ZA smrt je ni rože na vrt....

 

vir fotke

Naši pradavni predniki so živeli v jamah in pod skalnimi previsi. Preživljali so se z lovom in nabiralništvom. Zaradi boljših pogojev za preživetje, so se začeli družiti v večje skupine, imenovane horde.

Počlovečili pa so se takrat, ko so začeli pokopavati svoje mrtve in ne, da so jih še naprej puščali na voljo zverem, ki so jih raztrgale, in požrle.

Skozi človekov odnos do mrtvih- ljubljenih ali sovražnikov, ni pomembno - se meri stopnja civilizacije tudi v 21. stoletju. Žal je barbarski duh tistih, ki nasprotnikom ne dovoljujejo spodobnega groba, še zmeraj ali celo vedno bolj- živ.

*
S tako imenovanimi ''neoznačenimi grobi'', sem se skozi desetletja poslušanja in zapisovanja zgodb, srečevala bolj ali manj pogosto. Ne nazadnje je bil nekoč pogreb tudi družaben dogodek in bilo bi čudno, če ga pripovedovalci ne bi omenili.
*

Ko je odbila zadnja ura, je bila prva pot domačih do mežnarja, ki je potem zazvonil.
Če je umrl otrok, je zazvonil z malim zvonom, za pokojnikom je zvon dvakrat prenehal biti, za pokojnico pa le enkrat. Z zvonjenjem so tako dali ljudem vedeti, da je nekdo umrl, in če so dobro poslušali, so lahko izvedeli, ali je umrl moški ali ženska.
Včasih za zvonjenje ni bilo treba dobiti dovoljenja pri župniku, danes so, kar se tega tiče, predpisi strožji.
Prišli so sosedje in umrlega umili ter preoblekli v čista oblačila. Največkrat, če je bilo le mogoče, so bili moški pokopani v poročni obleki. Če je umrl otrok, so ga oblekli v belo. Tudi rože, s katerimi so obkrožili mrliča, so imele svojo sporočilnost: otroci in samski so bili obkroženi z belimi cvetovi, poročeni pa s cvetjem v vseh barvah. Roke so bile sklenjene v molitvi, med prsti pa je bil napeljan rožni venec
Pare so se pripravile doma.
Truge so bile črne za poročene in bele za otroke in samske. Za zadnjo stran so imeli pripravljene angelčke, ki so držali besede: V miru počivaj.
Imele so tudi okraske iz palm, kakšen nagelj. Za robove so se dobili štirideset ali petdeset centimetrov dolgi srebrni okraski. Tako je bila truga lepša.
Pokojniku so dali na noge copate, ki so jih po vrhnji strani okrasili z zvezdicami, spodnji del pa je bil iz kartona. V čevljih niso nikogar pokopavali. Ženske so morale imeti na glavi ruto.
Vraževerje je namreč pripovedovalo, da bi se, če ne bi bile pokrite, vrnile ponjo nazaj iz onostranstva. Če je umrlo dekle, je imelo krancelj iz špringerje.

Nad trugo je morala biti slika, okrašena z zaveso v baročnem stilu. Barok je bil očitno tako močan, da se je njegov stil ohranjal vse do prvih let po drugi vojni.
Sveče so kupili na kakšnem romanju. Zmeraj so jih imeli na zalogi, ker sveča ni smela nikoli ugasniti. Sveče so dali v svečnike, ki so bili razvrščeni ob trugi. Zanje je skrbela ženska, ki so ji rekli svetarna.
Pazila je tudi, da sveče niso povzročile požara. Prav tako jih je obrezovala in s tem uravnavala plamen.
Njena druga naloga je bila, da se je vsakomur, ki je prišel kropit, lepo zahvalila.

Ko so obiskovalci prihajali kropit, so morali najprej stopiti do umrlega, šele potem so se lahko ozrli po drugih, ki so že bili v sobi. Rituali so bili vsem znani, zato nihče ni nikogar učil, kako se obnašati, ko kdo umre.
Zanimivo je, da v času pred letom 1940 še ni bilo navade, da bi se rokovali in na ta način izrekali sožalje. Da bi prinesli vence ali kakršne druge šopke rož – prav tako ne. Kranceljni so postali moderni veliko kasneje. Sprva niso bili narejeni iz svežih rož, temveč iz smrekovih vej in umetnih rož.

Ko se je pričel pogreb, je svetar prižgal laterno in potem je v njej nesel svečo vse do groba. Poslanstvo svetarja je bilo častno in se je pogosto dedovalo. Prej, preden je šel sprevod od hiše, so imeli sedmino. To je bilo nujno, saj so prihajali na pogrebe tudi od daleč. Nekateri premožnejši so ob tej priložnosti najeli tudi kuharico.

Naravnost grozljivo je bilo, ko so v trugo zabijali žeblje. Glasovi kladiva in žebljev, ki so se zadirali v mehak les, so votlo doneli in ni čudno, da so imeli ljudje strah pred zaprto trugo globoko v kosteh.
Že po cesti so peli ustrezne molitve. Do leta 1932 so bili obredi v latinskem jeziku, potem pa so bili dovoljeni tudi v maternem. Jama je morala biti globoka dva metra. Zlasti župnik Vidmar je bil natančen in mrtvega ni hotel pokopati, če se mu je zdelo, da je jama preplitva. Ponavadi jo je izmeril z metrom, da je bil zadovoljen.
Tako pedanten je bil zaradi prav posebnih razlogov. Ko je prišel službovat v Žiri, se mu je ob nekem pogrebu sredi hude zime zgodilo, da je bila skopana jama preozka in potem so, hočeš nočeš, morali trugo prav stlačiti vanjo.

Ko so se svojci vrnili domov, so morali najprej pospraviti še koze. Zvečer se je molilo, na oknu pa je še sedem dni gorela luč. Po enem tednu so se svojci spet zbrali in razdelili pokojnikovo premoženje.
Kot zanimivost: ljudska duhovitost tudi ob pogrebih ni mirovala. Tako so za nekoga, ki je bolj poredko hodil v cerkev, ob smrti pa so zapeli vsi zvonovi, dejali:

»Nikoli ni šel v cerkev, potem pa je zvonov premalo!«

Berači so imeli zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: tudi lobanjo so razžagali. Vsak pogreb je vodil duhovnik.

Res pa je, da so bili berači pokopani posebej. Ali drži, da njihov del pokopališča ni bil blagoslovljen, je težko reči. Med njimi je bil v Žireh pokopan tudi neki Rus, ki ga je pokopal pop.

Kjer zdravnika v kraju še ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še kaj sape. Nekoč ga je neka ženska, ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti.

Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli.
Čas žalovanja: za mamo so žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in sestrami pa tri mesece.
*
Kakšen je bil odnos prednikov do pokojnega, lahko berete tudi v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.

*

Tudi iz  ne tako davni preteklosti poznam zgodbe, ki bi se jih moral človek sramovati. Marsikdaj so umrlega le zagrebli in to na neoznačenem grobu.

*

ko so po letu 2000 renovirali eno od meščanskih stanovanj, so delavci ugotovili, da dolžina hodnika ni v sorazmerju s kvadraturo sob. Prečno steno so razbili in za njo našli majhno sobico, v kateri je stala re prosta miza, na njej pa so bile tri škatle.

 V vsaki so našli ostanke otroškega skeleta. Lastniki stanovanja so potem sklepali, da so predniki umorili novorojenčka. Je ta bil nezakonski otrok domače hčere, morda služkinje? 

*

V prvih letih po vojni ni bilo misliti, da bi se hčerka iz neke ''pravoverne'' družine spentljala s fantom, ki bi bil veren, za povrh pa imel še strica- duhovnika. In točno to se je zgodilo ''Romeu in Juliji'' v 50 letih 20. stoletja. Ko je edinka zanosila, so jo starši- da se med prijatelji in somišljeniki  ne bi izvedelo- peljala v Zagreb, kjer so ji opravili splav. Doma so jo potem imeli zaprto, lahko je obiskovala šolo, a s spremstvom. Nekoč ji je le uspelo pobegniti, s fantom sta migrirala v Avstrijo, do svoje smrti pa se potem nista nikoli več vrnila v domovino. Dekletovi starši pa so dali na pokopališču postaviti nagrobni spomenik. Zaradi svojega dejanja je bila hčerka zanje mrtva...Nista se želela srečati niti z vnukinjo, ki je nekoč, ko sta bila že stara in obnemogla, potrkala na njuna vrata....

*

 V težkih letih, ko je bil mož na Soški fronti, si je neka Angela omislila novega moškega, s katerim je imela tudi otroka. Nekako je bila prepričana, da se mož s fronte ne bo nikoli več vrnil, a se je točno to zgodilo. Ko je zagledal v postelji, poleg žene, svojega konkurenta, je zagrabil sekiro in ženo ubil. Ko ga je bes minil, je konkurenta in otroka nagnal od hiše z grožnjo, da bo oba s sekiro, če se njemu in sovaščanom še kdaj prikaže pred očmi. Ženo je zakopal v bližnjem gozdu, ljudem pa razložil, da je skupaj s svojim pobegnila neznano kam. Doma pa pustila osem otrok...

A vest mu ni dala miru. že čez nekaj let je začel na grobu prižigati sveče, nazadnje se je na bližnjem drevesu tudi obesil.