zgodbe, ki jih piše življenje
Ernesta: »Stara sem bila šestnajst let in
še malo, naivno sem bila prepričana, da se bo otrok rodil skozi popek. Ja, ja, kar
smejte se mi! A mislite, da so tisti, ki bi mi morali povedati, kako in kaj,
stali v vrsti pred menoj?! Živ krst ni zinil niti ene koristne besedice! Še
dobro, da je bil stric toliko priseben, da je stopil do Frančke, ki mi je potem
pomagala v najtežjih trenutkih.
Sprašujete me, zakaj nisem šla rodit
v porodnišnico? Ni bilo v navadi. Sanja se vam ne, kako smo živeli! Namesto da
bi ljudje kupili opeko in cement, so denar raje zapili. Na srečo stric, pri
katerem sem živela, ni bil tak. Glavno prevozno sredstvo je bil še zmeraj voz,
ki ga je vlekel vol. Nisem bila niti zdravstveno zavarovana. Je bilo škoda
denarja.
Frančka je ukazala, naj se uležem in
razkrečim noge. „Koliko kosmatin!“ je vzkliknila, ko me je pogledala med noge.
Šele, ko se je 2. junija 1963 rodila hči, mi je postalo jasno, kje vodi
otrokova pot na svet.
Dolgo je trajalo, preden je
zajokala. Kot v sanjah sem prikimala babici, ko je predlagala, da jo na hitro
krstimo. Za vsak primer, če se zgodi kaj nepredvidenega. Pa se na srečo ni.
Kasneje se je hči izkazala za zelo trdoživo, trmasto in pokončno žensko.
V hiši, v kateri je na vseh koncih
in krajih pihalo skozi špranje, je bilo zaradi novorojenke treba marsikaj
postoriti. Bilo me je strah, da se bo prehladila in zbolela za pljučnico. Stric
se je toliko časa obotavljal, kaj in kako bi, da sem morala nazadnje vzeti
zidavo sama v roke. Bila sem še vsa slabotna od poroda, neprespana, lačna, saj
nisva imeli kaj jesti. Obe zunanji steni sem z notranje strani obložila s
ploščatimi kamni in zidaki, ki so jih podarili dobri ljudje.
Ko je bila punčka stara devet
mesecev, sem se zaposlila v Mariborski livarni. Svoje borno imetje sem naložila
na voz, hčerko pa zavila v odejo, kajti bilo je zgodaj spomladi, zunaj pa je
bilo še zmeraj mrzlo. Stanovanje, ki sem ga dobila, je bilo enosobno in
temačno, a je bilo zame kot raj na zemlji. V kuhinji je tekla voda, imela sem
lastno stranišče, prejšnji podnajemnik mi je pustil štedilnik na drva, ki je
hitro ogrel vse prostore. S prijateljico sva se v službi menjali, tako da je
bila ves čas ena doma, pri hčerki Zinki.
Potem sem spoznala nekega moškega,
Marko mu je bilo ime. „Pusti ga pri miru!“ me je svarila prijateljica, „ni
večjega lenuha v Mariboru, kot je on!“ Čez noč sem zbolela. Jetika, je rekel
zdravnik. Na bolniško se nisem upala, saj bi lahko izgubila službo. Marku ni
bilo všeč, da sem se mu v postelji odmikala. In kaj se je zgodilo? Začel se je
vrteti okoli Mare. Ko sem se po malici vrnila domov, sem ju našla v postelji.
Prijateljica, ki me je izdala, se je izselila, še prej pa mi je vrgla v obraz,
da je z Markom spala že veliko prej, preden sva prišli v Maribor. Marko je
tajil, a bilo mi je vseeno. Naslednje jutro je izginil tudi on in se preselil k
njej. Si predstavljate šok, ki sem ga doživela? Ni mi kazalo drugega, kot da
sem stricu napisala pismo in ga prosila, če mu lahko pripeljem Zinko v varstvo.
„Kateri moški te ima za norca, po
pravici povej!“ mi je rekel, ko me je zagledal na dvorišču. Bilo me je sram,
zato sem se mu zlagala, da je za otroka bolje, da ni pri meni, dokler ne
ozdravim. „Če sem tebe zredil, bom pa še njo!“ je odgovoril in jo ljubeče
stisnil k sebi. Ko se je Marko skesano vrnil k meni, sem prišla ponjo, pa me je
napodil. „Kuzla lažniva, izgini!“ mi je zabrusil v obraz.
Vdala sem se v usodo in mu pustila
hčerko še za eno leto. Marko je bil po avanturi s prijateljico bolj prijazen,
saj je ugotovil, da je storil veliko napako, ker me je pustil. Zanosila sem in
rodila še eno hčerko. V nedeljo popoldne sva jo dala v voziček in jo peljala do
Rotovža pa nazaj. Žal je družinska sreča trajala le slabo leto. Ko sem šla
rodit tretjo hčerko, je bil Marko ravno na sončni
upravi, doma se je dolgočasil, zato se je spet družil z Maro. Pripeljal jo
je celo v najino stanovanje, na najino posteljo. Zelo sem se razjezila. Eden od
sosedov mi je pomagal odnesti potovalko na vlak, saj moža nisem želela več
videti.
Stric me je brez besed sprejel pod
streho. Bila sem zelo nesramna do njega. Nisva se najbolje razumela, saj mi je
ves čas očital trmo in nepremišljenost. Četudi sem vedela, da ima prav, me je
od notranje togote kar razganjalo. A sem molčala in držala jezik za zobmi, saj
bi me drugače postavil pred vrata. Starejšo hčerko je naučil nemško, tudi drugo
je poskušal, a ni imel sreče. Bila je preveč živa, da bi sedela pri miru za
mizo. Trije meseci porodniške so hitro minili, morala sem se vrniti nazaj v
Maribor. „Ne vem, če je pametno,“ je rekel stric in vrgel na mizo neplačane
račune za elektriko, ki jih je poslal Marko po pošti. „Ostani doma, naj se hudič
frdamani znajde, kakor ve in zna!“
Moje sanje, da se bova morda z
Markom pobotala, so padle v vodo. Imela sem tri punčke, pa bi še četrto, da bi
me le maral. Res sem bila trapa. Stric je nekje izvedel, da v novozgrajenem
zdravstvenem domu iščejo snažilko. Prijavila sem se in bila sprejeta.
Medicinska sestra, ki je delala v ambulanti, me je naučila kaditi. Novembra so
me zaradi hude pljučnice spet odpeljali na Golnik. Tam sem ostala tri mesece.
Shujšala sem osem kilogramov, izgubila sem tudi tri sprednje zobe. Pri
osemindvajsetih sem bila na pogled kot kakšna prababica. „Če boste še enkrat
poskusili kaditi, vam nihče več ne bo mogel pomagati,“ so mi zagrozili na
Golniku, ko so me odpustili.
Nekako sem se vdala v usodo. Skrbela
sem za hčerke in pomagala stricu. Občasno, ko me je prijelo, sem začela jemati
kontracepcijske tablete, potem pa sem našla kakšnega potrebneža, da sem se
zdivjala. Izleti v Maribor ali kam drugam so trajali le čez soboto in nedeljo.
Z leti me je na srečo precej minilo. „Ko bi se gonila vsaj za denar ne pa tja v
tri dni,“ je rekel stric.«
Zelo pomaga, če prisluhnemo drugim. Iz pripovedovanj izvemo marsikaj. Če ne drugega, se naučimo, da tisto, kar je slabo - mine, pa da za dežjem posije sonce.
Spoznamo pa tudi, kako se drugi rešujejo iz zagat, v katerih so se znašli.
Na izkušnjah drugih se lahko veliko naučimo.
Največ resničnih zgodb, na skoraj 1500 straneh, najdete v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Knjige so na voljo po ugodni ceni- 20 evrov, namesto 30 evrov.
Pišite na mail
jutri2052@gmail.com
Komentarji
Objavite komentar