se trud sploh še splača?

Še ena misel je, ki jo večina med nami v času življenja večkrat ponovi:«…Pa tako sem se trudil/a, pa se je vseeno vse sfižilo…«

Večina med nami ima čisto povprečno življenje z vzponi in padci. Padce občutimo različno: za nekatere nam ni mar in gredo mimo skoraj neopazno, za druge se pa sekiramo.

Bolj, kot se za nekaj ali za nekoga trudimo, bolj nam je hudo, če nam trud ne uspe.

*

Najhuje je, ko se trudimo zato, da bi nas imeli radi, nas cenili, spoštovali. Včasih traja leta in leta, preden spoznamo, da je bil trud zaman. Namreč: vse se da kupiti, le ljubezni in spoštovanja ne. Eno in drugo pride – če pride- samo od sebe ali pa tudi ne! ''Okus'' ljudi je različen.

 

Nekatere sprejmejo v trenutku, ne da bi se jim bilo treba kaj truditi, druge- nikoli. Četudi so se zato zelo trudili.

*

Lahko se začne že v osnovni šoli. Tako kot pri Agati. Na vse možne načine je pomagala sošolkam, prišepetavala jim je, ko so bile vprašane, od nje so prepisovale domačo nalogo, k pouku je prinašala sladkarije (njena mama je bila slaščičarka). Nič ni pomagalo. Nekoč je- kot edina- predlagala, da bi postala profesorica matematike, ki so jo vsi sovražili, ''naj profesorica'' na šoli. Po pouku so jo največji sovražniki matematike počakali in pretepli.

*

Karmen in Dušan imata tri otroke. Tri fante. Pravita, da sta vse vzgajala enako, a vseeno se jima je pri enem sfižilo. Star je že skoraj 50 let, ne živi več doma, a je stalno brez (priložnostne) službe. Ima doktorat iz filozofije, dva otroka z različnima ženskama, za katera ne skrbi, vedno znova najde žrtev, ki verjame všečnemu govorjenju. Starši so verni, na znotraj in na zunaj so lepa družina.

»Nihče si ne predstavlja, kako boli, ko prebiram sinove komentarje na družabnih omrežjih. Če le more, pljuva po vrednotah, ki so nam dragocene,« pravi Karmen.

*

»Pa tako sem se trudil, da bi ostal trezen,« se zjoče Jakob, ki se je po drugem ''bypassu'' spet začel utapljati v alkoholu.

»Leta sva se trudila, da bi zanosila,« razlaga Mojca. »Nazadnje nisva več mogla videti drug drugega.«

 

»Trudila sva se, da bi otrokom omogočila lepše življenje, kot ga imava midva. Ne pokažejo nobene hvaležnosti. Za zjokat!«

 

»Trudil sem se, da bi bil uspešen podjetnik, žal nisem znal obračati denarja.«

*

Tudi sama se (med drugim) že leta trudim, da bi zgodbe, ki sem jih slišala in zapisala, prišle med bralce. Zelo dobro vem, da večina mladih ne ve, kako so živeli njihovi predniki pred 30 in več leti. In ker ne vedo, danes ponavljajo enake napake, kot so jih ponavljali dedje in babice. Le da so oni to počeli iz drugačnih razlogov: zaradi molka, ki je bil ( in je še) vklesan v medsebojne odnose.

Je trud zaman? Mi bo kdaj žal, da nisem raje počela česa drugega? Upam, da ne.

*

Tistim, ki se na vso moč trudijo, pa nimajo kaj pokazati, ni lahko. Zlasti ne v aktualnem trenutku, ko trud sploh ni cenjen, kot bi moral biti.

Danes je pomemben dober piar, pomemben je odličen fotograf, pojavnost v medijih. In potem se ''brez muje čevelj z lahkoto obuje''.

Miselnost, ki prodira v vse pore naše družbe, je, da se želeni cilji dosežejo brez truda. Lahko celo le s plačilom. Ker denar je sveta vladar. In želja priti do njega, je vseprisotna.

Poznavalci celo trdijo, da se ''z ritjo in izsiljevanjem'' najdlje pride!

In tudi zato izginjajo dobre, stare, preizkušene vrednote, izginja občutek vesti, izginja občutek za ''prav'' in za ''narobe''.

Dobri in pošteni ljudje, ki se trudijo, da bi bil svet lepši, počasi izgubljajo voljo. In tudi pogum.

Spoznajo, da nimajo ''poslušalcev'', ko spregovorijo, da se je treba za lepši jutri tudi malo potruditi.

Ljudje bolj kot njih občudujejo  (in jim tudi sledijo) tiste, ki jim obljubljajo nebesa - a brez truda!