vedeževalka

-

 


Špela: »Zaposlitev vedeževalke sem prevzela po stečaju firme, kjer sem delala. Izhod v skrajni sili. Kredit za stanovanje, štiriletni sin, nobene preživnine pa še kaj se je nabralo, so mi kot Damoklejev meč viseli nad glavo. Saj bi kradla, pa me tega nihče ni naučil. Že zelo kmalu se je moj finančni položaj spremenil. Zdelo se mi je, kot bi nad menoj stala kokoš, ki nese zlata jajca in mi jih meče v naročje. Preden popljuvam sebe in kolege, naj povem, da v napovedovanje vseeno verjamem. So stvari, ki sem jih ljudem prav napovedala, a mi še danes ni jasno kako.

Delala sem na liniji 090 in občasno vodila radijske kontaktne oddaje, predvsem v nočnem programu. Poznali so me kot vedeževalko Špelo. Zakaj sem nehala, če sem bila tako zelo uspešna? Zato, ker so me sesuli in razstavili na prafaktorje, češ da sem izkoristila nekoga, ki je bil bolan. Sem res spregledala notranji kompas? Prestopila mejo? K sreči sem odnehala, kolegica ni in je končala na psihiatriji. Kasneje je naredila samomor.

Ljudje so si takrat predstavljali vedeževalko kot neko babico v zatemnjeni sobi ob svečah in kadilih. V resnici ni bilo tako. Sedela sem v ogromnem telefonskem studiu. Vsak vedeževalec je sedel v svojem separeju, po stenah pa so bili obešeni nasveti, formule, navodila, kako ravnati v določenih zagatah. Naš glas, ki naj bi zvenel starinsko, je bil največkrat popačen. Uspešen je bil tisti, ki je lahko čim dlje zavlekel pogovor. Včasih smo s kom čvekali po uro in še dlje. Po končanem delu smo se usedli in ugotavljali, katere so tiste stranke, ki večkrat kličejo. Izmenjali smo si podatke in potem reveža še dodatno očarali z ‘jasnovidnostjo’. Ena vedeževalska firma je imela tudi več 090 številk.

Moja kariera se je končala z gospo, recimo, da ji je bilo ime Genovefa. Dokler nisem spoznala nje, sem bila prepričana, da pod bolezni odvisnosti spadajo le alkoholizem in droge. Danes vem, da tja sodijo tudi odvisnosti od odnosov, kockanja in seveda vedeževanja. Gospa Genovefa nam je hitro padla v ušesa. V začetku je klicala le dvakrat na teden. V svoji sredini smo imeli tudi moškega. Vanj se je ‘zaljubila’, saj smo poslušali njene dolge opise čustev do njega. Genovefa nas je rada kontrolirala. Po prvem klicu je navadno sledil drugi, a z druge številke! Če se pri vedeževanju ni s čim strinjala, je naslednji vedeževalec to pač popravil, da je bila zadovoljna. S takšnim ping-pongom smo z njo veselo poslovali ves mesec. Spominjam se nekega sobotnega nočnega programa. Že po dveh uvodnih besedah smo jo vse tri vedeževalke spoznale po glasu. Povedala je pravilen datum rojstva in uro, le ime si je izmislila. Potem pa naklada o možu pa tašči pa otrocih, jao, jao, jao!

(konec zgodbe preberite v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, 4. del, s podnaslovom Poglejte, moji ljudje prihajajo.




Knjige - skupaj ali posamično- lahko naročite na mail 

jutri2052@gmail.com


Posamezna je v pomladni akciji znižana na 20 €.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več