štirje pari poročnih čevljev

-

 

Danes sem končala zgodbo o gospe, ki ima doma prav posebno vitrino, v kateri hrani 4 pare poročnih čevljev. Najstarejši par je od babice Vance, ki je tam okoli leta 1923 prišla na Kranjsko, za moškim, ki ji je kot potujoči kolar doma- v Labinu- pri 16 -ih naredil otroka.

Hedvika se je rodila leta 1924. Tudi ona v življenju ni imela sreče.

Leta 1954 je Hedvika rodila Zinko. Kdo je bil oče, niti sama ni vedela. O svojem spolnem življenju ni veliko govorila, a so bili toliko bolj zgovorni sovaščani. K njej so hodili različni moški, poročeni, vojaki, oficirji JLA, sprevodniki, različni šoferji, ki so bili za dlje časa odsotni od doma.

Zinka je bila stara devetnajst let, ko je šel Jakob, sin maminega po pol bratranca, k vojakom v Valjevo! Pisala mu je skoraj vsak dan, potem pa so njegova pisma kar naenkrat usahnila. Če bi se mu kaj zgodilo, bi že izvedela, je premišljevala. V trenutkih osamljenosti in silnega hrepenenja po Jakobovi bližini se je navezala na sodelavca Emila. Bil je prijeten fant, tudi lep na pogled. Zgodilo se je neizbežno: zanosila sem. Tisti trenutek, ko mu je povedala veselo novico, ji je obrnil hrbet. Šele takrat je izvedela, da živi pri njegovih starših neko dekle, s katero ima že dva otroka.

Ni se vdala v usodo, na splav niti pomislila ni. Ker če bi, ne bi rodila Mirjam, ki ni le njena hčerka, je tudi najboljša prijateljica.

Kljub temu so bili odnosi med materjo in hčerko vrsto let precej hladni. Po selitvi k fantu v staro Gorico, je kmalu rodila sina. Šele vnuk je na nek čudežen način stopil leden obroč okoli Zinkinega srca…

*****.

Zinka je imela takšno službo, da se je lahko veliko pogovarjala zlasti z ženskami. Kmalu je spoznala, da mnoge, tako kot ona, hranijo spominke, ki jih vežejo na različna srečna ali manj srečna obdobja v življenju.

Ena od teh nosi s seboj rožni venec. Četudi ni verna, ji je molitev ''vrnila'' sina, ki je doživel hudo prometno nesrečo.

Spet druga na skrivaj pogosto vzame v roke beležko z različnimi pesmimi, ki ji jih je napisal nekoč znani pisec pesmi za narodno zabavne ansamble.

Naletela je celo na žensko, ki ima v posebni šatuljici fižolčke, ki so njej in bratom nekoč služili za igro.

Nekatere hranijo prve rokavice (kapo, pulover…), ki so ga spletle. So tudi takšne, ki niso zavrgle osnovnošolskih zvezkov, spominskih knjig, kodrov las (lastnih ali od otrok, skritih ljubezni).

V povsem vsakdanjem življenju zelo vsakdanjih žensk je lahko tudi kakšna – na videz – povsem vsakdanja stvar, kakšne spomine ta stvar obuja, pa ve le ona sama.

 

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več