SODOMA IN GOMORA

 

Splošno znano je, da smo Slovenci včasih tudi zelo trmasti. Kdaj pa kdaj tudi v lastno škodo. Marsikdo pa je s trmo in z vztrajnosti tudi ''daleč prišel''.

Izbrala sem nekaj zgodb iz knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače

**

O dedu Luki sem slišala veliko zgodb. Tudi na račun njegove trme. V lasti je imel bicikel, za katerega je odštel – v primerjavi z današnjimi cenami- približno toliko, kot za nov Clio. Še v času moje rane mladosti je bilo po žirovski glavni cesti komaj kaj prometa, predtem pa sploh. Bil je navajen, da je vozil (klamaturil) kar po sredi ceste ali pa malo sem, malo tja. Mimogrede: vinjen ni bil nikoli. Potem pa ga miličnik Kobal nekoč ustavi in mu zagrozi, da njegovega nevarnega početja ne bo več toleriral. Ded je bil čisto tiho, nič mu ni odjezikal.

A v nedeljo, ko so tam okoli 11 ure šli ljudje od maše- cesta je bila zmeraj polna- se je ded usedel na kolo in se vozil po najbolj prometnem delu cestišča gor in dol. In vsakič, ko je peljal mimo Kobala, ga je drzno gledal v oči.

**

Jakob, prav tako rojen konec 19. stoletja, je bil eden prvih, ki je imel na vasi naročene časopise. Tako liberalne kot klerikalne. Možje so po maši, v nedeljo, prihajali na kozarec vina, nekdo je na glas prebiral udarne naslove, malo so pomožvali in se nato razšli. V poznih šestdesetih letih je poštar prinašal Ognjišče, Družino, Ljubljanski Dnevnik in Delo. Žal pa je bil Jakob že na pol slep in časopisov ni več mogel brati. A trmast, kot je bil, se jim tudi ni hotel odpovedati. Ko je umrl, so jih njegovi potomci našli lepo zložene, razvrščene po datumih. Četudi je imel komaj kaj denarja, je naročnine sproti in redno poravnaval.

**

Ciril je bil po drugi svetovni vojni zelo znan zidar. Naredil je ogromno hiš, večina še stoji, tudi različni potresi jim niso prišli do živega. Načrt je narisal na kakšen karton, statiko in podobne reči je imel v malem prstu. Zidaril je še potem, ko je bil star 80 let. Nekoč so ga angažirali bližnji sorodniki. Gospa je prinesla načrt nekega znanega arhitekta. A ga je nenehno popravljala, nič ji ni bilo všeč. Obilo pa je komandirala tudi Cirila. Ta je molčal in zidal po njenih ukazih. Ko je prišla gospa na ogled, je vsa zgrožena ugotovila, da vrat v spalnico – ni. Sedla je v avto in se odpeljala sitnarit k Cirilu. Niti vrat ji ni odprl, babi zmešani! (njegove besede)

**

Karolina sicer ni imela izpita, a je, ko sta z možem sedla v avto, v bistvu ''vozila'' ona. Nenehno je popravljala njegovo vožnjo, bila je kot hodeči garmin, trmasto prepričana, da točno ve, kje je prav smer. Mož, ponižna dušica, jo je ubogal, če je le mogel. Le takrat, ko se mu je mudilo, pa je vedel, da se žena moti, jo je ubral po svoje. Nekoč so njeni v neki gostilni bogu za hrbtom praznovali obletnico poroke. In- seveda – Karolina je ''točno'' vedela, po kateri poti morata peljati, da bosta čim prej na cilju. Ker je šla njenemu možu tašča precej na živce, je ženo z veseljem ubogal. Namesto na kosilo, sta prišla na cilj komaj takrat, ko so že rezali torto….

**

Maruša je odraščala v neurejeni družini. Starša sta bila socialni problem,  enako tudi starši njene mame. Sošolci so se iz njene revščine norčevali in če je le mogla, je kakšnega sitneža premikastila. Že v tretjem razredu osnovne šole se je zaklela, da bo njeno življenje drugačno. Sram jo je bilo tudi staršev, ki so doma sedeli križem rok, namesto da bi se pobrigali za kakšno službo.

Ni ji bilo lahko. Učiteljica ji je v petem razredu pred sošolci zabrusila, da ''malo previsoko leta'' in naj ''ne misli, da bo kam višje, kot je, tudi prifrčala.'' Vsa vas je bila zgrožena, ko se je vpisala na gimnazijo. Kakšna domišljavost, so govorili. Še dosti bolj so jo obirali, ko so slišali, da študira medicino. Vaški župnik ji je šel na roko, da je lahko brezplačno stanovala pri njegovi teti, tudi profesorici na eni od srednjih šol. Ni ji bilo lahko, a s trmo in odpovedovanjem, je v roku diplomirala, se zaposlila.

Ko so v občinskem glasilu ljudje prebrali, da je šla z zdravniki brez meja za pol leta v Afriko, so bili malo potolaženi. ''Saj, čisto prav! Šla je tja, kamor sodi!''

Tragikomično pa je bilo, da so ji to, da je v življenju uspešna, zamerili tudi starši. Ko se je zaposlila, jo je obiskala mama in od nje zahtevala 200 evrov v zameno za vse stroške, ki jih je imela z njo.