BANČNE KARTICE

-

 

Nekoč, že pred leti, sva na FB trčili skupaj z gospo, ki se je znašla v veliki stiski.

''Samo 50 evrov mi posodite, toliko, da bova imeli s hčerko za kruh do konca meseca. Vrnem vam ob plači,'' mi je zatrjevala. Nič nisem spraševala, takrat se mi nekako še ni zdelo spodobno spraševati, zakaj se je kdo znašel v stiski.

Minili so trije meseci, denarja mi ni vrnila, se je pa ponovno oglasila po telefonu. Tokrat z neke druge številke. Pove mi, da čaka v vrsti na blagajni v Leclercu, pa da je ugotovila, da pri sebi nima prave kartice, da je tisto, ki je ''polna'', pustila po nesreči doma. Ker sva imeli po spletu okoliščin isto banko, sem ji brez razmišljanja nakazala 50 evrov. Verjela sem obljubi, da mi dolg nakaže takoj, ko se vrne domov.

Seveda ni bilo nič iz tega. Nem je bil tudi telefon, s katerega me je nazadnje klicala. Malo sem že pozabila nanjo, ko se enkrat sredi julija- vmes je minilo več kot leto dni- ponovno oglasi. Tokrat iz Izole, kjer je (naj bi) dopustovala. Pa ji je zmanjkalo za plačilo hotela. Moji so bili na morju, bila sem sama doma, pa sem se odločila, da sedem v avto in se odpeljem v Izolo, da gospo spoznam tudi v ''živo''.

Sprva je bila ''za'', nekje med pri odcepu za Postojno na avtocesti pa me pokliče in mi reče, naj ne hodim, da je problem rešen, da je vse uredila. Povedala sem ji, da sem že na sredi poti, da se vidiva čez dobre pol ure.

Zraven barčka v Delfinu ni bilo nikogar, vsi so bili zunaj, pri bazenih, zato sem upala, da jo bom takoj prepoznala.

Na prvi pogled je bila zelo urejena gospa, prijazna, polna energije, v njeni družbi je čas kar spolzel med prsti. Ko sem želela najini kavici plačati, je rekla, da ni treba, da bo že ona. Iz torbice je vzela precej veliko denarnico, in ko jo je odprla, je bilo v njej nešteto plačilnih kartic. Ampak res – nešteto!

Toliko na enem mestu jih še nisem videla!

Nobena ni ''prijela'', zato sem kavi plačala sama.

Beseda je dala besedo in kar naravnost sem jo vprašala, čemu toliko plačilnih kartic. Že nekaj bežnih pogledov nanje, medtem ko je za plačilo kave iskala pravo, je povedal, da kartice niso bile samo ''trgovinske'', da so bile vmes tudi od več različnih bank.

Potem mi je začela razlagati, da ji kartice omogočajo kolikor toliko znosno življenje. Z ene dvigne denar in ga preloži na drugega. Na eni banki ji ''trgajo'' z bančnega računa 8., na drugi 18., na tretji 28…

Računica se ji izide, če je vmes kaj ne premami. Recimo dopust na morju, novi, zelo dragi čevlji, darilo prijatelju…

Ko sva končali s pogovorom, sem ji predlagala, da jo lahko peljem domov. Sicer bi naredila ovinek, a vseeno. ''Ja, z veseljem,'' mi je dejala, ''samo od prijateljev se poslovim.'' Stekla je do vhodnih vrat, kjer jo je čakal nek moški. Stopila sta ven in od takrat naprej nisem več videla ne nje ne denarja, ki sem ji ga posodila.

 


 

12. januar 1960, Maribor

Zima na starem mostu (avtor fotografije: Jože Gal), najdeno pri P. Žuman

Komentarji

  1. Branka Rojec29. april 2021 ob 06:26

    Na naših tleh se je pojavil družbeni razred t.i. socialcev,rekla bi jim raje lumpenproletarijat,ki podrpt z državnimi zakoni udobno živi.Resda niso preveč zahtevni,življenje je osredotočeno na kraj bivanja in bližnjo okolico, a kaj ko si delovni človek ne privošči še tega ne,piknika za bajto.Mileva je prišla iz Osijeka.16 letna se je poročila z vinogradnikom iz okolice NM.Tam je bilo preveč dela.Pustila je 3 otroke in zbežala k maminem sinčku davorju.Rodila še 3,ko joje taščica nagnala.V bližnji vasi je s pomočjo CSD najela stanovanje, 3 sobno,prejema vsemogoče subvencije in kšeftari na veliko.Kot mati s 3 otroki si neprestano sposoja denar.Enkrat mora kupiti čevje,drugič torbico,plčati instruktorje,čeprav ima v šoli botrstvo in vse dobi.Preko CSd si kupuje pralne stroje,štedilnik to vse proda,ker dobi drugo od dobrih ljudi.Te dni sem zasledila oglas v lokalnem časopisu pridaja že 3 računalnik.Ženskica ji je vzela na obroke preko diners kartice,seveda obrokov ne plačuje ker jih ne more,dobrotnica je opustila terjanje saj otroci pač vse to potrebujejo.Te dni njohov oče,ki seveda ne plačuje preživnine,nadomešča ga država praznuje.Kupila mu je motorček in jakno.Vsi gredo na obisk.Takrat njegova mama dovoli.Sicer pa otroci hodijo v šolo približno,učiteljice za vse tri izjavljajo da bodo morali na prilagojen program.najmlajša hčerka nosi v šolo telefon za vsaj jurja,če ji ga vzameš začne gristi in skoči v lase,vseeno komu.ne,ni zgodbica,ni se mi sanjalo iskala sem priložnost da opišem te goljufije.Sram me je,da hodim v službo.Damica ne dela,ne more in ne zmore.ko jo prosiš,da gre pomagat pospravit poljšine,za denar seveda pravi,da nima časa.Kaj ta država podpira.leno priseljenko ki v svoje stilu vzgaja nove socialce.Pa niso Romi,kje pa,Romi vsaj živijo svojo tradicijo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več