-

 


Splošno znano je, da smo Slovenci včasih tudi zelo trmasti. Kdaj pa kdaj tudi v lastno škodo. Marsikdo pa je s trmo in z vztrajnosti tudi ''daleč prišel''.

Izbrala sem nekaj zgodb iz knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače

**

O dedu Luki sem slišala veliko zgodb. Tudi na račun njegove trme. V lasti je imel bicikel, za katerega je odštel – v primerjavi z današnjimi cenami- približno toliko, kot za nov Clio. Še v času moje rane mladosti je bilo po žirovski glavni cesti komaj kaj prometa, predtem pa sploh. Bil je navajen, da je vozil (klamaturil) kar po sredi ceste ali pa malo sem, malo tja. Mimogrede: vinjen ni bil nikoli. Potem pa ga miličnik Kobal nekoč ustavi in mu zagrozi, da njegovega nevarnega početja ne bo več toleriral. Ded je bil čisto tiho, nič mu ni odjezikal.

A v nedeljo, ko so tam okoli 11 ure šli ljudje od maše- cesta je bila zmeraj polna- se je ded usedel na kolo in se vozil po najbolj prometnem delu cestišča gor in dol. In vsakič, ko je peljal mimo Kobala, ga je drzno gledal v oči.

**

Jakob, prav tako rojen konec 19. stoletja, je bil eden prvih, ki je imel na vasi naročene časopise. Tako liberalne kot klerikalne. Možje so po maši, v nedeljo, prihajali na kozarec vina, nekdo je na glas prebiral udarne naslove, malo so pomožvali in se nato razšli. V poznih šestdesetih letih je poštar prinašal Ognjišče, Družino, Ljubljanski Dnevnik in Delo. Žal pa je bil Jakob že na pol slep in časopisov ni več mogel brati. A trmast, kot je bil, se jim tudi ni hotel odpovedati. Ko je umrl, so jih njegovi potomci našli lepo zložene, razvrščene po datumih. Četudi je imel komaj kaj denarja, je naročnine sproti in redno poravnaval.

**

Ciril je bil po drugi svetovni vojni zelo znan zidar. Naredil je ogromno hiš, večina še stoji, tudi različni potresi jim niso prišli do živega. Načrt je narisal na kakšen karton, statiko in podobne reči je imel v malem prstu. Zidaril je še potem, ko je bil star 80 let. Nekoč so ga angažirali bližnji sorodniki. Gospa je prinesla načrt nekega znanega arhitekta. A ga je nenehno popravljala, nič ji ni bilo všeč. Obilo pa je komandirala tudi Cirila. Ta je molčal in zidal po njenih ukazih. Ko je prišla gospa na ogled, je vsa zgrožena ugotovila, da vrat v spalnico – ni. Sedla je v avto in se odpeljala sitnarit k Cirilu. Niti vrat ji ni odprl, babi zmešani! (njegove besede)

**

Karolina sicer ni imela izpita, a je, ko sta z možem sedla v avto, v bistvu ''vozila'' ona. Nenehno je popravljala njegovo vožnjo, bila je kot hodeči garmin, trmasto prepričana, da točno ve, kje je prav smer. Mož, ponižna dušica, jo je ubogal, če je le mogel. Le takrat, ko se mu je mudilo, pa je vedel, da se žena moti, jo je ubral po svoje. Nekoč so njeni v neki gostilni bogu za hrbtom praznovali obletnico poroke. In- seveda – Karolina je ''točno'' vedela, po kateri poti morata peljati, da bosta čim prej na cilju. Ker je šla njenemu možu tašča precej na živce, je ženo z veseljem ubogal. Namesto na kosilo, sta prišla na cilj komaj takrat, ko so že rezali torto….

**

Maruša je odraščala v neurejeni družini. Starša sta bila socialni problem,  enako tudi starši njene mame. Sošolci so se iz njene revščine norčevali in če je le mogla, je kakšnega sitneža premikastila. Že v tretjem razredu osnovne šole se je zaklela, da bo njeno življenje drugačno. Sram jo je bilo tudi staršev, ki so doma sedeli križem rok, namesto da bi se pobrigali za kakšno službo.

Ni ji bilo lahko. Učiteljica ji je v petem razredu pred sošolci zabrusila, da ''malo previsoko leta'' in naj ''ne misli, da bo kam višje, kot je, tudi prifrčala.'' Vsa vas je bila zgrožena, ko se je vpisala na gimnazijo. Kakšna domišljavost, so govorili. Še dosti bolj so jo obirali, ko so slišali, da študira medicino. Vaški župnik ji je šel na roko, da je lahko brezplačno stanovala pri njegovi teti, tudi profesorici na eni od srednjih šol. Ni ji bilo lahko, a s trmo in odpovedovanjem, je v roku diplomirala, se zaposlila.

Ko so v občinskem glasilu ljudje prebrali, da je šla z zdravniki brez meja za pol leta v Afriko, so bili malo potolaženi. ''Saj, čisto prav! Šla je tja, kamor sodi!''

Tragikomično pa je bilo, da so ji to, da je v življenju uspešna, zamerili tudi starši. Ko se je zaposlila, jo je obiskala mama in od nje zahtevala 200 evrov v zameno za vse stroške, ki jih je imela z njo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več