KMEČKEMU UPORU NA ROB.
Jugoslovanski komunisti - to se ve iz prakse ali učbenikov - so se na začetku, po vojni, trudili vzpostaviti državo po vzoru Sovjetske zveze. Po vzoru sovjetske KGB je bila ustanovljena tajna policija UDBA. Velik del industrije je bil nacionaliziran, vzpostavljeno je bilo centralno planiranje kot v Sovjetski zvezi.
Razlastitve so potekale tudi po merilu, ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo.
Po sili razmer so se kmetje zaposlovali v industriji in postajali ''dvoživke'', da so sploh lahko preživeli...
Leta 1948 je Jugoslavija izvedla nadaljnjo nacionalizacijo in uvedla nov davek na žito, s čimer so želeli Sovjete prepričati o svoji ortodoksnosti. Podržavili so vsa ostala zasebna in tuja industrijska, rudarska, kreditna in zavarovalna podjetja, vinske kleti, skladišča s površino nad 70 kvadratnih metrov, prevozna sredstva, hotele, zasebne bolnišnice, sanatorije in kinematografe. Po tej nacionalizaciji je bilo v državni lasti več kot 90 odstotkov vseh podjetij, v katerih je delalo okoli 99 odstotkov vseh zaposlenih delavcev. V zasebni lasti so ostale le nekatere kmetije, majhne gostilne in obrtne delavnice. O tem, kakšen neznosen trn v peti je bila za komuniste zasebna lastnina, ni treba razlagati.
Državi je proti volji kmetov njihove kmetije vseeno vključila v plansko gospodarstvo. Za vsako leto so postavili plan, koliko mesa, živine, masti, žita, krompirja, mleka itd. morajo zagotoviti za tako imenovani obvezni odkup (obvezno oddajo). KLO je za vsako leto sprejel setveni plan, s katerim je vsakemu kmetu določil, kolikšno površino mora zasejati z določeno kulturo in tudi že predvidel količino pridelka.
Na podlagi tega izračuna je nato sprejel tako imenovani razrez obveznega odkupa, s katerim je vsakemu kmetu določil količino pridelkov, ki jo je bil dolžan oddati za obvezni odkup. Za leto 1950 denimo je plan odkupa za KLO Škofja vas znašal 47.578 kg belih žit in 52.450 kg. Krompirja. Operativni plan odkupa mesa za oktober tega leta je znašal 5.832 kg, 922 kg masti in 42 komadov mršavih prašičev.
Imenovana komisija je imela nalogo, da od vsakega kmeta izterja predpisano obvezno oddajo, pri čemer ni pokazala milosti niti do takšnih, ki so bili med vojno žrtve najhujšega nasilja nemškega okupatorja. Tiste kmete, ki obvezne oddaje niso pravočasno izpolnili, je KLO lahko prijavil javnemu tožilstvu, ki jih je obtožil sabotaže in je proti njim uvedel kazenski postopek. Obvezni odkup je bil odpravljen šele v letih 1951/1952.
V pristojnosti KLO-ja je bila tudi odmera davka, ki ga je bil dolžan plačati vsak zemljiški posestnik. Davki so za kmete predstavljali hudo breme, ki so ga nekateri komaj zmogli. Tako kot pri izterjavi obvezne oddaje oblast tudi pri izterjavi davkov ni pokazala milosti. Tistim kmetom, ki niso pravočasno poravnali davčne akontacije, so zarubili živino. Znan je bil primer, ko so nekemu kar na njivi, pri oranju, izpregli živino in jo odpeljali.
Hud udarec pa je za mnoge kmete prinesel Zakon o zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskih organizacij iz leta 1953, s katerim je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 ha obdelovalne zemlje. Vso zemljo nad omenjenim maksimumom so kmetom, ki so prišli pod udar navedenega zakona, odvzeli proti minimalnemu plačilu.
Po drugi svetovni vojni se je zaradi nasilja države nad kmeti začel delež prebivalstva, ki se je ukvarjal izključno samo s kmetijstvom, hitro zmanjševati.
Posebno, zelo sramotno poglavje, se je zgodilo, ko so začeli kmete siliti v zadruge.
Postavili so jih pred izbiro, ali gre v zadrugo ali pa bo deležen strogih ekonomskih ukrepov, kot so še višje obvezne oddaje in visoki davki.
Danes je tako, kot je.
Večina državljanov, ki pojma nima o delu na kmetiji, verjame pa v vijoličaste krave, piše zakone in odreja, kaj lahko kmet počne in česa ne.
Najboljše kmetije je komunizem uničil, kmete pa prisilil, da so se zaposlili, ker drugače ne bi preživeli.
Diskriminirani so bili tudi pri obisku zdravnika. Njihove zdravstvene izkaznice so bile drugačne že po zunanjosti. Bile so zelene barve. Enake za kmete kot za njihove otroke ( še niso imeli zastopnika za otrokove pravice, haha). Diskriminacija se je nehala v 80 letih.
Na najlepših poljih so- največkrat nalašč- postavljali tovarne in druge obrate, ker je oblast na ta način želela kmetu povedati, kako ničvreden je v njenih očeh.
Zgodba je do danes dobila že nešteto ponovitev. Se spomnite Magne?
Kmeta se sramoti, pritiska nanj, se ga postavlja pred zid na tisoč in en način.
Zadnje čase gredo t. i. ''okoljevarstvenikom'' na jetra celo krave, ki menda izpustijo v zrak veliko več škodljivih snovi kot Falcon, s katerim se elita prevaža malo tu in malo tam.
Zadnja kaplja čez rob pa je, da bodo tiste gospodiče iz NVO-jev s 40-urnim šnelkurzom usposobili, da bodo lahko kmeta v živo za*ebavali in kontrolirali, kako ravna s svojo živino.
Kaj naj rečem:
Upam, da se bodo kmetje temu terorju odločno uprli!
V bistvu se morajo!
Voda jim že pošteno teče v grlo in leta nasilja, ki so zaznamovala 50 leta, se ponovno restavrirajo.
PS
In ob zgornjem pisanju ne pozabite na Kardelje besede, ki so aktualne še danes: ko je krava crknila, se je bridko zjokal, rekoč: "Pa še toliko idej sem imel z njo!"
*************************
o življenju kmečkega življa - nekoč- pa lahko preberete številne pripovedi, povedane iz prve roke tudi v 4-logiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Skupaj ali posamično ( 20€ namesto 30€) jih lahko naročite na mail
jutri2052@gmail.com
Komentarji
Objavite komentar