vedeževalka

 

Špela: »Zaposlitev vedeževalke sem prevzela po stečaju firme, kjer sem delala. Izhod v skrajni sili. Kredit za stanovanje, štiriletni sin, nobene preživnine pa še kaj se je nabralo, so mi kot Damoklejev meč viseli nad glavo. Saj bi kradla, pa me tega nihče ni naučil. Že zelo kmalu se je moj finančni položaj spremenil. Zdelo se mi je, kot bi nad menoj stala kokoš, ki nese zlata jajca in mi jih meče v naročje. Preden popljuvam sebe in kolege, naj povem, da v napovedovanje vseeno verjamem. So stvari, ki sem jih ljudem prav napovedala, a mi še danes ni jasno kako.

Delala sem na liniji 090 in občasno vodila radijske kontaktne oddaje, predvsem v nočnem programu. Poznali so me kot vedeževalko Špelo. Zakaj sem nehala, če sem bila tako zelo uspešna? Zato, ker so me sesuli in razstavili na prafaktorje, češ da sem izkoristila nekoga, ki je bil bolan. Sem res spregledala notranji kompas? Prestopila mejo? K sreči sem odnehala, kolegica ni in je končala na psihiatriji. Kasneje je naredila samomor.

Ljudje so si takrat predstavljali vedeževalko kot neko babico v zatemnjeni sobi ob svečah in kadilih. V resnici ni bilo tako. Sedela sem v ogromnem telefonskem studiu. Vsak vedeževalec je sedel v svojem separeju, po stenah pa so bili obešeni nasveti, formule, navodila, kako ravnati v določenih zagatah. Naš glas, ki naj bi zvenel starinsko, je bil največkrat popačen. Uspešen je bil tisti, ki je lahko čim dlje zavlekel pogovor. Včasih smo s kom čvekali po uro in še dlje. Po končanem delu smo se usedli in ugotavljali, katere so tiste stranke, ki večkrat kličejo. Izmenjali smo si podatke in potem reveža še dodatno očarali z ‘jasnovidnostjo’. Ena vedeževalska firma je imela tudi več 090 številk.

Moja kariera se je končala z gospo, recimo, da ji je bilo ime Genovefa. Dokler nisem spoznala nje, sem bila prepričana, da pod bolezni odvisnosti spadajo le alkoholizem in droge. Danes vem, da tja sodijo tudi odvisnosti od odnosov, kockanja in seveda vedeževanja. Gospa Genovefa nam je hitro padla v ušesa. V začetku je klicala le dvakrat na teden. V svoji sredini smo imeli tudi moškega. Vanj se je ‘zaljubila’, saj smo poslušali njene dolge opise čustev do njega. Genovefa nas je rada kontrolirala. Po prvem klicu je navadno sledil drugi, a z druge številke! Če se pri vedeževanju ni s čim strinjala, je naslednji vedeževalec to pač popravil, da je bila zadovoljna. S takšnim ping-pongom smo z njo veselo poslovali ves mesec. Spominjam se nekega sobotnega nočnega programa. Že po dveh uvodnih besedah smo jo vse tri vedeževalke spoznale po glasu. Povedala je pravilen datum rojstva in uro, le ime si je izmislila. Potem pa naklada o možu pa tašči pa otrocih, jao, jao, jao!

(konec zgodbe preberite v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, 4. del, s podnaslovom Poglejte, moji ljudje prihajajo.

Knjige - skupaj ali posamično- lahko naročite na mail 

jutri2052@gmail.com

Posamezna je v pomladni akciji znižana na 20 €.