se trud sploh še splača?

-




Še ena misel je, ki jo večina med nami v času življenja večkrat ponovi:«…Pa tako sem se trudil/a, pa se je vseeno vse sfižilo…«

Večina med nami ima čisto povprečno življenje z vzponi in padci. Padce občutimo različno: za nekatere nam ni mar in gredo mimo skoraj neopazno, za druge se pa sekiramo.

Bolj, kot se za nekaj ali za nekoga trudimo, bolj nam je hudo, če nam trud ne uspe.

*

Najhuje je, ko se trudimo zato, da bi nas imeli radi, nas cenili, spoštovali. Včasih traja leta in leta, preden spoznamo, da je bil trud zaman. Namreč: vse se da kupiti, le ljubezni in spoštovanja ne. Eno in drugo pride – če pride- samo od sebe ali pa tudi ne! ''Okus'' ljudi je različen.

 

Nekatere sprejmejo v trenutku, ne da bi se jim bilo treba kaj truditi, druge- nikoli. Četudi so se zato zelo trudili.

*

Lahko se začne že v osnovni šoli. Tako kot pri Agati. Na vse možne načine je pomagala sošolkam, prišepetavala jim je, ko so bile vprašane, od nje so prepisovale domačo nalogo, k pouku je prinašala sladkarije (njena mama je bila slaščičarka). Nič ni pomagalo. Nekoč je- kot edina- predlagala, da bi postala profesorica matematike, ki so jo vsi sovražili, ''naj profesorica'' na šoli. Po pouku so jo največji sovražniki matematike počakali in pretepli.

*

Karmen in Dušan imata tri otroke. Tri fante. Pravita, da sta vse vzgajala enako, a vseeno se jima je pri enem sfižilo. Star je že skoraj 50 let, ne živi več doma, a je stalno brez (priložnostne) službe. Ima doktorat iz filozofije, dva otroka z različnima ženskama, za katera ne skrbi, vedno znova najde žrtev, ki verjame všečnemu govorjenju. Starši so verni, na znotraj in na zunaj so lepa družina.

»Nihče si ne predstavlja, kako boli, ko prebiram sinove komentarje na družabnih omrežjih. Če le more, pljuva po vrednotah, ki so nam dragocene,« pravi Karmen.

*

»Pa tako sem se trudil, da bi ostal trezen,« se zjoče Jakob, ki se je po drugem ''bypassu'' spet začel utapljati v alkoholu.

»Leta sva se trudila, da bi zanosila,« razlaga Mojca. »Nazadnje nisva več mogla videti drug drugega.«

 

»Trudila sva se, da bi otrokom omogočila lepše življenje, kot ga imava midva. Ne pokažejo nobene hvaležnosti. Za zjokat!«

 

»Trudil sem se, da bi bil uspešen podjetnik, žal nisem znal obračati denarja.«

*

Tudi sama se (med drugim) že leta trudim, da bi zgodbe, ki sem jih slišala in zapisala, prišle med bralce. Zelo dobro vem, da večina mladih ne ve, kako so živeli njihovi predniki pred 30 in več leti. In ker ne vedo, danes ponavljajo enake napake, kot so jih ponavljali dedje in babice. Le da so oni to počeli iz drugačnih razlogov: zaradi molka, ki je bil ( in je še) vklesan v medsebojne odnose.

Je trud zaman? Mi bo kdaj žal, da nisem raje počela česa drugega? Upam, da ne.

*

Tistim, ki se na vso moč trudijo, pa nimajo kaj pokazati, ni lahko. Zlasti ne v aktualnem trenutku, ko trud sploh ni cenjen, kot bi moral biti.

Danes je pomemben dober piar, pomemben je odličen fotograf, pojavnost v medijih. In potem se ''brez muje čevelj z lahkoto obuje''.

Miselnost, ki prodira v vse pore naše družbe, je, da se želeni cilji dosežejo brez truda. Lahko celo le s plačilom. Ker denar je sveta vladar. In želja priti do njega, je vseprisotna.

Poznavalci celo trdijo, da se ''z ritjo in izsiljevanjem'' najdlje pride!

In tudi zato izginjajo dobre, stare, preizkušene vrednote, izginja občutek vesti, izginja občutek za ''prav'' in za ''narobe''.

Dobri in pošteni ljudje, ki se trudijo, da bi bil svet lepši, počasi izgubljajo voljo. In tudi pogum.

Spoznajo, da nimajo ''poslušalcev'', ko spregovorijo, da se je treba za lepši jutri tudi malo potruditi.

Ljudje bolj kot njih občudujejo  (in jim tudi sledijo) tiste, ki jim obljubljajo nebesa - a brez truda!

 

 

 

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več