega jamranja sem imel še slabo vest, da jo obremenjujem, da se ji vsiljujem. No, res ji ni bilo lahko. Z nekim tretjim moškim je bila noseča, pa jo je ta pustil tisti trenutek, ko je izvedel za otroka. Nekoč, ko le ni nehala gobcati, sem jo vprašal, zakaj ni splavila. Nič mi ni odgovorila. Pa sem kar vrtal in vrtal. Šele ko sem ji očital, da ne ve, koliko otrok je že spravila na svet, me je klofnila. Najin odnos je postal paranoičen. Ves čas sem se bal, kdaj se me bo lotila tudi ponoči, medtem ko bom spal. V stanovanju je bil totalen kaos, vse je bilo zasvinjano, razmetano, sin, ki ga je imela z južnjakom, je bil star skoraj šest let in v največji užitek mu je bilo, če je razbijal vse pred seboj.

Najhujšega me je rešil odhod v vojsko. Bilo je sicer hudo, saj nisem imel niti dinarja za kakšen priboljšek. Potem pa sem v reviji Ognjišče, med ženitovanjskimi oglasi, spoznal Renato, ki je čez pet let postala moja žena. Danes sem drug človek, s prejšnjim življenjem pa sem pretrgal vse stike.«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH