Življenje je polno modrosti

 

Imela sem velikansko srečo, da sem imela - in imam še- veliko učiteljev.

Velika sreča je tudi bila, da sem jim, žal ne takoj, šele z leti- tudi prisluhnila.

Tudi mene je pred davnimi leti ''nosilo'' obdobje, ko sem bila prepričana, da ''vse vem''.

Pogosto povem, da ima lahko 3. življenjsko obdobje eno veliko dodano vrednost. Več kot pol stoletja nam leži kot na dlani in če premoremo vsaj ščepec empatije in razuma, potem lahko primerjamo med seboj različna obdobja, primerjamo ljudi, ki so živeli nekoč in danes, medsebojne odnose in ne nazadnje primerjamo tudi sebe pri desetih, petdesetih ali stotih.

V več kot pol stoletja doživimo na tisoče sprememb! Upam in želim, da so na novo pridobljene izkušnje takšne, ki nas delajo boljše!

Tudi zase vem, da sem bila pri 20, 40, 60….drugačna, kot sem danes. Kar je logično, saj pri dvajsetih nisem imela niti približno toliko izkušenj kot potem pri štiridesetih ali danes pri 71-ih.

Tudi odnos do lastnih otrok je bil drugačen kot je danes do vnukov.

Včasih mi gre na smeh, ko se pogovarjam z ljudmi in tega, da se spreminjamo, ne razumejo. Izkušnje so zlata vredne!

Pa jim rečem.«Bi raje videli, da vas operira kirurg, pri katerem bi bila to prva operacija ali oni, ki je svojega dela že pošteno vešč?«

V življenju je tako, da se, če nam je ves čas postlano z rožicami, iz dobrega bolj malo naučimo. Včasih je še huje: če se nam dogajajo zgolj in samo dobre stvari, če imamo zmeraj vse ''prineseno k riti'', zlepa ne bomo razumeli tistih, ki se morajo za vsako ''mišjo dlako'' pošteno boriti.

Če nismo nikoli doživeli onkološkega inštituta, rehabilitacijskega centra Soča, če nismo nikoli od blizu (ali na lastni koži) doživeli, kako je, če si popolnoma na dnu, brez denarja, brez strehe nad glavo, ne bomo nikoli razumeli tistega, ki prosi za malo pomoči, ali vsaj za malo razumevanja.

Ko to pišem, ne odkrivam ''Amerike'', govorim iz izkušenj. Tudi lastnih.

Ste že kdaj prišli ljudem ''v zobe''? Če niste, ne veste in ne razumete, kako zlobni, brezsrčni in pritlehni so lahko tisti, za katere bi- če ne bi vedeli, kaj govorijo o vas- dali roko v ogenj, da niso takšni. Pa so.

Ker ljudje nismo le dobri, v nas je tudi marsikaj slabega. Velikansko srečo imamo, če dobro premaguje slabe lastnosti.

Ko primerjam stare in nove čase, z žalostjo v srcu spoznavam, da danes ne znamo (več) živeti ne sami s sabo, ne z bližnjimi, ne v lastni državi, ne v svetu.

Že otrok potrebuje nešteto bergel, da ''preživi'' osnovno šolo, kasneje, ko takšen, ki ga starši ne naučijo, da se sam postavi na lastne noge, potrebuje pomirjevala, alkohol, mamila. Ves lčas mora biti v bližini nekdo, ki nudi ''oporo''.

Srce me boli, ko vidim, da že ob prvi smoli ljudje vržejo puško v koruzo in se ne gredo več. Partnerstva umirajo zaradi ''dlake v jajcu'', ne le zaradi družinskega nasilja.

Večvrednostni občutek pri nekaterih posameznikih je postal že maligen, uničujoč, smrtno nevaren.

Vedno manj se prilagajamo, pogovarjamo, usklajujemo svoja mnenja, potrebe, želje.

Misel:''Če ni po moje, potem se bo svet podrl!'' je prisotna na vsakem koraku.

Že vsak posamezniki se skozi različna obdobja življenja močno spreminja, kaj šele odnosi med partnerjema, znotraj družine, v službi, stolpnici, kjer živimo, v mestu, državi….Tam, kjer so nastanjene mlade družine, je življenjski utrip popolnoma drugačen od nekega doma za starejše!

Ves čas, če želimo, da nas življenje ne pogazi, se je treba prilagajati. Malo popuščati. Delati kompromise. Nihče ni vsemogočen, da bi imel vse prav.

Žal pridemo do teh spoznanj šele, ko je (pre)pozno.

Zmeraj se najde kdo, ki ve več od nas.

Pa pogovarjati se je treba. Tudi pogovor s samim seboj - koristi.

👇

Knjige, ki so še zmeraj moje učiteljice, iz pogovorov pa si pridobivam znanje in modrosti.

💓

Vsi odzivi