Pa tako lepo je živeti!

 

V družini je marsikaj hudo narobe. Sploh pa ni več vrednot že pri starših, kako bi jih potem le-ti prenašali na otroke? Smo družba verbalnega nasilja, ki ga sproščamo tudi zunaj družine, meneč, da otrok tega ne opazi. Napaka! Ko rečemo, tega je treba uničit, ubit, otrok to razume dobesedno!

2
... Sovraštvo, zloba, jeza, prezir...so v družini, četudi so primorani živeti skupaj, včasih otipljivi. Se sploh zavedamo, kolikokrat izrečemo neprimerne besede vpričo otroka? Lahko ''samo'' besede, s katerimi bližnjega (mož-ženo ali obratno) ponižujemo, maltretiramo, verbalno kaznujemo s psovko, tudi z besedami ''Takšnega kretena bi bilo treba kar ubit''?
Ko mi povedo, kaj vse morajo otroci poslušati, je še dobro, da ni še huje. Otrok ni slep!
Že zelo zgodaj opazi, da starši na veliko ''proizvajajo'' verbalno nasilje, hkrati pa opazi, da ta isti starš spodbuja grožnje z ubijanjem in nasiljem na družabnih omrežjih. Ste že kdaj pogledali, koliko všečkov imajo objave, ki nekoga javno sramotijo? Na tisoče.
Vem iz lastnih izkušenj!
Objave, ki so me pribijale na križ zaradi izjave, da se mi zdi ''spanje s psi v isti postelji nagravžno'' so tudi pozivale, da me je treba ubit, so imele več tisoč všečkov. Med njimi so bili tudi zelo znani in pomembni obrazi. NIKOLI ne pozabim, česa vsega je zmožen človek že za take bedarije, ki niso vredne omembe!

3.

če triletnik sliši mamo reči 'pejt v tri krasne' in to veselo ponavlja na vsakem koraku, sliši tudi ''to učitlco je treba fentat, ker je takšna kura'' in podobno.
Ne pozabite tega!
In če vas otrok sliši reči: 'To opico, ki je videti ne morem, bom z vsemi možnimi sredstvi obglavila na Facebooku in na Twiterju.''

Vem- iz lastnih izkušenj! Sadistu lahko tisočkrat razložiš resnico, pa bo še 1001 poskusil! Verbalni umor mu je v največji užitek!
Otroka, ki je zraven in že malodane v plenicah učimo, da je treba odstranit vse, ki niso iz našega mehurčka, ki so nam nesimpatični, ki jih ne maramo.
Boste rekli, da tudi fini, izobraženi posamezniki tega ne počnejo?
Kako se boste zmotili!
Kultura smrti je postala med nami in na družabnih omrežjih že sama po sebi umevna. Nekateri jo proizvajajo ali proti plačilu ali zato, da poskušajo biti všečni svojim nadrejenim- kdorkoli to že je!

 In tudi fini posamezniki se je poslužujejo, ker v svojih krogih nočejo izpasti reve!

4.
In ne nazadnje:
Začeti bi nas moralo močno skrbeti za tiste otroke, ki vedo, kaj je prav/narobe. Ki poznajo vrednote, ki smo jih nekoč prenašali iz roda v rod.
Več kot močno bi nas moralo skrbeti za otroke, ki pri nasilju v razredu, med vrstniki ne odgovarjajo z nasiljem, ampak se želijo pogovoriti.

Ker TAKŠNI otroci bodo že jutri tarče nasilnežev!
Kar se janezek od svojih staršev, prijateljev, družbe, interneta nauči, to janezek zna!

V takšni družbi, ki na vseh možnih korakih TOLERIRA NASILJE, bodo dobri otroci prej ali slej postali žrtve.

Četudi jim bodo starši rekli umakni se, bodi tiho, izogibaj se, ne bo pomagalo.

Nasilneži – otroci & odrasli - točno vedo, kdo je ranljiv in kje je ranljiv! Tiste, ki so drugačni, ki se ne znajo braniti na njihov način- zavohajo, ne glede na to, kako nevidni so.

5.
Se moramo na družabnih omrežjih in v realnem življenju bati tistih, ki nas silijo, da smo tiho? Da ne smemo povedati svojega mnenja? Da moramo tudi z molkom priznati, da so ''oni'' edini pristojni, da lahko povedo, kaj mislijo?
Morda.
Ker nekje se vsaka stvar začne.

6.
Bo kdaj drugače?
Bo. Ko se bomo spremenili mi, odrasli.
Ko bomo nehali spodbujati – tudi z všečki- tiste, ki želijo kogar koli ali utišati ali odstraniti.
Ko se bomo takrat, ko smo skupaj z otroki, z njimi pogovarjali in ne, da vsak član družine 24 ur na dan bulji v svoj telefon ali televizijo.
Drugače bo, ko bodo postale vrednote, ki so bile svete prednikom, ponovno del našega vsakdana.
Če se bomo in ko se bomo ravnali vsaj po reku: ''Ne stori bližnjemu tega, česar ne želiš, da bi on storil tebi.''