Zakaj so pomembne zgodbe?

-

 V petek sva se srečali s Tino. Izročila mi je zajetno knjigo spominov z naslovom LEPO JE BILO.




V njej je zbrala spomine svojega deda. Kakšno bogastvo se skriva v njej! ❤️
Poleg spominov je beležila tudi stare, danes že pozabljene besede, kot so na primer žrt, dera, ringlšpil, sold, kampl, pleunca, aušnca, čuola, cvajerca, rejta….
Naletela sem tudi na zanimivo besedo: ''zaženilo''.
Nekoč je bil to denar, premoženje, ki ga je k ženini doti dodal še ženin in se je potem vse skupaj zapisalo v zemljiško knjigo.
Zgodbe prednikov se dotikajo tudi odhoda čez lužo, v Ameriko, od koder se marsikdo ni več vrnil.
Knjiga je, kot sem že omenila, neizmerno dragocena. Morda tudi širše, za družino pa sploh. Ne le, da so v njej zbrani spomini, ki bi sicer poniknili v pozabo, iz nje si bodo lahko tudi prihodnji rodovi, tisti, ki se sploh še niso rodili, črpali znanja o svojih prednikih!
*
Takšne knjige, kot je ta LEPO JE BILO, in ne nazadnje tudi zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače, so naši živi pričevalci, ki so v času, ki ga živimo, nujno potrebni, da se prizemljimo, da nam te knjige s svojo vsebino zgovorno spregovorijo o tem, da je resnično življenje lahko tudi drugačno, kot nam šepetajo z vseh strani.




Neštetokrat sem že rekla in zapisala: če le imate možnost, obiščite svoje starejše sorodnike in zapišite si njihove zgodbe. Ker le na ta način boste razumeli tudi številne vzorce, ki se v vašem rodu podedujejo iz roda v rod.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več