Nasilje

Včerajšnjo Tarčo Vir sem si ogledala zgolj zaradi ravnateljice strokovnega centra Planina Leonide Zalokar.

V bistvu je edina, ki ne mlati prazne slame in reče bobu- bob.

Žal so tudi mladi, ki so jih postavili pred kamere, precej ''korigirali'' svoje zgodbe....Ker če je vse tako ''lepo'', kot so povedali, potem nasilja med otroki praktično ni....

*

Mi je pa všeč in mi je zelo prav, da se bodo tako v OŠ kot v srednjih šolah danes, v petek, pogovarjali o medvrstniškem nasilju.

Upam, da bodo to naredili iskreno, da ne bodo govorili ''le'' o Srbiji, da bodo govorili in pometali predvsem pred lastnim pragom!

*

Že spregovoriti o nečem, kar nam vzbuja NELAGODJE, je zelo težko. pa to ne velja le za medvrstično nasilje. Tiče se zlasti nasilja znotraj družine.

Slovenci smo znani po tem, da smo ''svetovni prvaki'' glede pometanja lastnih neprijetnosti pod preprogo.

Če kdo spregovori o teh ''neprijetnostih'', ga hitro poskušajo utišati.

Zakaj je pri nas danes toliko različnih duhovnih ''gurujev'', ki krog trpečih duš okoli sebe vedno bolj širijo?

Tudi zato, ker je toliko ranjenih duš. Tudi zato, ker s pomirjevali nekaj časa lahko blažimo duševne bolečine, v nedogled pa ne več. NIČ pa nismo pripravljeni postoriti, da bi nam bilo bolje. In potem smo presrečni, ko nam nek Nekdo obljubi, da se bomo, če mu sledimo, počutili bolje.

Ne bomo!

Namesto da bi težave reševali, jih pometamo pod preprogo in se obnašamo, kot da jih ni. Še huje: tudi drugim ne dovolimo, da bi govorili o njih!

*

Smo država, ki se lahko ''pohvali'', da ima njeno glavno mesto glede ostankov nedovoljenih poživil (tudi kokaina) najbolj onesnažene odpadne vode v EU. Rečeno po domače: preveč je tistih, ki vzamejo ''apaurin'', namesto da bi rešili svoje težave!

*

Včasih se mi zdi, da ljudje celo zelo radi trpijo, da le imajo mir. ''Milena ne piši o tem ali onem!'' ''Milena bodi tiho!'' poslušam celo na FB in Twiterju.

*

Že ko sem prvič objavila zgodbe, ki so mi jih povedali različni sogovorniki tako na radiu Sora, v Gorenjskem glasu, v Žirovskem Občasniku, naši ženi...itd., so padale hude kritike, češ, kaj ti je treba te stvari vlačiti na dan? ! Kaj ti je treba govoriti o spolnosti! Pusti te reči pri miru!

Nekateri (celo iz stroke) so naredili vse, da bi te zgodbe o spolnosti ponovno spravili tja, kjer so predtem bile: pod preprogo.

Spominjam se Marjane. Njena zgodba je bila v srce segajoča. Ko sem jo objavila najprej v Gorenjskem glasu, potem še v knjigi, so se zganili njeni otroci, češ, mama, ti pa o tem ne bi smela govoriti! Na srečo je imela v sebi dovolj moči, da jih je poslala v kot!

Žal je podobnih otrok, kot so ti- od Marjane- preveč. Zagovarjajo molk, četudi vrabci na strehi čivkajo o tem, kar se jim je zgodilo.

Še več je pa tistih, ki teh resničnih izpovedi nočejo brati. Ker jih preveč spominjajo na lastno nemoč.

In tudi zato so turške nadaljevanke tako priljubljene! V trpečih dušah ustvarjajo iluzijo, da je na svetu in okoli nas vse, kot v pravljici.

*

Molk je največja možna katastrofa pri družinskem nasilju. Žal tudi pri nasilju, ki ga prenaša nek narod. Recimo naš.

Znotraj družine se molči iz več razlogov: največkrat se bojijo mantre ''kaj bodo pa ljudje rekli''. Molčijo pa tudi zato, ker so se na udarce že tako navadili, da bi brez njih težko živeli.

Enako velja za nek narod na splošno. Zakaj bi živeli bolje, ko pa so jih prepričali, da drugače, kot je, ne sme biti?

*

Nasilje ima, žal, tako znotraj kot zunaj družine, skupni imenovalec: to so nasilneži.

Sociopati. Ljudje, ki v sebi nosijo zlo, a znajo z manipulacijami do te mere zmesti žrtve, da jim te postavljajo celo spomenike: tiste prave- iz brona, ali veličastne nagrobnike na pokopališču.

Ni bolj žalostnega prizora, kot je tisti- na sodišču- ko pride nasilnež pred sodnika, žrtev (njegova žena), pa ga na vse kriplje brani.

In krog je zaključen.

Ko se ta ista žena vrne domov, spet dobi batine, spet se zateka v ''farmacijo'', zgodba se spet ponovi in krog je zaključen.

Slovenci, kdo bi nas razumel?!

Vseeno sem vesela, da smo se končno začeli pogovarjati vsaj o medvrstičnem nasilju. A lepo prosim- ne odnehat! Jutri naj steče pogovor o starših teh nasilnežev.

Potem naj pridejo na vrsto družine, ki sociopate prenašajo in jih celo podpirajo.

Čas bi bil, da se začnemo pogovarjati o tipičnem Slovencu, ki nasilje, ki ga doživlja, raje zanika, kot bi se mu uprl.

Ker takšen tipičen Slovenec potem zanika tudi nasilje, ki ga doživljamo kot narod.

*

Veste, v 100 letih se nismo dosti spremenili. Zaradi molka, ki ga znotraj sebe in družine fanatično negujemo, se travme, ki so jih doživljali daljni predniki, prenašajo tudi na mlade rodove.

Nič lažjega, kot vreči kamen in reči: ''Milena, utihni! kaj nas motiš, pusti nas, saj vidiš, da se raje kot žabe kuhamo v vreli vodi!"