intervju iz Žirovskega občasnika

 S preprostim klikom na mail, pa lahko naročite knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, Kje je otrok? in Babičine prismodarije. Vse so po zelo ugodni ceni (kupiš dve, dobiš tri)

jutri2052@gmail.com

INTERVJU

Milena, pogovarjava se v letu, ko sva oba že dopolnila 70 let. Rojena sva torej v istem letu 1952 in v istem kraju – Stari vasi. Vasi, ki je ni več, postala je osrednji del Žirov. Povej za začetek nekaj več o svojem rojstvu in prvih letih življenja.

Rodila sem se na Voleriji, na današnji Starovaški. Menda je bil porod zelo težak, mama je komaj preživela. To vem zato, ker sem bila zgodb o tem, kako hudo je bilo, velikokrat deležna. Hiša je bila od tete Mici, ki se je v letu mojega rojstva preselila k možu v Kanado. V eni od sob, ki so gledale na cesto, pa je pustila za seboj ''modroce'', ki so bili zloženi eden na drugega. Kot majhna punčka sem splezala na vrh in sedela na njih, dokler me niso poklicali h kosilu. Stanovali smo v zgornjem nadstropju. V spominu mi je ostala prostorna kuhinja z kredenco v bledo zeleni barvi, divan in štedilnik, zraven katerega je bila ''kulmkišta''. Iz kuhinje so vodila vrata v spalnico. Takoj za njimi, na levi, je bila moja postelja.

Tik zraven ''naše'' hiše so živeli Čadeževi, s katerimi se mama ni najbolje razumela. Zakaj, ne vem. Na drugi strani je bil dom Vilke Čikaške. Kot otrok in tudi kasneje - kot najstnica, sem občudovala sem njeno hčerko Ričko, ki se mi je zdela zelo lepa. V spominu mi je ostala ena njenih oblek v svetlomodrih tonih, narejena v ''glokn''. Zdela se mi je kot kraljica!

Zraven glavne ceste pa je bilo prav posebno kraljestvo. V zelo lepi, a tudi precej stari hiši, notranjosti nisem nikoli videla, je živela Nuša Strojarjeva. K njej so prihajale žirovske gospe, ki so se štele za malo bolj gosposke. Na vrtu je bil poseben prostorček, ograjen s fižolovimi latami. Tam so sedele, čebljale, se smejale in pile kavo. Občasno sta se prikazala tudi njena sinova. Sta živela v Beogradu, morda kje drugje? Ne vem. Tudi onadva sta bila pregrešno lepa. Med to hišo in gostilno Pr' Bert je bila Strojerjeva strojarna (pozneje Zelenjava). Spodaj je bila delavnica, kjer so moški cinili tudi posodo, ki smo jo prinesli v popravilo. Nič kaj prijazni niso bili. Do otrok so se celo zelo grdo obnašali. Čez glavno cesta je stala še ena bolj gosposka hiša Pr Tapetnikovih. Imeli so radio, ki se ga je dalo poslušati tudi z Volerije. Veliko kasneje sem izvedela, da je bil Tapetnikov Vinko zelo zanimiv mož. Sam je sestavljal radijske aparate in jih tudi prodajal. Na Voleriji nisem imela prijateljic, vse, s katerimi sem se občasno družila, na primer Lija Mesarjeva, so bile starejše od mene. Z mamo sva hodili prat k potoku-tja, kjer je danes Avto Frelih. Imela sem manjši periunk, zadolžena pa sem bila za robce in kuhinjske krpe. Pogosto mi je zanohtalo, a na takšne malenkosti mama ni dala veliko. ''Prej, kot se utrdiš, bolje bo zate!'' je po navadi rekla. Z Dano Gluhodedovo sta bili prijateljici, pogosto sta poklepetali in se o čem pomenili. Štefan, njen sin, mi je rad nagajal. Če sem le mogla, sem se mu izognila. Se pa spomnim, da ga je enkrat zalotila mama in ga za ušesa. Takrat se mi je pa prav zasmilil! Nisem še hodila v osnovno šolo, ko nas nekoč povabi k sebi na obisk Dušan Bahačev. Mama in Bahačevi so bili v daljnem sorodstvu, morda zato? Malo pred tem si je preuredil svoje bivalne prostore. Ko je odprl vrata v spalnico, je mama na glas zajela sapo. Obrnila se je k meni in mi ukazala, naj ostanem na hodniku. ''Bejž, bejž, Berta, ne bodi moralistka!'' jo je okaral. Prijel me je za roko in me porinil na sredo spalnice. Na steni, nad posteljo je visel ogromen ženski akt! Bila sem še ravno prav otročja, da mi več kot toliko ni pomenil. Bolj mi je bila všeč italijanska punčka, ki je kraljevala sredi postelje. Še ena ''afera'' se je zgodila na Voleriji: nekdo je kradel rjuhe! Niso in niso ga mogli odkriti! A ko so jo, opravljanju ni bilo videti konca! Zakaj je gospa, ki sem jo poznala, to počela, ne vem. Si pa predstavljam, da je zaradi strupenih jezikov delala pokoro za svoj greh do konca življenja!«

Kdo sta bila tvoja roditelja? V kakšnem spominu si ju ohranila?

Ata Franc je prišel v Žiri z Gorenje Dobrave. Bil je v skupini ''Palancev'', mladih fantov, ki jih danes ni več med živimi. Edini, ki še vztraja, je Adolf Križnar. Je pa res, da je bil od kameradov nekaj let mlajši. Ne le od ata - tudi od drugih - sem slišala podobne zgodbe: v roki so imeli aktovko, morda kovček, v njem pa komaj kaj obleke. Revni, skromni, a pridni, da bolj niso mogli biti. O atu mi je veliko pripovedovala tudi njegova sestra Mici. V obdobju, ko sem že zbirala različne zgodbe, sva se precej zbližali. Iz Toronta, kjer je živela, mi je pošiljala zapiske o življenju v Žireh in kasneje v Kanadi. Njene spomine je več let kasneje izdala tudi Marija Stanonik. Ata je bil bolj tih, miren, sodelavci so ga radi imeli. Zlepa ni povzdignil glasu, a ko ga je, je bolelo, saj je po navadi vzel v roke pas in mi jih naložil po zadnji plati. V družini je imela prvo in zadnjo besedo mama. Mislim, da jo je tudi on moral ubogati. Z njene strani kakšnega izkazovanja čustev nikoli ni bilo. Čustveni hlad, v katerem sem odraščala, ni bil prijeten. Ne spomnim se, da bi me starši kdaj objeli ali pohvalili. Mama je imela zmeraj pri roki tisti znameniti stavek, ki je zaznamoval moje odraščanje: ''Lahko bi bilo bolje.'' Morda me je reševalo to, da sem rada brala, da sem se zatekala v svoj svet, kjer sem že zelo zgodaj dobivala ideje za pisanje? Morda. Če teh sposobnosti ne bi bilo, kdo ve, kam bi krenile moje življenjske poti?

Obiskov pri nas ni bilo, ker je bilo zmeraj škoda časa za posedanje. Dobrodošel je bil Madarjanovc, ker je zmeraj kaj pametnega povedal. Včasih je potrkala na vrata neka starejša ženska Malka iz Rakulka. Pa, seveda, mamina sestra Milka, ki je živela pr Kržet. Njo sem imela že kot otrok zelo rada. Zdela se mi je tako ranljiva, plaha, uboga. Če je bil še kdo drug v kuhinji, ni hotela ne govoriti ne jesti. Zato smo se morali otroci zmeraj umakniti drugam. Zelo priljubljena je bila teta Rozi iz Trsta. Nikoli ni prišla praznih rok! Včasih se ga je napila in potem se je slekla in plesala po sobi. Pred vrati pa smo vlekli na ušesa, ker je v pijanosti govorila zelo nespodobne besede. Obisk tete Micke je bil največkrat povezan z dediščino. Moškega, s katerim je živela, ime mu je bil Martin, sem videla enkrat samkrat. Nekaj posebnega je bila mamina sestrična Efi, ki je živela v Hamburgu. Njen Fifi, ena bela, lajajoča kepica, je z njo spala v postelji. Takrat smo jedli meso le ob nedeljah ali še takrat ne. Ta kuža ga je jedel vsak dan. Ne pomnim, da bi se nam sline kdaj tako cedile, kot so se nam takrat, ko je pes cmokal ob drobno narezanem zrezku, mi pa smo jedli krompirjev golaž! Na srečo je ob odhodu pustila na mizi nekaj mark. Vsaj to! Nekaj let je prihajal na obiske stric Frido z družino, a ko sta se z mamo sprla, ga ni bilo več blizu. Dobrodošel je bil tudi stric Jože iz Zagorja. Strica Ceneta s Koroškega smo se pa bali. Med vojno je menda počel grde reči, pa so ga le-te, kadar je bil pijan, spremenile v nasilneža. Nekoč, za božič, smo bežali pred njim, ker je, držeč v roki nož, kričal, da nas bo pobil. Od atovih sorodnikov je enkrat na leto prišel le stric Martin iz Škofje Loke. Žal smo potomci potem izgubili stike in se že leta ne srečujemo več. Pri nas doma je bilo vse sorte. Morda je vrsto let marsikaj zelo bolelo, potem pa sem se začela zavedati, da ne bo nikoli drugače. Danes, ko sem že stara 😊, vem, da so mi padci na kolena izdatno pomagali, da sem postala to, kar sem!

Eden najbolj markantnih je bil tvoj stari oče – Pivkov Luka?

Ja, res je bil! Žal sem se začela tega zavedati prepozno, ko ga že ni bilo več med živimi. V otroštvu nam je šel pogosto na živce. Bil je skregan s čistočo, in ko je prišel na kosilo, so sledi njegovih škornjev ostale vsepovsod. Ne spomnim se, da bi se z nami, otroki, kdaj pogovarjal. Je pa obilo sitnaril, to pa ja! Še v pozni starosti se je hodil žent k Vikci v Rakulk, pa na Tolminsko, kjer so menda imele ženske zelo velike prsi. Kot otrok sem bila pogosto priča, ko je z grabljami v rokah tekal za staro mamo in kričal za njo: ''A daš ali ne daš?''. Nekaj sem pa trdno prepričana: če bi šel danes čez Ledinico, kjer je nekoč na ''Traunkih'' kosil, bi se prijemal za glavo! Spomladi in jeseni so možje njegove generacije temeljito očistili grabne, tudi Rakulščico. Ko bi videl vodotoke, bi se zjokal od žalosti. Strašno sem vesela, da mi je uspelo iztrgati pozabi toliko zgodb, ki so o njem krožile po Žireh. Res je bil legenda svojega časa! Stara mama ga je od sebe odganjala z dejnomir! Ves čas je nekaj godrnjal, ne spomnim se, da bi ga kdaj videla nasmejanega. Bil pa je tudi precej vraževeren. Če je okoli Bohka (ob križišču z Opekarsko) kosil pod večer, je zmeraj vzel s seboj enega od otrok. Stara mama Franca Kraleva, je bila zelo ponosna na svoje uhane (ringlne) in na dežnik. Zelo rada sem odpirala omaro, v kateri je imela nekaj zahmašnih oblek. Nikoli je nisem videla brez rute, kaj šele brez predpasnika (birtaha). Kar dobro se je razumela z Micko Špehovo in Albino Glažarjevo. Zdi se mi pa, da je imela fante (sinove, vnuke) raje kot hčer in vnukinje. Poscanke nam je rekla. A takšen je bil ta čas, takšni so bili odnosi, tako so predniki živeli, prepričani, da delajo vse prav in nič narobe. Vseeno jih imam zelo rada, saj mi zgodbe, ki so mi jih pripovedovali tudi o moji žlahti,še danes grejejo srce. Strašno sem vesela, kaj vse sem iztrgala pozabi!

Nekoč si napisala članek o tem, kako so si naši starši gradili svoje nove hiše. Je bilo pri vas kaj drugače?

V novo hišo smo se preselili, ko sem začela obiskovati prvi razred. Mama je, ker še ni hodila v službo, nadomeščala ceraharje. Če zaprem oči, jo vidim, kako je ves čas samo hitela. Vrstnikov za igro ni bilo, tako sem tavala od Pivka do parcele, se igrala v pesku, in čakala, da me je poklicala Pivkovca in mi naložila kakšno delo. Stara sem bila dve leti, morda še toliko ne, ko se je zgodilo nekaj groznega. Že od ''Bohka'' se je zaslišalo kričanje, potem pa sem zagledala mladega fanta, ki je tekel proti meni. Za njim, na vozu, pa je med glasnim kričanjem vihtel bič eden takrat zelo znanih in mogočnih kmetov. Fant se je nenadoma spotaknil, kmet je skočil z voza in ga vpričo mene natepel. Fantu je iz ran tekla kri, ječal je in prosil na pomoč. A ni pomagalo. Pesek je bil še dolgo krvav, mene pa je bilo tistega mogočneža potem vse življenje strah.

Ko se je rodila sestra Andreja, bila je tri leta mlajša od mene, sem pazila nanjo. Sem in tja sem nesla malico na parcelo. Zmeraj sem šla mimo Čikaga, po stezci. Po glavni cesti ni bilo varno, ker se je včasih splašil kakšen konj.

Ko sem poslušala zgodbe drugih graditeljev, smo se doma o tem času pogosto pogovarjali. Kot otrok se še nisem zavedala, v kakšnem pomanjkanju smo živeli, koliko stvarem se je bilo treba odpovedati. Kako so odrasli tudi stradali, ker je šel ves denar v gradnjo hiše. Takrat so se mi starši prav zasmilili.

 

V letih 1959-1967 sva skupaj hodila v žirovsko osnovno šolo. V kakšnem spominu so ti ostala ta leta? In kateri sošolci in učitelji?

Ko se danes oziram na tisti čas, se mi zdi, da sem najbolj pogrešala eno res dobro prijateljico. Imela sem jih sicer kar nekaj, a vsako sem delila še z drugimi. Že zelo zgodaj sem se naučila, da je zaupnosti najbolje obdržati zase. Zmeraj mi je bilo žal, kadar sem se spozabila, pa kakšni povedala kaj preveč. Vrstnice so se zagovorile doma, njihovi starši so prav tako kot moji delali v Alpini, beseda je dala besedo, ko je mama prišla domov, sem jih pa fasala!

Od učiteljev sem imela najraje Marico Wolfovo iz prvega razreda! Bila sem presrečna, da sva se lani (2021) po dobrih šestdesetih letih ponovno srečali pri Maji Justin Jerman! Četrti razred mi je ostal v spominu zaradi štirice pri vedenju. Menda zaradi klepetanja. Osnovno šolo sta zaznamovala dva dogodka, ki sta se veliko let kasneje izkazala za zelo drugačna, kot sem ju nosila v srcu. V drugem ali tretjem razredu sem bila nagrajena za spis o pomladi pri Odprti njivi takratnega Ljubljanskega Dnevnika. Kmalu zatem je našo šolo obiskal urednik te strani, Ferdo Godina. Bila sem prepričana, da me je prišel malo pogledat. 😊

Ne bodi vrag! Pred nekaj leti me pokliče Marko Kosmač, naj pridem v Žirje po kakije. Beseda je dala besedo, in ko omenim pisatelja Godino, me Marko postavi na realna tla: ''V Žiri je prišel zaradi naše lutkovne skupine ne zaradi tebe!''. Druga takšna ''prizemljitev'' je povezana s predstavitvijo prve knjige iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače. Potekala je v stavbi društva pisateljev v Ljubljani. Doma sem pogosto omenjala Katarino Kočevar, kako pomembni so mi bile njene opazke, ki jih je dodajala mojim prostim spisom. Recimo: le tako naprej, zelo dobro, odlično, in podobno. Pa je rekla snaha Renata, povabi jo, morda bo pa vesela, da si napisala knjigo. Na koncu razgovora se Renata, ki je predstavitev tudi vodila, obrne k moji učiteljici in jo vpraša, če lahko pred polno dvorano pove, kakšna sem bila v osnovni šoli. In Katarina reče:'' Sploh se ne spomnim, da bi jo kdaj učila.''

Za popotnico v srednjo šolo so nam napisali tudi ''mnenje'', ki smo ga dobili v zapečateni modri kuverti. Med vožnjo v Ljubljano, na Resljevo, me je premagala radovednost. Odprla sem ovojnico in prebrala. Mnenje je bilo uničujoče! Dobesedno. Ne le sicer, tudi v ''političnem'' smislu. Kot bi se nekdo hotel izživljati nad mano, pa še danes ne vem, zakaj. Učiteljico, ki ga je napisala, sem imela celo rada. Na srečo me kasneje ni nihče vprašanj zanj. So se mi pa noge pošteno tresle!

Na splošno se v osnovnošolskih letih nisem najbolje počutila. Ker sem imela nekaj kilogramov preveč, sem bila prepričana, da sem grda. Nekoč sem od sošolke dobila anonimno pismo. Stavek, napisan z rdečim kulijem, še danes vidim pred očmi: ''Ti si pa tako grda, da se nikoli ne boš poročila.'' Ker sem podobne besede slišala tudi doma, je bila bolečina in razočaranje nad podobo v ogledalu še toliko večja.

V tistih letih sva bila oba, ti pa še posebej, poznana po tem, da sva pisala dobre »proste« spise. Se je že v tem dejstvu nakazovala najina glavna dejavnost v poznejših letih?

Ni nobena skrivnost, da so me zaradi pisanja začeli zmerjati s ''Čačko''. Najbolj goreči še do danes niso odnehali. 😊 Ne vem, kako je bilo pri tebi, pri nas doma, je pisanje sodilo v kategorijo ''lenarjenja'' in zato ni bilo zaželeno. Četudi sem zanj že v osnovni šoli dobila kup nagrad, se ne spomnim, da bi bila kdaj deležna pohvale, priznanja ali česa podobnega. Crkljanje otrok je sodilo med šibkosti, zato ni bilo zaželeno.

Kasneje, na gimnaziji, sem bila urednica šolskega glasila. Obiskovala sem novinarske delavnice na Dalmatinovi, vodil jih je, med drugimi, Tone Hočevar. Med mladimi nadobudneži je bil tudi Lojze Kos, ki je kasneje postal dopisnik iz avstrijske Koroške. S honorarjem od pisanja zgodb za Anteno sem si lahko privoščila tudi kakšen priboljšek. Recimo karto za v Dramo, kamor sem zelo rada zahajala. Če bi imela v tistih letih vsaj malo spodbude, če bi dobila vsaj kakšno oporo, pohvalo, kdo ve, kako drugače bi krenile moje poti?

V času, ko je moja gimnazija praznovala 150. obletnico, sem bila čisto slučajno povabljena na predavanje o Ogenj, rit in kače niso za igrače. In prva stvar, ki mi pade v oči, je bila fotografija, obešena na steni, na njej pa naš uredniški odbor. Knjižničarka, ki me je spremljala, je bila prijetno presenečena. Ni vedela, da je med Mileno Čadež in Mileno Miklavčič kakšna povezava.

Po osnovni šoli sva šla septembra 1967 oba v Ljubljano, v gimnazijo in v internat. Kaj se ti je dogajalo v tistih letih?

Dve leti sem bivala v internatu. Ko danes včasih razlagam, kako je bilo v starem delu DAČ-a, mi težko verjamejo. Sliši se, kot bi opisovala razmere iz 19. stoletja. V sobi nas je bilo štirinajst, skozi razmajana okna in vrata pa je pozimi pihalo, na postelje je prineslo celo sneg. Grele smo se ob tistih visokih, zelenih pečeh, če smo, seveda, imele drva. Ta so bila zmetana na enem kupu na dvorišču. Ko smo se v nedeljo vračali od doma, so bile v potovalki tudi trske za podkurit. Vrata so se odpirala na lesen gang. Kadar je bilo prehudo, smo ''zbolele'', ker smo potem lahko šle ležat v drugi - bolniški del - kjer pa so bile sobe ogrevane. Naša vzgojiteljica je bila ena zelo šarf ženska, brez srca in brez duše.

Kot sem že omenila, sem pisala zgodbe za Anteno. Nekoč je prišla mama na obisk, ko me še ni bilo iz šole. Našla je zvezek, kamor sem si jih zapisovala. Nisem ji mogla dopovedati, da to, kar bere, ni moj dnevnik, da so to zgodbe … Doma me je ''vzel v roke'' ata in ni bilo prijetno …

V tretjem letniku sem šla stanovat privat k neki zelo prijetni gospe na Vič, na Gorkičevo 14. Pri sebi je imela svojo mamo, ki je bila zelo zanimiva. O sebi in o življenju v Prekmurju, od koder je prihajala, mi je ves čas pripovedovala različne zgodbe. Lepo sem se imela. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Gospa je razdrla zaroko s svojim dolgoletnim fantom, ki je sicer živel nekje v tujini. Nekoč, v njeni odsotnosti, je prinesel pisma, ki mu jih je pisala. Bila je prepričana, da sem jih brala - pa jih nisem - ob koncu šolskega leta smo se potem poslovili. Z njeno mamo sva obe jokali, a se hčerke ni dalo pregovoriti.

V četrtem letniku sem se potem vozila od doma. Bilo je mukotrpno, zlasti pozimi. To so bili ''najboljši'' in najbolj nori časi takratnih legendarnih avtobusnih šoferjev kot je bil, na primer, Sršen. Vozil je kot sneta sekira, da je lahko potem dlje časa ''počival'' v bifeju na Trebiji. Pogosto je bil že tako pijan, da so mu morali pomagati, ko se je zbasal za volan. Avtobusi so bili nagneteni, nisi se mogel niti premikati. Ni bilo prijetno.

V Ljubljani je v tem času, ko sem pristala med vozači, razpadlo tudi literarno društvo, ki smo ga ustanovili. Kje je danes ''naša'' predsednica, pisala se je Novak, ne vem več.

Je res, da si se že v gimnazijskih letih poskusila kot novinarka?

Res. Pisala sem članke za takratno Mladino, Ljubljanski Dnevnik, delala sem na radiu pri Milenku Šobru, ki je imel turistično oddajo. Vse po pouku. Morda bi res postala novinarka, če ne bi mama hodila na govorilne ure, na Resljevo, mimo restavracije Turist. Novinarje, ki jih je poznala s TV ekrana, je pogosto videvala majavih nog. Za povrh me je nekoč spremljala literarna prijateljica, ki je imela več bratov in sester, a z različnimi očeti. Njena mama je pa delala na radiu … V naši zelo konservativni družini mi niti v najbolj drznih sanjah ne bi dovolili, da bi šla po takšni, zelo razvratni poti. 😊 Ni pomagal ne jok, ne prošnje, nič. Na srečo sem veliko kasneje, ko pa sem začela honorarno delati kot novinarka, spoznala, da to delo še zdaleč ni tako idealno, kot sem si v mladosti predstavljala.

Nekoč sem nekje prebral ali celo sam napisal, da se ti je že kmalu po začetku študija »zgodilo življenje«. Pa sama povej, kako?

V mladosti sem pogosto razmišljala, da bi zbežala od doma. Nekoč sem naletela na razpis, ki je pod ugodnimi pogoji ponujal študij v Petersburgu, v Rusiji. Na srednji šoli sem se učila ruščine, profesorica Vera Bizjak pa nas je znala navdušiti tudi za rusko literaturo, ki mi je bila prav zaradi nje zelo pri srcu. Pa sem se ob njeni pomoči in spodbudi prijavila, ne da bi razmišljala, kaj bi to lahko pomenilo. Na srečo je bila prošnja odbita. Razlog: politična neprimernost ali nekaj podobnega. Po maturi sva šli s sošolko Meto (kasneje se je ubila v letalski nesreči na Korziki) v Anglijo, točneje v Worthing. Sanjali sva, kako imenitno bo, a je naju realnost hitro prizemljila. Delo v restavraciji ''Fish & chips'' ni bilo to, kar sva si želeli. Na seminarju iz angleškega jezika so se predavatelji prilagajali francosko govorečim, ki so bili v večini, tako dva sva se počutili čisto odveč. Še sreča, da je bilo tisto poletje zelo lepo, sončno in toplo. Najbolj so mi ostali v spominu koncert Roling Stonesov, ki takrat še niso bili tako popularni, pa London v svojem klasičnem sijaju, kakršnega že dolgo ni več, štopanje vse tja do Edinburga in sladki piškoti, ki so jih pekle nune v tamkajšnjem samostanu.

Vrnitev v nič kaj prijazno domače okolje ni bilo prijetno.

Verjemite, ko se mi je naslednje leto zgodila nosečnost, sem bila presrečna. Končno, sem si rekla.

Kaj ti pomeni tvoja družina?

Tega, kaj mi pomeni, težko razložim. Ker mi pomeni več, kot vse. Imela sem srečo, ker je bila že moja tašča nekaj posebnega. Dobra kot kruh. Ne bi pa tega rekla za njeno sestro Milko, ki je, na srečo, kuhala v domu v Vratih in je čez poletje ni bilo doma. Zelo ljubi so mi bili tudi moževi stari starši. Dobričine v pravem pomenu besede. Njihova kuhinja je bila zmeraj polna. Kuhala se je prava kava, obiskovalcev ni nikoli zmanjkalo.

Zmeraj sem si želela veliko otrok, hvala Bogu, mi je bilo to dano. Starejša sta pazila na mlajša dva, želela sem, da so med seboj povezani, da si pomagajo in se imajo radi. To mi je, upam da, uspelo. O preveč družinskih tragedij sem pisala, da bi mi bilo vseeno za moje otroke. Povezovale pa so nas tudi težke preizkušnje. Ko je pred petindvajsetimi leti umrl drugi sin, ko je nekaj let za njim zbolel zaradi raka na ščitnici še najmlajši, nam ni bilo lahko. Veste, to so za družino tako veliki šoki, da traja precej časa, da se ta pobere.

Vsak od nas je malo drugačen, a se trudimo, da drugega ne poskušamo ''preoblikovati po svojem kopitu''. Ko si je začela hčerka plesti gnezdo, sva se z možem brez razmišljanja preselila v nekdanjo klet. Pomagala sva adaptirati hišo, tako da si je tudi najmlajši sin uredil prijeten dom v domači mansardi. V veliko veselje so mi tudi vnuki. Moja vrata so jim zmeraj na stežaj odprta. Na ta način hiša živi, v njej je polno glasnega življenja, kar mi zelo veliko pomeni. Ko se konec tedna zberemo za mizo v polnem številu, mi igra srce. Četudi sem bila verjetno kdaj zoprna in sitna mama, četudi sem kdaj povzdignila glas, upam, da mi niso zamerili. Nihče ni nikoli bežal od doma, tako kot sem nekoč poskušala sama.

V življenju si počela marsikaj, včasih tudi po več stvari hkrati. Delala si na banki, na radiu, pisala za časopise, tvoje prispevke smo lahko spremljali na TV Koper in tudi na TV Slovenija. Kako ti je to uspelo?

V otroštvu, to pa moram reči, sem si nabrala veliko delovnih navad. Še danes vstajam zelo zgodaj, ker imam to v krvi. Kadar sem delala na vrtu, pletla, izdelovala makrameje, gobeline, tapiserije, šivala, sem komaj čakala, da sedem za pisalni stroj in spravim na papir ideje, ki so se med fizičnim delom porodile v glavi. V času, ko so bili otroci majhni, sem napisala čez 600 otroških zgodb. Potem mi Karla Bernik predlaga, da bi jih brala v Zakajčkovi mini šoli na radiu. Strašno sem bila ponosna, ko sem jih poslušala! Nekoč je bila odsotna in je kazalo, da bo oddaja odpadla. Pa pride bliže Rudi Krvina, me porine v studio in ukaže: ''Beri pa sama!'' In tako se je začelo. Potem sem ob pomoči urednice Jelke postavila na noge še otroški program - Ponedeljkov Brbotavček, pa Kulturne paberke, pa oddajo o starih obrteh in ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Iz te oddaje so nastale tudi Usode v Gorenjskem glasu. Takratni urednici Poldki Bogataj so bile zgodbe tako všeč, da me je povabila, da jih še ubesedim. Usode izhajajo že skoraj ''sto let'', z dvema premoroma sicer ne po moji krivdi. Zgodb mi ne bo zmanjkalo, upam, da jih bom lahko še dolgo objavljala. Tudi ljudem, ki se izpovejo, veliko pomeni, ko jih vidijo zapisane.

K sodelovanju me je kasneje povabil tudi Damjan Bogataj. Najprej sem pisala za Idrijske novice, potem pa sem delala še prispevke za TV oddajo Pomagajmo si. Nekaj, po moje zelo zanimivih, sem naredila tudi za Kmetijsko oddajo, nekaj se jih je našlo celo v Dnevniku na TV Slovenija. Imela sem ogromno energije, precej mi jo je ostalo še do današnjih dni, na srečo! Lahko rečem, da mi novinarstvo ni bilo nikoli v breme, zmeraj v veselje.

Iz lokalnih si se postopoma prebila tudi na Televizijo Slovenija. Kako je bilo?

Ja, to je bil neke vrste čudež. Nisem imela nobenih zvez in poznanstev. Ko sem urednika Roka Smoleja vprašala, zakaj me je poiskal, mi je odgovoril: ''Imaš zanimiv pogled na svet.'' V oddaji ''Zadnja beseda'' sem vztrajala od začetka pa do slovesa. Bilo je zelo zanimivo, pestro, a tudi naporno. Nikoli nisem skrivala, da so moji pogledi na svet bolj kot ne tradicionalni in tudi bolj desni kot levi. Najtežje se je bilo navaditi na zmerljivke, ki so padale prav zaradi moje drugačnosti. Kaj vse so mi ljudje izrekli! Najhuje je bilo po oddaji, ko smo se pogovarjali o ljubezni med živaljo in človekom. Takrat so se usule (dobesedno) tudi grožnje s smrtjo. Več kot 200 jih je bilo! Celo opisovali so, kaj bi naredili z menoj. Sporne so bile moje besede, da se mi zdi ležanje v isti postelji s psom nagravžno. Trdila sem tudi, da se na dveh stolih težko sedi, kar pomeni, če je nekdo preveč navezan na žival, v njegovem srcu zmanjka prostora za sočloveka. Tega nisem govorila na pamet: slišala sem nešteto zgodb, ki so moje stališče potrjevale. Žal je bilo precej groženj tudi iz Žirov, od zelo konkretnih oseb, ki jim na videz ne bi prisodil, da so sposobni takšnih, precej vulgarnih besed.

Še zmeraj pišem kolumne za več portalov, kar je velik miselni zalogaj. Pogosto me kdo vpraša, kako zmorem, pa odgovorim: ''Tudi tisti, ki hoče zmagovati na maratonih, mora veliko trenirati.'' Miselni treningi pri sedemdesetih so več kot dobrodošli.

Deset let tudi pišeš odgovore na pisma v rubriki Milena svetuje v Nedelu?

Ta rubrika mi je zelo pri srcu. Odgovore sva začela pisati skupaj z Vaskom Poličem, potem se je naveličal, za pisanje sem ostala sama. V minulih letih se je nabralo ogromno pisem, pogosto me ljudje,ki se znajdejo v stiski, obiščejo kar doma, saj vedo, da so moja vrata zmeraj odprta. Težave, ki jih imajo, so se v desetih letih precej spremenile. Danes je veliko več odtujenosti, ne le med partnerjema, tudi med starši in otroki. Veliko je zapuščenih otrok, ker so starši preveč zaposleni sami s seboj. Kaj svetovati moškemu, ki skrbi za pet otrok, med katerimi je samo eden njegov, druge so v zvezo pripeljale ženske, ki so po kakšnem letu odšle k drugemu? Ljudje zelo trpijo tudi zato, ker so na odpovedovanje, na težave, bolj slabo pripravljeni. Permisivna vzgoja je naredila veliko gorja. Preveč je prevelikih želja in pričakovanj. Danes bi vse radi imeli takoj, to pa je praktično nemogoče. Pomagam, kolikor lahko, a le s pogovorom. Izkušenj imam ogromno, žal (ali na srečo) pa nimam strokovnega znanja. Včasih so, kot kaže, izkušnje lahko prav tako dragocene.

Kdaj pa te je začela zanimati naša intimna zasebnost? Pisanje o spolnem življenju Slovencev je namreč postalo tvoja posebnost, tvoja najbolj poznana blagovna znamka, po kateri si zaslovela v nacionalnem merilu?

Mislim, da me že od nekdaj privlači tisto, kar mi je prepovedano. In prav spolnost je bila moji generaciji obilo prepovedana! Ne doma ne v šoli se o njej nismo pogovarjali. Če sem že kdaj kaj ujela na ušesa, so odrasli govorili, kako je spolnost umazana, neprimerna, odveč. V breme zlasti ženskam. Če se prav spomnim, se s prijateljicami nismo pogovarjale niti o menstruaciji. Le župnik Starman nas je nekoč nekaj malega podučil o teh rečeh. Pa nam je bilo tako nerodno, da smo še na poti domov raje molčale, kot da bi kar koli komentirale. Po poroki sva z možem nekaj let živela v Podgori. Tast je pri kmetovanju pomagal Ivanki Kavčič, Vladimirjevi mami. S časom sva navezali stike, rada sem jo obiskovala. Bila je zelo odrezava in neposredna: ko je govorila o drugih, se je rada obregnila tudi ob intimne zgodbe. Dobro je poznala Žirovce, o njih sem slišala takšne ''grozote'', da sem včasih celo podvomila, so resnične ali ne. A je bila zvita! Če je v mojih očeh opazila kanček dvoma, mi je svetovala, naj preverim še drugje. Pa sem res. Takrat ne, kasneje, ko sem si za spolnost na Žirovskem vzela več časa, pa! Zanimivo se mi zdi, da se z leti teh pogovorov niso branili niti doma. Ko so Žirovci izvedeli, kaj me zanima, so mi svetovali: ''Najprej preveri, kaj je počel ded Luka, potem pa vtikaj nos še kje drugje.'' Šele takrat sem začela odkrivati, da je bil tudi on precej živahen! Ta del naše družinske, zamolčane preteklosti mi je bil zelo pri srcu. Marsikdo je mislil, da me bo z zgodbami o njem prizadel, v resnici pa mi je naredil ogromno veselje! Zaradi zgodb sem v dobrih 35 letih prepotovala malodane vso Slovenijo. Obiskala sem kraje, za katere sploh vedela nisem, da obstajajo. Spoznala sem veliko ljudi, ki so me sprejeli z odprtimi rokami, v želji, da del bremena, ki so ga nosili, preložijo na moja ramena. Sogovorniki so bili iz vseh družbenih slojev, pogovarjala sem se tudi z zapornico, ki je služila zaporno kazen zaradi umora partnerja. Slovenci imamo grdo navado, da se premalo pogovarjamo. Če kdo, vam zato jaz povem, da zelo slabo poznamo bližnjega! Intima je tisto področje, ki ga dobro skrivamo še danes. Skoraj vsak dan lahko beremo o umorih v družinskem okolju. Ko novinarji vprašajo sosede, kakšno mnenje imajo o moškem, ki je ubil svojo partnerico, običajno dobijo odgovor, da je bil čisto soliden. Letos (2022) je v Ljubljani izbruhnil seksualni škandal, povezan z umetniki, posilstvi, drogo za posiljevanje, celo z mladoletnicami. Mar res nihče od tistih, ki so bili temu krogu blizu, ni vedel, kaj se je za zakulisjem dogajalo?

Drži, da me poznajo, a branju ''opolzkih'' knjig se izogibajo. Žal.

 

Ogenj, rit in kače niso za igrače: to je zdaj že štirilogija. Kolikšno naklado si dosegla z njo? Kakšna je izposoja tega dela v knjižnicah?

Ko bo Žirovski občasnik izšel, bo na policah že četrti del te zbirke. Po Moških zgodbah se mi je zdelo, da bom lahko svojo vlogo zgodbarke odložila na polico in se lotila pisanja novega krimi romana. Žal sem se uštela. Potem je prišel Covid, ljudje smo se iz strahu pred njim zaprli med štiri stene. Imeli smo veliko več časa zase kot kdaj koli poprej. Preteklost, ki je bila včasih polna travm, nerazčiščenih odnosov, potlačenih čustev, je začela polzeti iz duše na dan. Ker se nismo mogli pogovarjati v živo, sem tiste, ki so me poklicali, prosila, naj o sebi pišejo. Tako je nastalo kar nekaj daljših zgodb, med njimi je ena, ki mi je še posebej pri srcu. Mojca iz okolice Gornje Radgone je spregovorila o spolnem nasilju, ki ga je doživljala s strani očeta. Pretresljivo, da bolj ni moglo biti. V veliko pomoč pri hudomušnejši vsebini knjige mi je bil Oto iz Bele krajine. Skoraj vse anekdote, ki sem jih objavila, so njegove. Precej je tudi spominov na mladost, zlasti na počitniško delo. Nekaj je tudi političnih zgodb. Imela sem to srečo, da so mi Kržetovi izročili zapiske tete Milke. Med njimi se je skrival tudi venček, ki ga je nosila, ko je šla k obhajilu oziroma k birmi. Zdi se mi zelo dragocen, zato je pristal na naslovnici. Enako dragocen je tudi podnaslov knjige ''Poglejte, moji ljudje prihajajo!” Izposodila sem si ga iz zgodbe Frenka Trpina, poljanskega gledališčnika. Izrekla jih je Ivanka Mežan, ko so jo Poljanci počastili z obiskom, ko je prejela Bortnikov prstan. Besede so mi segle v dno srca, saj opisujejo tudi moja občutja do vseh tistih, ki so prišli in mi zaupali svojo zgodbo.

Knjige so še zmeraj med najbolj branimi v slovenskih knjižnicah, tudi nad prodajo se ne morem pritoževati.

Naše ljudstvo je torej to delo očitno vzelo za svojo. Kako pa ga sprejemajo v akademskih krogih? Vihajo nos?

Če ne bi bilo dr. Zdravka Mlinarja, bi me kritike verjetno že zdavnaj dotolkle. Nekateri pa res znajo biti zelo zlobni! Zdravko meni, da so zelo pomembne za tako imenovano ''citizen science'', za občansko znanost. Trdi namreč, da vsak od nas ve nekaj, vsi pa vemo vse. V zadnjem desetletju se v svetu to gibanje hitro uveljavlja. Na tisoče raziskovalcev pomaga pri zbiranju različnih podatkov v obsegu, ki ga posamezni raziskovalci oziroma ustanove ne morejo doseči. Žal je to sodelovanje pri nas še v povojih. Vsaj na svojem področju nisem zaznala čisto nobene pobude za morebitno izmenjavo informacij, bilo je le ogromno polen pod nogami. Če ne drugače pa z omalovaževanjem mojega dela. Škoda. Tisti redki, ki pa ne želijo biti imenovani, trdijo,da bi morali Ogenj, rit in kače niso za igrače brati predvsem mladi. Po njihovem mnenju predstavlja učbenik življenja, ki je nujno potreben, če se hočejo seznaniti s področjem, ki še danes predstavlja tabu temo.

Kako si prišla do vseh teh zgodb? Si jih iskala ti, so te poiskali ljudje sami?

Najprej sem sama iskala zgodbe, potem so zgodbe iskale mene. Leta 1999 sem dobila priznanje za Vseživljenjsko učenje. V polnočni klub, bil je njegov zadnji, me je ob tej priložnosti povabil Silvo Teršek. Po tistem so začeli prihajati klici od vsepovsod, tudi iz zamejstva. Približno ob istem času so bile žirovske intimne zgodbe v nekaj nadaljevanjih objavljene tudi v Naši ženi. Težko razložim, kako željni so bili sogovorniki, da mi povedo, kar jim je ležalo na duši! Lahko povem, da so zgodbe pogosto pomagale tudi meni. Marsikatera travma iz mladosti je izginila! Bila pa so tudi obdobja, ko mi ni bilo lahko. Sogovorniki so mi s svojimi usodami dali moč, da sem laže prebrodila tudi lastne težave.

Nekje sem zapisal, da je tvoje delo tudi psihoterapevtsko. Je veliko ljudi, ki se ti izpovejo kot v cerkvi pri spovedi, da bi si olajšali dušo?

Moram povedati, da sem precej aktivna tudi na Facebooku. Že v času covida sem objavila, da so moja vrata vsem, ki se želijo pogovarjati, odprta. Ko je bilo karantene konec, sem z dnevi odprtih vrat nadaljevala. Skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo oglasil. Morda le za uro, morda dve. Ljudje potrebujejo nekoga, ki jih vsaj posluša, če jim že pomagati ne more. Pomembno je tudi, da vedo, da vse, kar mi zaupajo, obdržim zase. Razen, seveda, če sami ne izrazijo želje, da se njihova zgodba potem objavi.

S koliko točno sem se v minulih letih pogovarjala na štiri oči, pa res ne bi vedela.

Kaj pa, če pogledava na vso stvar še z druge strani »spovednice«: je bilo pisanje o intimnih rečeh neke vrste terapija tudi zate?

Tudi. Ni bilo prijetno živeti z občutki, vsajenim v podzavest že v rani mladosti, da je vse, kar je povezano s spolnostjo, grešno. Veliko žensk moje in celo mlajše generacije je še danes prepričanih, da je spolnost umazana. Da je potrebna le v toliko, da se z njo zadovolji partnerja. Spominjam se, da so mi je po nekem predavanju v Kanalu ob Soči podarili knjigo italijanskega zdravnika, ki je opisoval te reči v času bitk na Soški fronti. Kakšen dan zatem so me povabili medse zgodovinarji iz nekega štajerskega mesta. Ko čisto mimogrede in nehote omenim nekaj podrobnosti, ki sem jih slišala v Kanalu, eden od prisotnih ves ogorčen vstane, rekoč, da mi ne bi smeli dovoliti, da mečem slabo luč na ''najbolj sveti del zgodovine slovenskega naroda''. Dogajalo se je tudi, da je moje pripovedovanje spodbudilo naključne obiskovalce. Vstali so in se pred polno dvorano izpovedali. Včasih je bilo prav pretresljivo, zlasti še, če je takšna oseba spregovorila o spolnem nasilju. V Rogaški Slatini je neka gospa spregovorila o ''rancalah'', ki so jih imeli moški na Kozjanskem, da so lažje obvladali žensko med spolnostjo. Te rancale so kasneje burile duhove tudi zato, ker sem bila prva,ki sem o njih javno spregovorila. Vesela sem tudi, da nič več ne zardevam, ko beseda nanese na to tematiko.

Med najinimi bralci je gotovo nekaj takih, ki še ne vedo, kaj so te »rancale«. Jih lahko pojasniš?

Po pripovedovanju je bila to kakšen meter in pol dolga deska. Pritrjena je bila na peč, s tem, da je kakšnih deset centimetrov štrlela čez rob. Na vsaki strani-ob robu-so bili usnjeni pasovi (lahko so bili narejeni tudi iz vrvi). Moški je razkrečeno žensko privezal obnje, na ta način jo je imel čisto v oblasti, da mu med spolnim odnosom ni mogla zbežati. O teh rancalah so mi pripovedovali različne zgodbe. Nekateri laični raziskovalci so našli povezavo med njimi in Napoleonovimi vojaki, ki naj bi jo menda zanesli v naše kraje. Drugi so me prepričevali, da je dobila ime po predstavniku neke francoske družine Rancé, ki je bila znana po proizvodnji parfumov in po perverznežih, tretji pa so bili prepričani,da so si rancale izmislili predniki, tisti, ki so imeli zaradi alkohola, starosti, bolezni težave s potenco, s tem pripomočkom pa so žensko prisilili, da jim med spolnim odnosom ni mogla uiti.

Ko berem te zgodbe, kar ne morem verjeti, da je bilo v spolnem življenju naših prednikov toliko grobosti, toliko moške prevlade … Res niso zmogli malo več nežnosti, so bile ženske res tako pasivne (»trpne«)?

Preteklost je nemogoče soditi ali obsojati skozi današnje oči! Razvoj medsebojnih odnosov med moškim in žensko, med starši in otroki je šel skozi vzpone in padce. Nič ni bilo samo po sebi umevno, nič se ne zgodi čez noč. Tako, kot so živeli naši predniki pred sto in več leti, marsikje po svetu živijo še danes. Tudi zato je ''mešanje'' 19. in 21. stoletja praktično nemogoče!

Naj spomnim še na škofa Antona Jegliča, ki si je zadal za nalogo, da napiše priročnik za ženine in neveste v želji, da bodo zakonci vedeli, kaj je prav, ko gre za »združitev« in zakonsko življenje nasploh. Ko škof denimo piše o zakonski združitvi, jo dovoli tudi pri nerodovitnih, v starosti in v času nosečnosti. Zelo napreden, če ne revolucionaren je bil nasvet, naj mož žene ne sili, ko je utrujena, preslabotna, bolehava. Čeprav so mu katoliški zaupniki odsvetovali tovrstno izpostavljanje, je trmasto vztrajal pri svojem. Katoliške založbe brošure najprej niso hotele natisniti, katoliški časopisi pa ne oglaševati, po škofu se je vsulo še iz liberalnega tabora. Ozmerjali so ga s pornografom, češ da se je pregrešil zoper čut sramežljivosti. Bil je petelin, ki je prezgodaj zapel!

Od takrat je minilo komaj dobrih sto let. Veliko premalo, da bi se drastično spremenil tudi odnos do spolnosti. Še zmeraj se o njej težko pogovarjamo, redki so mladi, ki gredo ''opremljeni'' v svet. Če so moški, ne da bi jih družba zato posebej obsojala, posiljevali pred 30 in več leti, bi še razumela, a da so posilstva - če sledimo samo objavam v medijih, nekaj vsakdanjega tudi danes, je skregano s pametjo. Tudi pri nas, v Evropi pa sploh, obstajajo okolja, kjer vladajo zakoni, ki ženske tlačijo v drugorazrednost, njihov položaj je enak ali celo slabši, kot so ga imele naše prababice. Zaradi sramežljivosti in molka se v družinah ne pogovarjajo, zgodbe in izkušnje se ne prenašajo iz roda v rod in zato, se, žal, še danes dogaja, da ''jabolko ne pade daleč od drevesa'', kar pomeni, da vnukinjo doleti podobna, ali celo še bolj žalostna usoda kot njeno babico.

Kdaj pa se je začelo to spreminjati, kdaj so začele ženske postajati tudi v spolnem oziru bolj enakopravne, bolj aktivne?

Nekoč mi je nekdo dejal: ''Daj ženski v roke denar in oblast in nikoli več ne bo tako, kot je bilo.'' Se popolnoma strinjam. Po vojni, ko so se množično zaposlovale, ko niso bile več odvisne od moža, tudi ne od očeta, so postale bolj samozavestne, samozadostne. Danes je feminizem ušel z vajeti. Če rečem, da bodo beli moški, kakršne poznamo v Evropi, tudi pri nas, izginili prej kot v petdesetih letih, se dosti ne motim. So področja, kjer bi lahko moške iskali z žegnano svečo, pa bi jih težko našli. Šolstvo, sodstvo, sociala, zdravstvo in še kje jih kronično primanjkuje. Enostarševske družine so postale že pravilo, ne izjema. Premalo se zavedamo, da ima pri vzgoji otrok vsak od staršev svojo vlogo, manko se začuti, če ne prej, ko pride otrok v puberteto. V aktualnem trenutku ne govorimo le o moškem nasilju nad ženskami, precej, celo preveč ga je v obratni smeri.

Ja, tega »feminizma« v nekaterih oblikah je tudi po mojem že preveč. Kako pa v vtem kontekstu gledaš na gibanje MeToo, Jaz tudi? Na to, da ženske javno razkrivajo, kako so morale »predatorskim« moškim spolno ugoditi, če so se hotele uveljaviti v svojem poklicu …

Z žensko iz mesa in krvi, s tisto, ki je daleč stran od fotoaparatov in TV kamer, sem si na ''ti'' že več kot štirideset let. Poslušala sem njihove zgodbe, ko so bile še brez vseh pravic, njihovo (skoraj) edino poslanstvo pa je bilo, da so rojevale, skrbele za družino in bile na voljo svojemu možu.

Po drugi svetovni vojni, tako smo se učili v šoli, je bilo zanje menda bolje. Je bil AFŽ res dar z neba? Ženske so, poleg vsega drugega, kar so počele že njihove mame in babice, pomagale graditi tudi domovino. Govorili so jim tudi, ej, poglejte, kako ste napredovale! Izborile ste si volilno pravico! Ste kaj hvaležne? Samo nasmeh je lahko še bolj grenak!

Ženska je res lahko že nosila hlače, uporabljala kaladont, brez škode popila kozarček na sindikalni veselici, a obveznosti doma in pri otrocih, so ostale enake, kot so bile pred letom 1945. Vrtcev ni bilo, damskih vložkov tudi ne. Ob zgodbah, v katerih so bile razpete med šihtom, gradnjo hiše, skrbi za otroke, delom na kmetiji, so mi šli lasje pokonci. Je pa res, da so se na proslavah ob 8. marcu, ko so jim otroci zapeli Mamica, ti si kakor zarja, največkrat razjokale od sreče.

So postale ženske kaj bolj srečne v sedemdesetih letih, ko so začele množično uporabljati kontracepcijo in posledično bolj uživati tudi v spolnosti? So postale bolj samozavestne, ko so jih prepričevali, da je splav njena pravica? Odgovori vam ne bi bili najbolj všeč.

Še v času mojega deklištva so me sodelavke v Alpini, kjer sem med počitnicami delala, prepričevale, da so nekaj vredni le tisti moški, ki so pridni, pošteni, šparovni in imajo v lasti vsaj moped, če že ne fička. Na drugem koncu sveta je leta 1970 prejel Zlati globus film Ljubezenska zgodba, v katerem sta zaigrala Ali MacGraw in Ryan O'Neal. V njem je bila ljubezen (ne fičko!) postavljena na prvo mesto. Kako lepo!

 V osemdesetih letih spolni odnosi kar tako - za hec, niso bili več tabu, samskost pa prav tako ne. Če so bile ženske, ki so nadaljevale študij na fakulteti še v šestdesetih letih redke, je v devetdesetih in še kasneje, postal študij prej pravilo kot izjema. Ob glasbi devetdesetih let, ki so jo zaznamovali tudi Roxette z It Must Have Been Love in Sinead O’Connor ter  Nothing Compares 2U, so se mnoge že začele spraševati, je poroka sploh še smisel mojega življenja, se je vredno žrtvovati za otroke, pri tem pa pozabiti nase, na lastne želje, tudi na kariero?

Sodobna ženska je, če jo opazujemo z očmi babice ali prababice, praktično neprepoznavna. Predvsem pa je v duhovnem smislu postala močnejša od moškega! Aktivno posega tako v družbene kot politične spremembe. Borijo se za mir v svetu, želijo biti podobne Greti. Fajtajo se z vsemi, ki jim stojijo na poti, od družbe pa zahtevajo, da jim omogoči, da se imajo fino. Odkrito in brez zadrege priznavajo drugačno spolno usmerjenost, aktivne so na družabnih omrežjih, na različnih protestih. Zanimajo jih modni trendi, kot vplivnice prodajajo svoje poglede na svet. Je pa tudi res: ne trenejo z očesom, ko se zadolžijo za lepotno operacijo ustnic, nosu ali prsi. Feminizem je v polnem razcvetu, ženske poskrbijo, da so videne in slišane.

Že od Eve naprej so izstopale ženske, ki so bile drugačne. Alma Karlin ni bila ena, bilo jih je mnogo. Tudi takšne, ki so z nič preživljale družino, denimo. Ali pa neupogljive znanstvenice, športnice, umetnice…

 Tiste, ki so bile dovolj drzne, da so živele tako, kot so hotele, so zato spreminjale svet. Drži, delale so tudi napake, se iskale, padale, se zlomile, jokale, a so se vedno znova pobirale in ustvarjale naprej. Izjemne ženske, borke, dovolj samozavestne in z veliko mero zaupanja vase, puščajo tako v preteklosti kot sedanjosti neizbrisne sledi.

Še nekaj je treba vedeti: te ženske ne prelagajo krivde za neuspehe na druge, zavedajo se svoje moči in šibkosti obenem, zato ne iščejo izgovorov, raje zagrabijo bika za roge.

Z #metoo# gibanjem so odnose med moškim in žensko postavile na drugačne temelje. Ženska, ki sanja o družini in morebiti celo o štedilniku, pa je postala simbol sovražne ''orbanizacije''.

Danes malokdo ve, da je bilo gibanje #metoo# sprva namenjeno kot pomoč deklicam, žrtvam spolnih zlorab. Aktivistka Tarana Burke, njegova idejna ustanoviteljica, ni zadovoljna. Opozorila je, da je gibanje preraslo v nekaj povsem drugega, kot je bila sprva zamišljeno. Po njenem se je spremenilo v lov na čarovnice, v središču je zarota, ki naj bi jo družba uperila proti moškim, ne pa, da bi se zavzemali za žrtve spolnih zlorab. Če se te javno izpostavijo, so še zmeraj deležne pogroma.

Tudi sama bi ji težko oporekala. Ob vsem napredku, ki smo ga ženske v sto letih doživela, pa se, žal, danes dogaja, da se spolno predatorstvo, če so storilci del elite, pometa pod preprogo. Škoda, namen #metoo# je bil dober, a se je izrodil kot še marsikaj drugega.

Kakšna pa je tvoja metoda zapisovanja teh zgodb? Najprej posnameš, doma prepišeš?

Tisti, ki mi želijo povedati svojo zgodbo, so se običajno znašli v veliki stiski. To, da si kar sami zapisujejo svoja doživetja, je pogosto zelo terapevtsko. Do zdaj je izšlo že kar nekaj drobnih knjižic takšnih izpovedi, seveda za družinsko rabo. Še letos izideta dve, morda celo tri. Najbolj sem ponosna na Ljerkino zgodbo, ki je tudi javno dostopna, nosi naslov O ženski, ki ji je dano. Letos praznuje 98. rojstni dan, še zmeraj je zelo živahnega duha! Drugi me obiščejo, izpoved posnamemo, potem jim jo pošljem v ''kontrolo''. Nekateri se, ko jo preberejo, premislijo, večina pa ne. Pogovarjamo se tudi na skypu, različno. Sogovorniku se zmeraj prilagodim, če je le mogoče.

Od leta 2013, ko je izšla prva knjiga iz cikla Ogenj, rit in kače niso za igrače pa do danes si imela več kot 1200 literarnih večerov, predavanj, različnih predstavitev. Koliko kilometrov si v tem času prevozila?

Na leto okoli 35.000 do 40.000 kilometrov. Tedensko sem imela tudi po pet različnih srečanj. Eno lepših je bilo tisto, ki so ga pripravili Večerovci v Mariboru, pa upokojenci v Sevnici. V dvorani je bilo po več kot 500 obiskovalcev, ki so si zaželeli tudi podaljška. Predavala sem na Medicinski fakulteti, v NUK-u, na FDV, med zgodovinarji, teologi, v zamejstvu, pri kmečkih ženah, po knjižnicah, gasilskih in kulturnih domovih, v zasebnih krogih. Obiskala sem številne kraje, za nekatere med njimi prej še slišala nisem. Zmeraj sem doživela topel sprejem, ne pomnim, da bi se kje pritoževali, da z menoj ne bi bili zadovoljni. Srečanja so ogromno pomenila tudi meni.

Kakšni so tvoji načrti povezani s pisanjem?

Čez zimo želim dokončati drugi krimi roman. Prvi Kje je otrok?, ki je bil zelo dobro sprejet, je tudi preveden v angleščino in ga najdete na Amazonu (The child has disappeared) . Tam sta še dve otroški knjigi, ''Wizard troubles in the land of Fairly tales'' in ''B and the Mysterious Stone''.

Z objavljanjem svojih zgodb si po svoje prispevala k večji emancipaciji žensk. Resnica osvobaja, kar vemo že dolgo. Po drugi pa vem, da so tvoji pogledi na mnoge družbene reči bolj tradicionalni. Na vzgojo otrok, na migrante, na pripadnike gibanj LGBT … Bi spekla svoj famozni štrudelj tudi za begunsko družino iz Afganistana?

Kakšno zvezo pa ima moj štrudelj s tem, od kod kdo prihaja? 😊 Precej nenavadno vprašanje za nekoga, ki se je pol življenja boril s predsodki drugih, ne s svojimi lastnimi. Dokler se moja prijateljica Hanni ni upokojila, sem se, ko sem jo obiskala, srečavala domala s ''celim svetom''. Na International Atomic Energy Agency, kjer je delala, so bili zaposleni ljudje od vsepovsod. Prijateljevala je z ženskami z vseh celin. Oni so me spraševali po mojih raziskavah, jaz sem poslušala njihove ''domače'' izkušnje. Ko sem še pisala za ''Kralji ulic'', raje ne povem, kdo vse je jedel moj štrudl. Tudi izkušnje, ki sva si jih med snemanjem oddaj za ''Pomagajmo si'', nabirala s kamermanom Rajkijem, so bile zelo pestre. V času begunskega vala iz Bosne, smo bili zelo aktivni tudi na radiu. S ta velikimi in ta malimi begunci smo se srečavali v vojašnici. Mojega peciva se niso branili nekateri zelo drugače misleči nekdanji ministri, eno zanimivo dopoldne sva - na njeno izrecno željo - preživeli s Štefko Kučan. Iskreno sem bila presenečena nad razmišljanjem o Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki ga je za Občasnik pripravila Spomenka Hribar.

Ko sem v okviru Škofjeloške knjižnice v Kašči skoraj deset let vodila sredine večere, je bila družba sogovornikov - tudi ideološko - zelo pisana. Od Makarovičeve do Jančarja. Od Gašperja Tiča, do Štefke Drolčeve. Od diplomata Rudija Čačinoviča do filozofa Gorazda Kocjančiča. Na srečo so bili to še časi, ko je bilo politično in še kakšno drugo prepričanje drugotnega pomena. Takšne, kot sem, se zmerja s fašisti danes, ne ''nekoč'' pred petimi in več leti.

Državo si predstavljam kot razširjen dom. Vsak je dobrodošel, vsakemu dam roko, vsakega obiskovalca, takšna pač sem, sem vesela. A le do trenutka, ko ta oseba izrabi moje gostoljubje. Ljudi delim v dve kategoriji: na tiste, ki se jih bojim, ker mi vzbujajo strah in na one druge, ki se jih ne.

Veliko sem pisala tudi o gejih, nekateri med njimi so moji prijatelji. Še zmeraj pišem za portal ''Javnost.si'', ki ga je ustanovil Marjan Krnjić. Vrsto let je živel in delal v Londonu. Žal je letos zaradi posledic levkemije umrl. Z njegovim partnerjem Jožetom sva še zmeraj v stiku, pa bo verjetno tako tudi ostalo. Tri moje knjige je v angleščino prevedel Primož, prav tako gej. Ko greva na kavo, in to je bil v času prevajanja pogosto, niti enkrat ne pomislim, kaj bo kdo rekel ali kaj podobnega.

Kakšne pa je tvoj politični okus?

Mirne duše lahko rečem, da je kritičen. Takšne, kot sem, me nobena stranka ne bi marala. Bila bi samo za zgago. V preteklosti so, skoraj pred vsakimi volitvami, prišli k meni tako z leve kot z desne. Zmeraj sem rekla - ne. Nisem ravno tip človeka, ki bi bil znan po ubogljivosti. Še recepte za kuhanje spremenim, kolikor se le da, pa da bi v neki stranki kimala, kot bi od mene pričakovali? Misija nemogoče!

 Je pa res, da sem bolj desna, pa ne toliko zaradi svoje tradicionalnosti kot zaradi grozot, ki so se zgodile po drugi svetovni vojni. Nekatere politike osebno poznam, strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je politika marsikoga spremenila. Nočem, da bi tudi mene.

 Če me pa že vlečeš za jezik: menim, da strankarstvo in politika nimajo kaj iskati na občinski ravni. Na čelu občine bi morali biti ljudje, ki imajo občutek za sočloveka, njegove težave in pričakovanja, za naravo, hkrati pa bi morali biti odlični poslovneži in upravljavci z občinskim premoženjem.

In ne nazadnje: kako doživljaš nekdanje sošolce v Forumu 52, tiste, ki smo leta 2002 izdali knjigo Ciciban postane Abraham. Takrat smo jih imeli 50, letos pa 70. Smo še v formi?

Kako je z najinimi sošolci in sošolkami ne vem. Nimam stikov. Srečujem se le s peščico. Podobno je tudi s sošolkami z gimnazije. Pred petimi leti mi jih je uspelo zbrati, ko sem to poskusila letos, so se mi zahvalile za prijaznost. Kaže, da je letnik 1952 bolj kot ne – nedružaben. 😊

Začela sva z najino 70-letnico. Očitno je, da se ne počutiš staro. Kako dolgo boš pa še živela?

Če bi sodila po količini dela, ki ga opravljam, potem bi rekla, da imam še boljšo kondicijo kot pred dvajsetimi leti. Nameravam živeti najmanj do stotke, v tem stilu sem odprla tudi mail: jutri2052@gmail.com

Hvaležna sem, da mi je dano, da lahko ustvarjam, da počnem stvari, ki so mi ljube. Še zmeraj vsak dan prepešačim okoli deset kilometrov, se družim z vnuki, kuham, berem, se pogovarjam. Moje življenje je zelo pestro, kaj je to dolgčas - ne vem. Vsako leto bi rada izdala še kakšno knjigo. Po tihem si tudi želim, da bralci ne bi ''izumirali'' s takšno hitrostjo, kot se zadnje čase dogaja. Da bi le bilo zdravje, da ne bi zmanjkalo smisla za humor, da bi bilo objemov, ki jih z menoj delijo vnuki, še veliko. Ena pohvala na dan odžene slabo voljo stran. A to, slednje, naj ne velja le zame, velja naj za vse ljudi!

 

Vprašanja: Miha Naglič

 

 

Milena Miklavčič zase pravi, da je še zadnja zgodbarka, zapisovalka človeških usod.

Od rojstva (1952) pa vse do danes živi v Žireh.

Pri dvajsetih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci.

Leta 1988 je začela delati na radiu Žiri. Najprej je pisala pravljice za Zakajčkov kotiček. Malo kasneje je postavila na noge otroški in kulturni program ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami.

Leta 1999 je za radijsko delo, v Tednu vseživljenjskega učenja, prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.

Sedem let je pripravljala prispevke o socialno ogroženih posameznikih za oddajo Pomagajmo si na TV Koper.

Že več kot četrt stoletja v Gorenjskem glasu objavlja Usode. Sodeluje tudi pri Žirovskem občasniku.

Za Nedelo piše odgovore v zelo brani rubriki ''Milena svetuje''.

Deset let je vodila kulturno obarvane Sredine večere v Škofji Loki.

 

Literarna dela:

Napisala je več knjig za otroke: Abeceda iz Zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo (leta 2007 so jo razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo), Pika na B. (2008), Šnitka (2009), Marička in medvedek (2010), Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Gal in lačne hruške (2011), Mali - veliki vrtnar (2012), Julia iz Zakajčkove ulice, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi (2018), Kuharske prismodarije (2021) in druge.

Leta 2004 so izšle Usode, leta 2011 je izdala knjigo z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov. Bralci so zelo dobro sprejeli tudi krimi-roman Kje je otrok?

Prva knjiga iz štirilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, je prišla med bralce leta 2013.

Leta 2017 je sledila druga knjiga s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje.

Leta 2019 so izšle Moške zgodbe.

V času, ko je izbruhnil covid, je začela nastajati četrta: Poglejte, moji ljudje prihajajo!

Milena Miklavčič je prejela več literarnih nagrad. V maju 2012 je zmagala na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Na literarnem natečaju DPM Beltinci so kot najboljšo izbrali njeno pesem Mesena večerja. Tudi leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. V življenju je napisala zgolj tri pesmi, ena od teh (Kdor bo umrl zadnji) je leta 2015 prejela prvo nagrado občinstva na največjem slovenskem pesniškem turnirju, ki ga je organizirala založba Pivec. Otroška pesem O mamah pa je pristala v Ontologiji otroških pesmi (1998).

Piše tudi kolumne, ki jih objavlja na več portalih. Zelo rada je tudi babica.