NEKAJ ZGODB, KI JIH ŠE NE POZNATE
"Najbolj nenavadna stvar na svetu sta navaden moški in
običajna ženska ter njuni običajni otroci"
G.K. Chesterton
Zmeraj, ko berem, kako ''lepo'' je bilo ''nekoč'', tudi v
povojnih časih, me stisne pri srcu. Zavem se, kako malo poznamo te ''pretekle
čase''.
Ženska je bila manjvredno bitje. Tudi v t. i.
''socializmu''. Papir, žal, vse prenese, realnost je bila nekaj drugega….
Prvič: že otroci smo vedeli, da bodo dečki zasmehovani, če
bodo nosili jopice, na kateri se bodo gumbi zapenjali z ''ženske'' strani. Enako
sramotno je bilo voziti žensko kolo, nositi žensko spodnje perilo, si česati
lase na ''žensko stran''. Kaj hujšega, kot reči dečku, da je videti kot
''baba''!
Drugič: pred vojno so tudi splave v glavnem opravljale
ženske.
Pred časom sem že pisala o ''rancalah'', za katere so mi
najprej povedali na lit. večeru v Rogaški Slatini. Kasneje sem o njih izvedela
še več: to je bila deska, ki je imela ob straneh jermene, s katerimi so žensko
''pritrdili'' na desko, da je lahko moški brez skrbi, da bi mu ženska ušla,
opravil spolni odnos. Uporabljale pa so ga tudi mazačke, ko so prišle ženske na
splav.
Po 2. sv. vojni – ko je bil splav uradno sicer dovoljen,
treba pa je bilo iti pred posebno komisijo, ženske pa je bilo tega sram.- so
splave na črno in za denar (!) opravljali praktično vsi, da so le imeli vsaj
malo ustreznega znanja. Pisala sem že o nekem vratarju z Gorenjskega. V
''portirnici'' je imel svoje delovišče, ''znanja'' pa se je naučil v JLA, kjer
je delal kot bolničar. Njegove žrtve pa so potem reševali porodničarji v
Porodnišnici v Kranju….
Ženske so si pomagale tudi same. Recimo s korenjem. Dr.
Gregorčič je zgodbo o tem pripomočku tudi povedal in zapisal.
Uporabljale so tudi različne ''naravne'' odstranjevalce
nezaželenega ploda. Recimo z brinovimi jagodami. Ko so jih sežgale, so verjeli,
da dim odstrani iz telesa vse, kar je tam nezaželeno''.
Ženske, ki so imele v USA sorodnice ali prijateljice, so pri
njih naročile ''kerfije'' (care-free). Le – ti so še po več kot sto letih (menda)
čez lužo še zmeraj v uporabi. S pomočjo vode, ki so si je ''napumpale'' po
spolnem odnosu v nožnico, so upale, da bodo iz nje odstranile tudi nezaželene
semenčice in ne bo prišlo do oploditve.
Na notranji strani 2. knjige Ogenj, rit in kače niso za
igrače najdete odtis zapisnika iz leta 1941, ko se je v Črnomlju zbrala visoka cerkvena duhovščina
in razglabljala o ''škodljivi'' širitvi Knaus-Oginove metode, ki temelji na
ugotovitvi, da je pri vsaki ženski, ki ima redno menstruacijo in dokaj stabilen
ciklus, ovulacija 14 (12-16) dni pred naslednjo menstruacijo. Kaže, da so
napredni zakonci, kjer so bili moški dovolj razumni, da so dovoljevali tudi ženi,
da pri spolnem odnosu uživa, to metodo že pred vojno uporabljali. Očitno pa se
je ta metoda prehitro širila, tega pa duhovščina ni odobravala.
Še v 80 letih prejšnjega stoletja, žensk, ki so bile
prepričane, da jih bo imel moški rad, če mu bodo ''dale'', ni bilo malo. Že od
izgona Adama in Eve iz raja pa velja, da v trenutkih ''moške nuje'', moški
ženski obljublja marsikaj, na kar po orgazmu tudi hitro ( v trenutku) pozabi.
Četudi so imele ženske tega časa orgazem za greh, so vseeno pristale….
Največkrat zaman…Posledice so bile strašne: nezaželena nosečnost….
Zakaj se mi zdi ''sindrom Matere Terezije'' tako v nebo
vpijoč? Zato, ker je bil za žensko užitek grešen, tako je, žal, učila tudi cerkev.
Hkrati pa je vseeno verjela, da jo bo moški imel potem, ko mu bo dala svoje
telo, kaj raje…
Kdor misli, da natolcujem, naj prebere že omenjeni zapisnik
iz Črnomlja iz leta 1941….
Prilagam eno od zgodb.
Za več vpogleda v te čase, ki jih danes vidimo v precej
izkrivljeni podobi, vas prosim, preberite si knjige Ogenj, rit in kače
niso za igrače. Naredili boste zelo dobro delo, če jih boste ponudili
tudi svojim odraščajočim otrokom.
Jasmina (1938)
''Bila sem ena prvih izšolanih povojnih babic. Ko je bilo
šolskega leta konec, je prišel med nas direktor iz nemškega Freiburga, ter
mnoge sošolke zvabil s seboj. Nemčija in Avstrija sta v tistem obdobju komaj
čakali na slovenske babice, tako dobre smo bile. Žal pa so v marsikateri
slovenski bolnišnici gledali na nas zviška. Moja šefica na primer je bila neka
Fani, ki je bila babica že v partizanih, brez vsake formalne izobrazbe, je
odločala tudi o zelo strokovnih stvareh. Bila je grozna ženska, surovega in
prostaškega obnašanja.
Spominjam se, da so nekoč pripeljali žensko, bila je že v
nezavesti. Splav ji je delal vojaški zdravnik iz Ljubljane. Bil je pravi mesar,
popolnoma nesposoben, a za denar je bil pripravljen narediti marsikaj. Ko je
kirurg žensko odprl, se je zgrozil. Črevo je bilo na več mestih preluknjano,
enako tudi maternica. Štele so se sekunde, jo bodo ohranili pri življenju ali
bo umrla. V operacijski je vladala smrtna tišina, vsem je tekel pot s čela.
Spominjam se, da sem bila premočena do kože, tako me je bilo strah za neznanko,
ki nikoli več ni mogla imeti otrok. Fani je bila prijateljica s tem mesarjem, pa ni dovolila, da bi ga
prijavili.
V Ljubljani sta takrat, v petdesetih letih, delala nezakonite splave še dva druga purša. Eden se je specializiral le za
tiste splave, ko plod ni bil starejši od dveh mesecev, drugemu je bilo vseeno.
Pri njem je bilo možno splaviti celo zarodek, ki bi ob pomoči tople posteljice lahko tudi preživel. Do
žensk je bil zelo robat in surov, kljub temu so mu brez besed izročile denar v
želji, da se znebijo nezaželene nosečnosti. Nekoč je prišla k meni neka ženska
in me lepo prosila, naj ji dam njegov naslov. Odklonila sem. Splav je bil
prepovedan, če sem hotela obdržati službo, sem se morala držati zakona. Čez čas
sva se srečali na vlaku. Prisedla je in mi zaupala skrivnost. Dejala je, da je
bilo še dobro, da sem jo zavrnila. Čez nekaj dni je dobila menstruacijo in vse
je spet bilo, kot je moralo biti.
Petdeseta in tudi šestdeseta leta so bila za žensko zelo
kruta. Zdravniki so imeli na voljo le oči, ušesa in roke. Diagnozo so
postavljali prej kot ne le z vohom. Zgodilo se je, da so pripeljali ženske, ki
so plavale v krvi. Če je bila v nezavesti ali če ni hotela povedati, kaj se je
zgodilo, ji je bilo težko pomagati. Nekatere so imele tudi zelo hude
menstruacije. Ker so opravljale težaška dela, se jim je ob dvigovanju bremen,
kri dobesedno ulila iz maternice. Na srečo ima menstrualna kri poseben vonj,
kar je dežurnemu zdravniku pomagalo pri nadaljnjem ukrepanju.
V dno srca so se nam smilila dekleta. Nekatere med njimi,
zlasti ciganke, so bile še čisto otročje. V ordinaciji sem imela na oknih
punčke iz blaga. Nekoč smo imeli na oddelku neko učiteljico, ki jih je izdelovala,
medtem ko je čakala na porod.
Ena teh cigančic je
punčko vzela v naročje in se igrala z njo. To je bil prav žalosten pogled: od
daleč je delovala kot nebogljen otrok, ko se je premaknila, pa jo je ogromen
nosečniški trebuh oviral pri gibanju. Solze so mi prišle v oči, ko je zdravnik
povedal, da ima doma že enega otroka, starega dve leti. Na oddelku smo imeli
vsak dan kakšno žensko, ki so jo pod nujno pripeljali zaradi kriminalnega
splava. Revice brez denarja so morale k šušmarjem, a tudi tiste, bolj bogate,
ki so jim za dober denar naredili splave ugledni zdravniki, so včasih kratko
potegnile.
Leta 1957 je prišla rodit neka Marjanca. Bila sem na
sprejemu, in ker za čuda ni bilo tisto noč navala, sem imela čas, da sem ji
prisluhnila. Njena zgodba me je šokirala. Povedala mi je, da je pri treh
mesecih nosečnosti poiskala nekega mazača, ki je stanoval za današnjimi
Križankami. Povedal ji je, da je njegova taktika taka, da je žensko v stiski
najprej zelo grobo pofukal, potem pa se je lotil dela.
Največji krivec, da je šla ženska delat splav, je bil moški.
Nekateri so ženski obrnili hrbet, ko je ta povedala, da je noseča, drugi so ga
enostavno zahtevali, ker so se branili odgovornosti. Tako in tako je bila za
vse kriva ženska.''
Komentarji
Objavite komentar