Nekaj anekdot, ki so se nabrale skozi leta

-

 


Ko sem še delala na radiu, sem ''pokrivala'' tudi občinske seje. Nekateri kolegi jih niso marali, meni pa so bile jako zanimive.

Spominjam se, da je nekoč bolj kot ne moška zasedba za omizjem razpravljala o predlogu, da bi v ZD zaposlili tudi ginekologa. Mislila sem, da bom umrla od smeha.

**

Spominjam se mladih let. Že takrat so bile zame pridige najpomembnejši del svete maše. Vse drugo se je ponavljalo, pridige pa so se od nedelje do nedelje spreminjale. Takrat je bil zelo moderen ameriški predsednik John F. Kennedy. Skupaj z ženo Jacqueline »Jackie« sta bila predstavljena kot zgled dobre, trdne krščanske družine. Ko so veliko pozneje priplavali na dan Johnovi ''grehi'', povezani s spolnimi škandali, sem bila mičkeno razočarana. A hkrati tudi ''ozdravljena''. Od takrat v ameriške ''sanje'' ne verjamem več, še manj pa v idealiziranje ameriških predsednikov. 

**

Matematika ni bila nikoli moja ''vrlina'', zmeraj sem imela težave, razen eno leto na gimnaziji, ko nas je učil profesor Kmet. Takrat sem si po nekem čudežu prislužila štirico. Danes vem, da tisto ni bil čudež, za razumevanje matematike in posledično za dobro oceno je bil zaslužen zgolj in samo profesor, ki je znal razumljivo razlagati komplicirane stvari.

**

Jur je bil eden od zelo ''zateženih'' sogovornikov. Živel je sam, imel je hudega psa in zmeraj, ko sem z avtom ustavila pred hišo, sta oba renčala name. A ker je imel- tako so me prepričali – zelo zanimivo osebno zgodbo, sem vztrajala. Potem pa je moral zaradi rane na želodcu pod nujno v bolnišnico. ''Obišči ga!'' mi je svetovala njegova soseda. Pa sem ga res. Prvič me je nagnal, drugič me je prosil, če lahko preverim, kako hranijo njegovega psa, tretjič pa je že komaj čakal, da me zagleda na vratih.

**

Tudi Ciril je bil zelo podoben Jurju. A ni računal na to, da smo Žirovke trmaste kot sam hudič. Ker mu le nisem dala ''gmaha'' (miru), se me je poskušal odkrižati z besedami:''Prav, če že vztrajaš. Povem ti zgodbo, če te bom lahko držal za koleno.'' Brez slabe vesti sem ''žrtvovala'' koleno.

 

**

Pred nekimi prazniki je bilo parkirišče pred Hoferjem polno skoraj do zadnjega kotička. Ko končno najdem prosto mesto, zagledam v avtomobilu, ki je bil za nekaj sekund prepozen, znano medijsko osebo. Odprl je vrata in se začel dreti name:''A vi sploh veste, kdo sem jaz?!'' Seveda sem vedela, a sem mu odgovorila:''Niti sanja se mi ne!''

**

Martina je bila ena tistih upokojenk, ki se je skozi življenje komaj prebijala. Najprej z eno najnižjih plač, potem pa še z mizerno pokojnino. Živela je sama, bila je zelo osamljena, zato se je razveselila vsakega, ki je pozvonil na vratih. Nekoč jo je nek barabin z lepimi in sladkimi besedami pripravil do tega, da je kupila sesalec na paro za okoli 2.400 nemških mark. Z njim ni imela kaj početi, pa četudi bi, je bila uporaba tako komplicirana, da ji verjetno ne bi uspelo. S skupnimi močmi (na pomoč je priskočila še bližnja soseda) smo sesalec prodali, kajti Martina obrokov, ki so bili zanjo previsoki, ne bi zmogla odplačevati. Pa ni bila edina ''žrtev'' brezvestnih prodajalcev. Nekateri so imeli ''nos'', da so našli osamljene posameznike, ki so v zameno za kakšno uro druženja od njih kupili čisto vse.

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več