kruh namočen v knajpovo belo kavo

 

Elica, ena od mojih pripovedovalk, je zadnja leta življenja živela v domu za starejše. Ko sem jo obiskala drugič ali tretjič, je beseda nanesla tudi na njeno najljubšo jed.

''O, kako bi bila srečna, če bi lahko še kdaj jedla za zajtrk nadrobljen kruh v beli kavi!'' je zavzdihnila. Stopila sem do vodje doma in ji zaupala Eličino željo. ''Škoda, da nam tega ni že prej povedala!'' je odgovorila. Elica je bila presrečna: vsako jutro jo je pričakala vroča kava- iz skodelice se je moralo ''kaditi''- in kos kruha. Za enak zajtrk so prosili tudi nekateri drugi, ki so bili takšnega začetka dneva navajeni še iz mladosti.

Breda je odraščala v premožni družini, a pri hrani se je zelo ''šparalo''. Pet otrok je za malico jedlo kruh in jabolko ali pa kruh in breskev. Še danes je takšna kombinacija njena najljubša.

Pri nas smo imeli ob petkih na mizi sladko ''jabkovo župo'' in pire krompir. Zelo slastno! Zanimivo pa je, da ta kombinacija vnukom ni čisto nič všeč.

V času mojega bivanja v Ljubljani ( + - 70 leta), so malodane na vseh glavnih ulicah kraljevali kioski, kjer smo lahko kupili ''hot dog'' ali ''le'' ponfri. Danes so te (občasne) poslastice izginile, namesto njih so mcdonaldi in bureki.

V Daču, na Poljanski, kjer sem bivala, so sem in tja naredili za kosilo šmorn. Bil je božanski!

Na Poljanski cesti je bila takrat trgovinica, kjer so prodajali mlečne stvari. Dalo se je dobiti tudi domače napolitanke. Po moje sem zapravila vso žepnino, ki je že tako in tako bila zelo skromna, za te napolitanke  in za vstopnice v Dramo.

Med počitnicami, ko sem delala v Alpini, je bil pogosto na jedilniku ''krompirjev golaž''. Zraven smo dobili kos kruha (bela štruca)

Zasebno pekarijo smo imeli v Žireh menda že od nekdaj. Jože je pekel (in še peče) božanske žemlje. Najraje sem imela takšne, še malo tople. Za malico sem kupila še jogurt v tistih znamenitih trikotnih embalažah in 5 dkg posebne salame. Rajsko!

Že desetletja mi tekne rižev narastek, tudi drobnjakovi štruklji na žup.

Kruha pojem zelo malo, a če ga že, mora biti svež. Spominjam se Terezije, Prekmurke, pri kateri sem nekaj časa stanovala. Živela je na Viču. Enkrat mesečno je obiskovala domače, s seboj pa je zmeraj prinesla ajdov kruh. Jedli sva ga ves mesec- do njenega naslednjega odhoda v Prekmurje. Na koncu je bil že trd kot skala, a v ustih se je, zanimivo, čudežno stopil.

Pri nas bo danes za kosilo klasika: goveja juha z rezanci, domača kokoš, pečena na veliko masla, ''tenstan krompir'' in solata iz tople grede. Sladica bo- upam tako- Ajdina torta. Od včeraj, ko smo praznovali njen sedmi rojstni dan.  

Hrana pa je imela v starih časih tudi ''vzgojni namen''. Takole je povedal Lojze: »Ko nas je oče zaslišal, da se prepiramo, je prišel iz trgovine, stresel na mizo eno vevnco turšce in nam ukazal, naj jo preberemo. In smo jo.«

**

Ljudmila: »Naša mama je imela vse pod ključem. Otroci smo kar naprej špegali, kje skriva ključ. Nekoč sem ga našla in tega nisem nikomur povedala. Ko je nanesla priložnost – mama je šla molst –, sem vedela, da je vsaj pol ure ne bo nazaj, in sem se splazila v kuhinjo, splezala na kredenco in skušala doseči zgornja vratca. Ker pa je bil zgornji del kredence bolj naslonjen kot pritrjen, se je vse skupaj zaguncalo, izgubila sem ravnotežje in se prevrnila na tla, omara pa name … Za sladkosnednost sem bila dvakrat kaznovana: prvič, ker sem bila vsa potolčena, pa še mama me je zlasala …«

(fotka je od nekega nn z Bovhe)