SLUŽABNIKI

 

 

VČERAJ...

Pred dnevi sem po dolgih letih srečala vrstnico Karmen (izmišljeno ime) iz dijaških let. Po videzu je nisem prepoznala, sem jo pa po glasu.

Potem sva šli na kavo in se spominjali najinih druženj, poklepetali pa sva tudi o letih, ki so že za nama.

Spomnila sem se, kako nevoščljiva sem ji bila! Njeni starši – oče je bil oficir- so imeli vsega na pretek. Včasih, ko sem pri njej prespala, so me povabili tudi na kosilo. Mesa je bilo, kolikor hočeš. Kar nismo pojedli, je služkinja, ki so jo imeli, vrgla v – smeti.

Ko sem ji povedala, da bi se moja mama raje udrla v tla, kot naredila kaj podobnega, se mi je takrat smejala. Ni razumela, da smo imeli meso le ob nedeljah, če se je tisti ''žveravni'', iz katere se je skuhala juha, sploh lahko tako reklo.

Oblačila, torbice, čevlje….vse to so kupovali v Trstu. Na steni, v njeni sobi, so visele povečane uokvirjene fotografije njenih idolov in ne izrezane iz revij, kot pri meni. Pogosto mi je rekla, naj shujšam, da bom lahko nosila oblačila, ki jih je metala stran. Žal mi ta ''shujševalni podvig'' ni nikoli uspel.

Po maturi so se najine poti razšle. Ona je doštudirala, si ustvarila kariero, se poročila z enim od frajerjev takratne ljubljanske scene. Poslala sem ji čestitko, a mi ni odgovorila.

Pozneje sem od najinih skupnih prijateljic slišala, da ji v zakonu ni bilo lepo. Denarja so imeli dovolj, ne pa tudi sreče. Alkohol, nasilje, varanja….Kasneje se je ločila, to mi je pa že sama povedala. Se ponovno poročila z zelo podobnim. Ko se je začela osamosvojitvena vojna, je on odšel domov, njo pa pustil z otroki, krediti in zasebnimi dolgovi v Ljubljani.

Ljubljano je zapustil tudi oče, njena mama ni hotela iti z njim. Ker ni bila nikoli v službi, jo je Karmen vzela k sebi. Mama ni bila navajena skromnega življenja, pri hčeri je zahtevala enak ''standard'', kot ga je imela prej.

Ker je bilo premoženje napisano na očeta, je ta vse, kar je bilo vrednega, prodal, pobral denar- za ženo ga ni več brigalo, saj je imel v svojih krajih že pred tem drugo, s katero je imel tudi dva otroka.

To je Karmen izvedela šele kasneje.

Na puklu je imela tri otroke z različnima moškima, ki nista bila vredna počenega oreha, in mamo, ki ni razumela, da so se stvari spremenile.

Karmen je kljub visokim dohodkom postala zelo zelo revna, saj so bili izdatki in poplačila dolgov in kreditov večji kot njena plača.

Našla si je novega moškega. Ni ga imela rada, pomembno ji je bilo, da pri njem niso bili več lačni. Žal je po dveh letih ta moški zbolel. Rak na slinavki. Iz njenega življenja je odšel tako hitro, kot je vanj prišel. Na srečo je vedela, kje skriva denar, da ga je vzela, preden jo je njegov sin vrgel na cesto.

Šele takrat, ko je maturiral najmlajši sin, se je znebila ''privat dolgov'', ki jih ji je zapustil mož. Za mamo, ki je postajala vedno bolj dementna, je našla ''pomoč na domu''. Da bi jo dala v dom? Ni imela denarja. Včasih ji je kakšno malenkost nakazal brat, ki je živel v tujini, žal mu žena ni dovolila, da bi brez njene vednosti trošil denar…

Najtežje ji je bilo, ko je po ''granulomu'' začela izgubljati zobe, za nove pa ni imela denarja. Ni ji kazalo drugega, kot da gre na ''čakanje'' in se predčasno upokoji. Nihče ni razumel, zakaj se do svoje kariere tako neodgovorno obnaša….

Življenje jo je udarilo tudi pri dveh sinovih. Vrgla sta se po očetu. Živita pri njej, jo izkoriščata, izsiljujeta….Starejši je v redu, živi na obali, ima družino…

Ko sva si sedeli naproti, mi je iskreno priznala, da so se včasih za mojim hrbtom norčevali iz mojih kilogramov. Pa iz mojega značilnega žirovskega narečja. Bile so prepričane, da bom ''obstala'' nekje na kmetih in poniknila.

Ko sva se poslovili, se je ponovno vzravnala, tako, kot je to počela v starih časih. Recimo, da mi ni bilo vseeno, ko sem potem odhitela v drugo smer.

 

JERNEJ:

 

Včeraj ste napisali, da je imela družina vaše mladostne prijateljice doma služkinjo. Zaradi vas, spoštovana, smo se doma skregali. Moja otroka namreč trdita, da v Jugoslaviji ni bilo služkinj in služabnikov.

To ni čisto res. Vam bom povedal svojo zgodbo, ki jo lahko tudi objavite.

Rodil (1970) sem se v družini s petimi otroki. Štiri sestre in jaz. Živeli smo pri očetovih starših skupaj s teto, ki je bila slaboumna. Zaposlen je bil samo oče, in to na železnici. Samo predstavljate si lahko, kakšno revščino smo tolkli.

Prva sestra je dobila za birmo kolo. Bilo je precej veliko in precej nerodno. Sestre so si ga lastile, dokler niso odšle po osemletki od doma, se zaposlile in se hitro tudi poročile. Kolo sem podedoval jaz. Ko so sošolci videli, da vozim babje kolo, so se iz mene norčevali, da se bolj niso mogli. Nekoč so mi ga pobarvali z roza barvo, potem je bilo norčevanje še hujše.

Bil sem kar priden in vztrajen učenec, zato sem se odločil, da se vpišem v srednjo šolo. Žal mi doma niso mogli pomagati. Domač župnik mi je našel sobico pri starejšem paru na koncu Viča. Bila je zastonj, v zameno sem gospoda vsako jutro dvignil s postelje, mu pomagal, da je šel na stranišče, in ga nato posadil na počivalnik. Še prej sem zakuril v peč. Šele potem sem sedel na kolo in se odpeljal v šolo (strojna na Aškerčevi). Bilo je zelo naporno, saj pogosto nisem imel niti toliko denarja, da bi si kupil malico. Zato so me tudi bile same kosti in nekaj kože čez.

Potem so mi kolo ukradli. Kdo in kako je to naredil, ne vem, saj sem ga imel pritrjenega tudi v verigo. Meni se je podrl svet. Za trolo nisem imel denarja, naj vsak dan pešačim nekaj kilometrov? Eden od sošolcev mi je ponudil pomoč. Njegova mama je delala na radiu. Mogoče pa bodo objavili, da nimaš denarja, da prosiš, da ti nekdo podari staro in odsluženo kolo, mi je rekel. Predlog se mi je zdel več kot sramoten, a po nekaj dneh pešačenja v obe smeri, sem se vdal. Oglas je bil res objavljen, a ponudba je prišla samo ena.

Ko sem prišel na naslov, ki sem ga dobil, me je postalo kar malo strah. Okoli lepe hiše je bila visoka ograja. Ko sem pozvonil, je pritekel nek gospod, mi odprl vrata in me odpeljal na vrt, kjer so pred vrtno hišico sedeli neki fini ljudje, pili kavo in se pogovarjali. Potem so temu, ki mi je odprl vrata, rekli, naj me odpelje zadaj za hišo, v šupo, kjer je bilo pet ali šest odsluženih koles. Rekli so mi, da lahko izberem tistega, ki mi bo najbolj všeč. Res sem ga.

Bil je malo športen, videti pa je bil zelo trpežen. Še danes, po več kot 35 letih, se vozim z njim. Potem me je moški odpeljal nazaj k zbrani družbi, kjer sem se zahvalil. Namesto plačila sem potem do mature vsake štirinajst dni na njihovem vrtu pokosil travo. Kasneje, ko sem bil že na fakulteti, sem brezplačno inštruiral matematiko enega od vnukov te družine.

Imeli so več služabnikov. Eden je bil ta, ki mi je odprl vhodna, železna vrata, v hiši pa sta bili še najmanj dve ženski, ki sta skrbeli za kuhinjo in za čistočo.

Ne bom napisal, kako so se pisali, to naj ostane skrivnost.

Niso pa bili napačni, saj so mi zmeraj dali jesti, včasih sem od kuharice kaj dobil tudi za s seboj. Doma sem pošteno delil s svojima starčkoma, ki sta bila dobrot zelo vesela.

Vse do služenje vojaškega roka sem vsaj kakšen mesec, po koncu pouka, ostajal v Ljubljani. S priložnostnimi deli sem si prislužil nekaj denarja. Ves čas sem stanoval na Viču. Ko je gospod umrl, sem skrbel zanjo, kot bi bila moja mama.

Moji lastni starši so se moje izobrazbe dolgo časa bali. Nikoli niso bili veseli, da sem šel študirat. A takšni, zelo preprosti, so bili do zadnjega dne življenja.

Oprostite, ker sem se razpisal, hotel sem vam le povedati, da so tudi v nekdanji državi nekateri imeli služabnike. Uradno ne, neuradno pa.

 

 Več zgodb najdete v zbirki 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE