lepe besede

-

 


Dorica Golob Žuber

"Danes berem knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, drugi del. Govori pa o babicah, hčerkah in vnukinjah.

Ta knjiga mi daje moč in spoznanje,
da moje življenje v primerjavi z življenji, ki so opisani v knjigi,
ni bilo tako kruto!
Prisrčno hvala vsem ženskam, ki ste se zavedale, da ste ženske,
 se borile ter ohranile svojo moč!
Hvala Vam, ki ste zbrale pogum in svojo življenjsko zgodbo zaupale gospe Milena Miklavčič,
Globok, prisrčen poklon tudi vam gospa Miklavčič, ker se niste ustrašili in ste zapisali zgodbe prednikov in s tem pustili neizbrisen pečat, kajti brez vaših knjig, bi bili prikrajšani za intimne zgodbe, za resnico. 
Vsem, ki vam je hudo, ki ne veste, kaj se je skrivalo za molkom v vaši družini,
preberite te  knjige!
Lažje vam bo, ker boste spoznali tisto, kar je bilo zamolčano!"



Takšna in podobna sporočila prihajajo skoraj vsak dan.Marsikdo knjige vzame v roke s skepso, češ, kaj neki se skriva za tako nenavadnim naslovom...Šele potem, ko bralci ob branju spoznavajo, da jih vsaka naslednja stran vodi  zgolj in samo po poteh življenja, se marsikdo začne zavedati, da o tem življenju ne ve skoraj nič.Molk, ki je že v davni preteklosti močno in usodno zaznamoval Slovence tako znotraj družine kot na splošno, je marsikaj pometel pod preprogo.-In tam bi ta ''marsikaj'' tudi ostal, če ne bi po spletu okoliščin začela zgodbe zapisovati.Če ne bi imela na radiu oddaje ''Zanimivi ljudje živijo med nami'', če ne bi zapisovala zgodbe  v Gorenjskem glasu (Usode), če se tudi meni osebno ne bi zgodilo marsikaj težkega, pa so mi sogovorniki, s katerimi sem se srečevala, pomagali razumeti bridkosti življenja. Zelo intimno pa so me nagovarjali, ko so mi povedali, da je lastne težave veliko lažje prebroditi, če se zavedamo, da nismo edini, ki jih imamo.
Ponovno so na voljo vse štiri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače po spomladni akciji kupiš dve, dobiš tri. Priporočam pa tudi roman Kje je otrok  (20 €) ter Kuharske prismodarije za babice in vnuke (10€). 




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več