Nekaj anekdot, ki so se nabrale skozi leta

 

Ko sem še delala na radiu, sem ''pokrivala'' tudi občinske seje. Nekateri kolegi jih niso marali, meni pa so bile jako zanimive.

Spominjam se, da je nekoč bolj kot ne moška zasedba za omizjem razpravljala o predlogu, da bi v ZD zaposlili tudi ginekologa. Mislila sem, da bom umrla od smeha.

**

Spominjam se mladih let. Že takrat so bile zame pridige najpomembnejši del svete maše. Vse drugo se je ponavljalo, pridige pa so se od nedelje do nedelje spreminjale. Takrat je bil zelo moderen ameriški predsednik John F. Kennedy. Skupaj z ženo Jacqueline »Jackie« sta bila predstavljena kot zgled dobre, trdne krščanske družine. Ko so veliko pozneje priplavali na dan Johnovi ''grehi'', povezani s spolnimi škandali, sem bila mičkeno razočarana. A hkrati tudi ''ozdravljena''. Od takrat v ameriške ''sanje'' ne verjamem več, še manj pa v idealiziranje ameriških predsednikov. 

**

Matematika ni bila nikoli moja ''vrlina'', zmeraj sem imela težave, razen eno leto na gimnaziji, ko nas je učil profesor Kmet. Takrat sem si po nekem čudežu prislužila štirico. Danes vem, da tisto ni bil čudež, za razumevanje matematike in posledično za dobro oceno je bil zaslužen zgolj in samo profesor, ki je znal razumljivo razlagati komplicirane stvari.

**

Jur je bil eden od zelo ''zateženih'' sogovornikov. Živel je sam, imel je hudega psa in zmeraj, ko sem z avtom ustavila pred hišo, sta oba renčala name. A ker je imel- tako so me prepričali – zelo zanimivo osebno zgodbo, sem vztrajala. Potem pa je moral zaradi rane na želodcu pod nujno v bolnišnico. ''Obišči ga!'' mi je svetovala njegova soseda. Pa sem ga res. Prvič me je nagnal, drugič me je prosil, če lahko preverim, kako hranijo njegovega psa, tretjič pa je že komaj čakal, da me zagleda na vratih.

**

Tudi Ciril je bil zelo podoben Jurju. A ni računal na to, da smo Žirovke trmaste kot sam hudič. Ker mu le nisem dala ''gmaha'' (miru), se me je poskušal odkrižati z besedami:''Prav, če že vztrajaš. Povem ti zgodbo, če te bom lahko držal za koleno.'' Brez slabe vesti sem ''žrtvovala'' koleno.

 

**

Pred nekimi prazniki je bilo parkirišče pred Hoferjem polno skoraj do zadnjega kotička. Ko končno najdem prosto mesto, zagledam v avtomobilu, ki je bil za nekaj sekund prepozen, znano medijsko osebo. Odprl je vrata in se začel dreti name:''A vi sploh veste, kdo sem jaz?!'' Seveda sem vedela, a sem mu odgovorila:''Niti sanja se mi ne!''

**

Martina je bila ena tistih upokojenk, ki se je skozi življenje komaj prebijala. Najprej z eno najnižjih plač, potem pa še z mizerno pokojnino. Živela je sama, bila je zelo osamljena, zato se je razveselila vsakega, ki je pozvonil na vratih. Nekoč jo je nek barabin z lepimi in sladkimi besedami pripravil do tega, da je kupila sesalec na paro za okoli 2.400 nemških mark. Z njim ni imela kaj početi, pa četudi bi, je bila uporaba tako komplicirana, da ji verjetno ne bi uspelo. S skupnimi močmi (na pomoč je priskočila še bližnja soseda) smo sesalec prodali, kajti Martina obrokov, ki so bili zanjo previsoki, ne bi zmogla odplačevati. Pa ni bila edina ''žrtev'' brezvestnih prodajalcev. Nekateri so imeli ''nos'', da so našli osamljene posameznike, ki so v zameno za kakšno uro druženja od njih kupili čisto vse.