nekaj misli
Pogosto se sprašujem, se je radovednost v zvezi s tabuji o
spolnosti začela prebujati že v mojem otroštvu, ki ni bilo najlepše?
Morda nekaj let kasneje, ko sem vsak ponedeljek polnila z
resničnimi zgodbami sogovornikov radijsko oddajo na Sori »Zanimivi ljudje
živijo med nami«?
Je bil storjen odločilni korak v nočnem programu SNOP-a, ko
smo o teh rečeh v živo kramljali s
Frančeki, Janezi, Lizikami, Jolando, Terezo, Milanom in še marsikom?
Morda takrat, ko je nastal podlistek Usode v Gorenjskem glasu,
ki ga pišem še danes?
Sprašujem se, kaj pa, če so bile zgodbe, ki sem jih tako
vneto poslušala in zapisovala, predvsem samo
-terapevtske? Sem z njimi celila lastne rane, ki jih ni bilo malo?
Ko sem spraševala o spolnosti, o intimi nasploh, so mi rekli:«Pred
vami tega ni nikogar zanimalo.«
Pogosto so se mi starejši, ki niso imeli nikogar, da bi jim
prisluhnil, smilili. Domačim so se zdeli sitni, drugih pa tisto, kar so
doživeli, ni brigalo. Ur, ki sem jih preživela ob poslušanju, nisem nikoli
štela!
Spominjam se, da je mama vsakokrat, ko sem jo spraševala o
starih časih, besedovanje zaključilo z znanim stavkom, da so šle dekleta njene
generacije k poroki ''poštena'' (brez spolnih odnosov pred poroko).
Po svoje sem jo razumela. Zanjo je bila spolnost nekaj
umazanega, živalskega, grdega.
In kot sem kasneje – preko pripovedovanj- spoznala, so tudi
druge ženske gledale na spolnost na enak način. Ne vse, večina pa.
Naneslo je, da sem se nekoč srečala z Veharjevo mamo. Njeni
spomini so bili polni nedorečenosti in skrivnostnosti, zato ni čudno, da me je
zamikalo, da bi o prepovedanih stvareh izvedela kaj več.
Razložila mi je tudi, kako je bil videti spolni odnos v času
pred 2. sv. vojno: ženska se je postavila k zidu, razširila noge, moški ji je
dvignil krilo in opravil svoje.
Ali pa: ženska se je vlegla počez čez posteljo, nadaljevanje
pa je bilo podobno.
Kruta resničnost z opisi romantičnega življenja Ovčarja Marka Janeza Jalna ni imela
dosti skupnega!
Preden sem začela pisati, sem samo na Žirovskem opravila več
kot petdeset različnih pogovorov, ki sem jih potem objavila v Žirovskem
občasniku (1998); ne takrat ne kasneje pa nisem uporabljala pravih osebnih
podatkov.
Po objavi podlistka v reviji Naša žena (1999), so se ženske,
ki so želele povedati svojo zgodbo, oglašale iz vse Slovenije in tudi iz
zamejstva!
Pri (poljudni) raziskavi (citizen science) o spolnosti so
sodelovale predvsem ženske, stare od 85 do 104 let. Ni me zanimala zgolj
spolnost, želela sem tudi izvedeti, kako je bilo intimno življenje urejeno na
področjih higiene, menstruacije, znanja o ženskih spolnih organov, spočetja,
nosečnosti, rojevanja, opreme dojenčkov in poporodnega ravnanja z materami.
Si predstavljate, da so bili nekateri moji sogovorniki
rojeni celo konec 19. stoletja! Med njimi so bili tudi takšni, ki so preživeli
soško fronto!
Brez teh drznih posameznikov bi védenje o intimi, zelo
osebni zgodovini 20. stoletja za zmeraj izginilo!
Upam si reči, da je tudi zaradi njih ta knjiga neprecenljive
vrednosti!
Zgodbe so unikatne, še nikoli slišane, še nikoli zabeležene.
O spolnosti prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili mnogi, ki
bi o tem morali pisati, v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice
dedkov in babic.
Po drugi strani nam molk veliko pove o odnosu
do spolnosti tako nekoč kot tudi danes.
V tej knjigi so zbrani tudi številni družinski vzorci, ki
botrujejo današnjim, zelo različnim psihičnim težavam. Tudi psihoterapevti moje
knjige priporočajo v branje svojim pacientom.
Številni bralci so ob branju začutili podobno kot Katjuša B.
Jereb:«Z mamo se vse do njene smrti nisva
razumeli. Zdelo se mi je, da me ne mara, celo sovraži. V vaših zgodbah sem prepoznala
številne delčke iz njenega življenja. Danes razumem, da jo je življenje kruto
oblikovalo, zato ni mogla biti drugačna, kot je bila. Moje srce jo končno razume.
In zato sem vam zelo hvaležna!«
Dokaj hitro sem spoznala, da Slovenci do zadnje podrobnosti
poznamo malodane vse odtenke zgodovine, le o intimi prednikov se nam ni dosti
sanjalo.
Babice so imele v povprečju štiri želje, nekatere še manj: da jih mož ne bi tepel, da ne bi bile lačne,
da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle na porodu.
Za moške je bila nekoč spolnost nekaj, kar jim je pripadalo,
zato so jo imeli za svojo neodtujljivo pravico, ki so jo izkoriščali tudi po
večkrat na dan.
Za žensko je spolnost predstavljala greh, predvsem pa
nagnusno, umazano, mukotrpno dolžnost, ki največkrat ni prinašala drugega kot
trpljenje in rojevanje otrok.
Tudi sam spolni odnos je bil prilagojen moškemu užitku, kar
je pomenilo, da je trajal zgolj in samo toliko časa, dokler moški ni doživel
orgazma. Ženska je morala biti ponižna in v nenehni pripravljenosti, da moškemu
ustreže. Morala je dvigniti krila čez glavo, razkrečiti noge, mižati in
nepremično vztrajati pri miru toliko časa, dokler moški ni bil zadovoljen.
Pa vas
vprašam: so današnji brzaki drugačni?
Kaj lepši? Opravljeni z več občutka?
Če so
si moški še v prvi polovici 20. stoletja poželeli žensko tudi trikrat na dan, je danes, žal, povprečje
njihovega poželenja veliko nižje. vir
Zelo
zaskrbljujoč postaja tudi procent žensk v najbolj kvalitetnem življenjskem
obdobju, ki nimajo partnerja, oziroma si ga niti ne želijo imeti. Če dodamo še
sodobne motilce intimnega življenja,
kot so televizija, internet, pametni telefoni, kariera in še kaj, potem lahko
mirno rečemo, da je stanje na področju srečne in zadovoljne spolnosti zaskrbljujoče.
Rečno drugače: če je bila le-ta
babicam v nadlego, so vnukinje zanjo drastično prikrajšane, oziroma jim zanjo
ni več dosti mar.
Med
spolnostjo nekoč in danes pa vsaj na enem mestu lahko
postavimo enačaj. Tako babice kot tudi njihove vnukinje so spolnost pogosto
uporabljale kot orožje, da so lažje prišle do svojega cilja.
Spolni odnosi so bili redkokdaj, če sploh kdaj, povezani s
čustvi. Včasih so nastavljale zgolj
za skromno plačilo- gajbo krompirja, kilogram moke, za meter drv. Nekatere pa
so na skrivaj odhajale v večja mesta, kamor so zahajali trgovci, ki so bili s
plačilom za tovrstne spolne usluge bolj radodarni. Da ne bi zanosile, so
uporabljale kerfije, s katerimi so si
po spolnem odnosu izpirale nožnice.
Prodaja se tudi sodobna ženska. Včasih
le za bižuterijo, dobro večerjo, za slavo. Pa je med prodajanjem za gajbo drv
in med prodajanjem za takšne in drugačne gmotne dobrine kakšna razlika?
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele ženske
množično zaposlovati. S finančno neodvisnostjo od moškega je začela rasti tudi
njihova samozavest.
Kje so časi, ko si živele naše babice, ki so bile navajene
potrpeti, držati jezik za zobmi, vztrajati, upati, da bo jutri bolje? Se držati
načela, pomagaj si sam, pa ti bo še bog
pomagal? Četudi je bil Bog pogosto gluh za njihove težave, so se zatekle v
cerkev, kjer so pomolile dva, tri rožnkrance
ter se vrnile domov notranje močnejše. Danes se iz vere babic norčujejo zlasti
tisti, ki po parkih objemajo drevesa, prepričani, da jim bodo objemi naklonili
boljšo in lepšo tako popularno notranjo
rast.
Nekoč je bilo
veliko incestov. Jih je danes kaj manj? Če kimate, potem imate premalo odprte
oči in ušesa.
Predniki so bili v izražanju sicer
veliko skromnejši, a bolj poetični. Ko so videli kakšno samsko žensko nosno, so
se spraševali:«Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo?« Če bi slišali današnje pičkarjenje, pizdarjenje in kurčevanje, bi se v grobu obračali.
Moja mama mi o
ženski intimi ni povedala čisto nič. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po
pametnem telefonu brskajo za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem-
najlepšem- vedo oni? Nekoč so tiste reči
uporabljali bolj kot ne za reprodukcijo, danes pa za užitek. Ne takrat ne danes o ljubezni,
odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju, sočutju ne izgubljamo ravno
veliko besed.
Če bi pred
petdesetimi leti vprašala mamo o položajih pri seksu, bi me poslala k spovedi.
Danes je ponudbe na to temo ogromno: od knjig, do vsakodnevnih filmov na
televiziji, do milijon internetnih strani. Pa
mladi v tej poplavi najdejo tisto, kar potrebujejo, kar bi jih osrečilo do
konca življenja in še čez?
Redkokdo, če
sploh kdo, pomisli, koliko gorja je tako nekoč
kot tudi danes naredila četrta božja
zapoved spoštuj očeta in mater, da ti bo
dobro na zemlji. Nihče nas ni opozoril, da ima vsaka medalja dve plati.
Koliko otrokom bi bilo prizaneseno z nasiljem, pedofilijo, z maltretiranji, če
bi jim odrasli povedali po resnici: da
se je pač treba nekaterih starejših tudi bati.
Ker se
Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in
poslušanja, se med seboj sploh ne poznamo. Ne poznamo se niti znotraj družine,
kar je še najbolj žalostno. Tolaži me misel, da v Evropi nismo sami. Slovani in
Germani imamo veliko skupnega prav pri odnosu do intime- ne le svoje, tudi do
intime prednikov.
Po drugi
svetovni vojni so se ženske osamosvojile, se zaposlile, kontracepcija, ki je v
sedemdesetih letih postala dosegljiva vsakomur, pa je pripomogla, da so začele
uživati tudi v spolnosti. Lasten denar jim je dajal občutek svobode, saj so
lahko z njim razpolagale po mili volji. Število družinskih članov se je skrčilo
na enega ali dva otroka, z več otroki so se lahko pohvalili le redki. Šolski
sistem je komaj dohajal vse, ki so želeli študirati. Odnosi med žensko in
moškim so se začeli spreminjati. Ona je bila tista, ki je vzela vajeti v roke
tudi znotraj štirih domačih sten. Da so se klasični, zelo tradicionalni odnosi
postavili na glavo, pričajo številne zgodbe moških, ki so mi jih ti zaupali in
sem jih zbrala v tretji knjigi serije.
Pred kakšnimi
desetimi leti mi je prišla v roke drobna rdeča knjižica ljubljanskega
knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča. O njem sem vedela bore malo. Toliko
pravzaprav, kot smo se učili v šoli. Informacije so bile osredotočene na
podatek, da je dal zažgati Cankarjevo Erotiko pa da je bil zelo nazadnjaški
škof. Tomaž Ivešić je leta 2013 v Razpotjih objavil zanimiv članek z naslovom Seks kot objekt kulturnega boja.
Priznam: prebrala sem ga na dušek! Izkrivljena podoba Jegliča je izginila. V
njem sem videla človeka, ki mu je bilo iskreno mar za trpljenje žensk, ki so
bile na milost in nemilost prepuščene spolnim navadam tistega časa. Na
različnih literarnih večerih, ko sem predstavljala knjige Ogenj, rit in kače
niso za igrače, so ga prisotni pogosto omenjali. Zmeraj sem si vzela čas in
zbranim razložila, kako pomembna je bila za ženske njegovega časa ta drobna,
rdeča knjižica z naslovom Ženinom in
nevestam. Predsodkov, ki jih je o Jegliču zacementiral šolski sistem, se ni
dalo kar tako odpraviti.
Sama menim,
da je bil škof jeglič eden prvih, ki se je zavzemal za ženske pravice in bi se
mu morala sodobne ženske globoko prikloniti.
https://old.razpotja.si/seks-kot-objekt-kulturnega-boja/
Po tem, ko je
prišla med bralce prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače,
sem – dobrih sto let po Jegličevi ‘rdeči brošuri’ – tudi sama doživela zelo
podobne odzive. Kaj vse so mi rekli! Med drugim tudi to, da ženska, poročena, s
štirimi otroki, verna, pač ne zapisuje ‘nagnusnih’ zgodb o spolnosti. Če kdo,
sem jaz tista, ki lahko škofa Jegliča, njegov pogum, ne nazadnje tudi
razočaranje zaradi duhovnikov, ki so mu obrnili hrbet, zelo dobro razumem. Po
moje bi se v grobu obračal, če bi vedel, da je odnos do pogovorov o intimnem
življenju marsikje med ‘njegovimi’ enak, kot je bil na začetku 20. stoletja.
Bil je eden prvih, ki je imel pri ozaveščanju ljudi o spolnosti izjemno
pomembno vlogo!
Zbirka
štirih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače ozavešča. V njej zaman iščete
literarno vrednost. Zgodbe so zapisane po pripovedovanju. Nekateri so jih
zapisali sami in mi jih šele potem izročili.
Samoizpovedi razkrivajo tisti del našega življenja, o
katerem ne govorimo na glas. Redki so, ki se jim ne bi od časa do časa dogajale
tudi hude reči. Nekateri poiščejo psihoterapevta, da jim pomaga prebroditi
težke trenutke, drugi se želijo zgolj spovedati. In zgodbe, ki jih prebirate
tudi v četrti knjigi, so prav to – osebne spovedi. V slovenskem prostoru so te
zgodbe nekaj unikatnega in izjemno pomembnega za t.i. občansko znanost (ang. citizen science).
Pravijo, da
sem ena zadnjih še živečih zgodbark. Starejši bralci se jih bodo spominjali: v
zimskem času so hodile iz vasi do vasi, od ene hiše do druge. Ob dolgih večerih
so sedele na peči in pripovedovale zgodbe, iz katerih so se poslušalci učili
tudi življenjskih resnic. Stara sem sedemdeset let. Čas neusmiljeno teče. Bom v
prihodnjih letih še zmogla toliko moči in energije, da bom izdala peto knjigo?
Zbirka knjig
Ogenj, rit in kače niso za igrače, niso le popisani listi, ampak je z njimi
tesno prepleteno tudi moje osebno življenje. Večino prostega časa sem preživela
ob poslušanju in beleženju, pa tudi razmišljanju, kako komu od tistih, ki so se
znašli v stiski, pomagati. Družina mi je zmeraj stala ob strani. Razumeli so,
da mi je poslanstvo, ki ga opravljam, v veliko veselje in notranje
zadovoljstvo.
Me pa veseli,
da bo prva knjiga zdaj na voljo kot e-knjiga tudi za srednješolsko branje. Leta
2015 je bil posnet dokumentarni film, ki ga pod naslovom Ogenj, rit in kače
niso za igrače najdete v spletnem arhivu Radiotelevizije Slovenije. SNG Maribor
je na oder postavilo predstavo Prividi kačjega pastirja. Urška Djukič je skupaj
s Francozi ustvarila izjemen kratki animirano-dokumentarni film Babičino
seksualno življenje, ki je prejel dve najvišji nagradi: Oskarja in Cezarja.
Če slučajno ne bi naletela nanje, bi izginile iz našega zgodovinskega spomina.
ODLOMKI
Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile
za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi
neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so
imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se po potrebi
čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi
razporek.
Hlače so bile zaradi posledic uriniranja in slabe higiene
pri iztrebljenju največkrat otrdele in
so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.
***.
»Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste malo bolj
spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz, da se mu je nastavila. Taki, ki je dala
predčasno (pred poroko), so rekli lajdra.
***.
Možakar, ki je v Žireh še danes legenda, umrl je leta 1968,
je moral v pozni starosti oditi v bolnišnico. Malo preveč mu je zavrela kri in tista reč se mu ni in ni hotela umiriti.
Začudeni zdravniki so strmeli v njegovo živahno mednožje. Možakar je vztrajal,
da je popolnoma zdrav, le zaradi pomanjkanja ženske se počuti čisto zmešanega.
Bolnišnično osebje ga je predstavilo drugim bolnikom, češ poglejte, kako nas
zdravo življenje ohranja v kondiciji. Ko je imel 95 let, so ga vprašali, če še
kaj hodi okoli žensk. Odgovoril jim je: »Do devetdesetega je bilo še kar, potem
pa bolj švoh (slabo) …«
***.
Včasih so se našle tudi sorodne duše in eden izmed takih
dobronamernih ženskih nasvetov se je glasil: »Če bo tvoj dedec še naprej tako siten, se prenehaj umivat. Ko boš orng
smrdela in ti zato ne bo mogel priti blizu, boš rešena …«
Dandanašnji, ko se ve, da pri marsikateri hiši nosi hlače
ženska, se sliši čudno in nenavadno, da včasih, celo še v 60. in 70. letih, ni
bilo tako.
***.
Lipe (1916):
»Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim
rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da
mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka so
se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale, pomešane s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si
možakar vsega našteta ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske
močno oviralo.«
***.
Lucija (1924): »Spominjam
se, da je naša mama oblekla dolge hlače le, ko je imela ta rdeče. Ves dan je prepevala in bila dobre volje. Pobožala me je
in mi dala v roke skledo, da sem postrgala turščno
župo, preden je posodo pomila. To so bili redki trenutki izkazane materine
ljubezni … Pozneje, ko sem sama postala žena in mama, sem spoznala, zakaj se ji
je tako oddahnilo. Vedela je namreč, da vsaj tisti mesec ni spet noseča.«
***.
Lucija (1921).
»Moj mož je bil doma s hribovske kmetije in je temu odnosu
rekel gonjenje. Gonila se je tudi
živina v štali, prizori med kravo in
bikom pa so bili edino znanje, ki ga je imel o seksu. Veliko je čikal (tobak), zato je imel navado, da
je nenehno pljuval. Okoli najine postelje je bilo na desetine prilepljenih in
posušenih pljunkov, zdelo se mi je ostudno, če sem kdaj po pomoti stopila z
boso nogo na kakšnega. Spominjam se najine poročne noči, tista reč mu je štrlela iz hlač, on pa je na
glavi še zmeraj obdržal klobuk, ko se je spravil name. Izpod pazduh se mu je
širil kisel vonj, podoben vonju silirane krme. Miren fant, ki sem ga poznala,
se je spremenil v sopihajočo žival, katere me je bilo strah. Z vso močjo je
zarinil vame, se izpraznil ter se že naslednji hip zvalil na posteljo. Tega,
kako me je bolelo, ko mi je vzel nedolžnost, ne bom nikoli pozabila. Ko se je
obrisal ob cujnco, se je usedel in
začel govoriti o travniku, ki sem ga prinesla v zakon.
***:
Za Mico so
govorili, da je šamar, kar je
pomenilo, da je pol moški, pol ženska. Rasla ji je brada, ki si jo je vsak dan
brila, pri tem pa ni bila ravno pazljiva, zato je bila po obrazu nenehno
porezana. Bila je tudi ena redkih žensk, ki je pod dolgim krilom nosila moške
hlače. Znala se je lotiti vseh kmečkih opravil, zelo vešča pa je bila pri
mizarjenju.
***.
Ponekod na Kozjanskem (okolica Rogaške Slatine) so žensko
privezovali na rancale. Te so bile pritrjene na peč. Ženska se je ulegla nanjo,
moški pa jo je s pasom dodobra privezal, da se ni mogla premikati. Potem mu je
morala biti na voljo, dokler se je ni naveličal.
***.
Nekatere ženske (pred 2. sv. vojno), ki so imele v Ameriki
sorodnice, so si nabavile ''kerfije'', katere so skrivale pred drugimi
družinskimi člani. Po spolnem odnosu s si s posebno napravo izmile nožnico v
upanju, da jih bo to obvarovalo nosečnosti.
»Moja stara mama je
imela poseben "dezinfekcijski firtoh".Ko je član naše glasbene
skupine postal zobozdravnik, sem predlagal ,da mu kupimo podobnega. Firtoh je
namreč čistil vse. Če je bilo dete smrkavo mu je z njim obrisala nos. Na njivi
je odložila motiko, si obenj obrisala roke, žlico ali vilice ter se lotila
hrane. Ko je prišla k moji mami na vsakodnevni obisk , ta pa je ravno vlekla
testo za štrudelj, si je stara mama brž obrisala roke ob firtoh in vneto vlekla
testo. Še tako umazane roke si je obrisala obenj. Odlična, večnamenska
garderoba, škoda, da takšne danes ni več.«
Komentarji
Objavite komentar