trije dnevi na kmetih

 

Naša Julia se je danes vrnila z dopustovanja. Skupaj z vrtčevsko skupino so tri dneve preživeli na kmetiji pri Ljubici v Vinharjah! Kakšno navdušenje! Prišli so v svet, ki ga niso poznali!

»Pomagali smo molsti kravo, božali smo zajčke, celo kruh smo pekli!« je vsa navdušena razlagala prej, preden je odložila bundo in se sezula.

Življenje na kmetiji jo je čisto prevzelo. Prvič je bila v hlevu, prvič je od blizu videla živali, o katerih je brala v knjigah ali jih gledala v risankah. Vse, kar je Ljubica prinesla na mizo, je zelo dišalo. »Drugače kot doma!« je trdila.

Ob njenih besedah sem se spomnila svojega otroštva. Takrat je bilo v Žireh še kar nekaj kmetij. Vsako jutro, še pred odhodom v šolo, sem vzela kanglico in stekla k Žnidarčku po mleko. Dokler je bil ded še toliko pri močeh, da je lahko poskrbel za kokoši in pujska, so bila domača jajca nekaj samo po sebi umevnega. V krušni peči se je kuhal krompir za prašiče. Ko se je zunaj, na trotoarju pohladil, smo otroci zavihali rokave in ga mečkali. Najlepši trenutki so bili, ko so se rodili majhni pujski. A je bil ded strog. Ni nam dovolil, da bi jih božali. Trdil je, da so mame svinje, četudi so mirno ležale in dovolile, da so mladiči sesali pri njih, lahko zelo popadljive. Kokoši so imela gnezda vsepovsod. Najraje na kozolcu, v senu. Če smo bili pridni, smo lahko iz njih pobirali jajca!

Spominjam se, da je ded za svojo zemljo, četudi jo je dal v najem, skrbel še potem, ko je bil zelo betežen. Spomladi je iz grabnov pobiral veje, včasih je vzel s seboj tudi lopato, da ga je razširil in očistil. Ko se je grmovje posekalo, smo izdelovali butarice. Zemlja je bila sveta. »Otroci odidejo, ona pa ostane!« je govoril.

To so bili drugi časi in kako dragocena je domača hrana, se še nismo zavedali. Ko so se začeli v trgovini pojavljati prvi izdelki, so bili odrasli zelo ponosni, če so imeli dovolj denarja, da so jih lahko kupili. Spominjam se paradižnikove mezge. Stiskali smo jo na prst in jo, četudi je bila zelo močnega okusa, jedli kar brez kruha. Pa smo imeli na vrtu domače paradižnike, a kar naenkrat niso bili dovolj dobri.

Tudi v šoli smo se bahali, da pijemo ''trgovinski'' malinovec in ne le tistega, ki ga mama iz malin, ki rastejo okoli zajčnika, iztisne s pomočjo kuhinjske krpe in plenice. V nas, otrocih, se je ''prebudil'' potrošnik tudi ob marmeladi. Trgovinsko so, vsaj tisto prvo, kupcem narezali z nožem, tako trda je bila. Potem se je razširil glas, da ima vse, kar je ''trgovinsko'', enak okus. Morda se je to zgodilo zato, ker na splošno ni bilo dovolj denarja, da bi si lahko vsak dan privoščili nakupe, morda je bilo tudi res, ne spomnim se. Nakupovalna mrzlica je vsaj v naši hiši minila, spet smo si mazali na kruh borovničevo marmelado in pili malinov sok, ki smo ga hranili v kleti.

Ko sem vse to razlagala vnukom, so strigli z ušesi in me nejeverno gledali.

»Potem v Žireh ni bilo marketov?« me je radovedno pobaral Mali. »Ne, bilo je pa nekaj štacunc z zelo prijaznimi trgovkami. S cekarjem smo zavili k ''Deklu'' le, ko je zmanjkalo soli, moje in sladkorja.«

»Kaj pa čokolade?« seveda, Šefica, sladkosnedka, ni mogla biti tiho.

»Ne spomnim se, da bi se je kdaj do sitega najedla. Kakšen bombon sem dobila le, če sem bila zelo pridna!«

»Ampak…vse, kar je sladko, je zelo dobro!« so vzkliknili v en glas. Niso mogli razumeti, da je nekoč obstajal svet, kjer teh dobrot ni bilo v izobilju.

Nasmehnila sem se. Nato sem jim izdala veliko skrivnost:«V rumenjak sem primešala dve žlički sladkorja in ga namazala na kruh. To so bila moja sladka nebesa. Drugi so po ocvirkih potresli malo sladkorja in prav tako mislili, da so v raju.«

»Bljak!« so se nakremžili. A prej, preden so odhiteli po opravkih, sem jim morala obljubiti, da kmalu obiščemo Ljubico. Julia je namreč vztrajala, da nam pokaže hlev, kjer so molzli krave.

Več zgodb, ki dišijo kot ravno pečen kruh iz babičine peči, najdete v knjigi z naslovom Kuharske prismodarije (15 €)

Če vas zanima, pišite na mail

jutri2052@gmail.com