življenje v domovih za starejše

 

starejši so del mojega življenja , kar pomnim. nekateri med njimi so bili do bližnjih dobri kot kruh, drugi žleht in zlobni, da so se mi do0mači zelo smilili. Eni in drugi so kdaj pa kdaj pristali tudi v Domovih. S seboj so prinesli svoje značajske posebnosti. In če k tem posebnostim dodamo tudi značajske posebnosti zaposlenih, je pričakovano, da v nekaterih primerih ni vse, kot bi moralo biti.

A z lepo besedo, s pogovorom, se marsikaj razreši. Za CSS iz Škofje Loke sem leta 2006 uredila tudi zbornik z naslovom ''Tako živimo''. Danes sem ga spet vzela v roke. zadovoljna sem, da sem življenje v domu prikazala preko posameznih zgodb, ki se z lahkoto berejo tudi s časovnim zamikom, četudi so sogovorniki že pokojni.

Daničin oče je, med drugim, gradil novo železnico Trst-Celovec.

1918 leta so se najprej preseli na Koroško, v Šentjanž. Potem se je tam »zgodil« plebiscit, tamkajšnji Slovenci so se odločili drugače, kot je upal Daničin oče.

Družina se je spet selila, tokrat so pristali na Hrušici.

Otroci so obiskovali osnovno šolo na Jesenicah, Danica se je potem vpisala še v meščansko šolo.

Na Jesenicah ni bilo nobene bodočnosti …

Starša sta želela, da bi imeli otroci izobrazbo, zato so se selili bliže Ljubljani, v Rateče. Tam so zgradili hišo.

Življenje je teklo dalje, Danica se je najprej zaposlila v Kranju.  Potem se je naučila izdelovati rokavice. Kmalu se ji je nasmehnila prva prava priložnost.V Zagrebu je nek Jud odprl delavnico za izdelavo rokavic. S prijateljico sta se odpravili tja in ker sta bili strokovnjakinji, sta takoj dobili službo.

Zelo dobro se je tudi zaslužilo. Žal pa dobre stvari ne trajajo dolgo. Nekega dne je poštar prinesel očetovo pismo, da je mama zbolela in da bi bilo dobro, če bi se Danica vrnila domov.

O tem, če ji je ta dogodek podrl sanje, z menoj ni govorila. Povedala je le to, da je sledila svojemu srcu in dolžnostim, ki so jo klicale.

Dela ji pod domačo streho ni manjkalo. Pri šestindvajsetih letih se je tudi poročila  s fantom iz soseščine. Fural je les v Goričane. Imela sta le enega sina, ki je, tako pravi Danica, zelo dober človek.

Danes je babica dvema vnukoma: mlajši je glasbenik v Filharmoniji, starejši pa ima Turistično agencijo v Portorožu.

Danica se je kot izučena pletilja samozaposlila doma, kjer je delala otroške žabe. Žal pa je bila davčna politika do majhnih obrtnikov zelo neizprosna, zato se je obrti s težkim srcem odpovedala.

Mož je umrl pred 19 leti. Bil je ženskar in rad ga je pil.

»Ko je umrl, to vam odkrito povem, se mi je življenje obrnilo. Prej me je zaničeval, potem pa sem zaživela kot bi se znova rodila. Vse je postalo drugače. Začela sem hoditi na izlete, imela sem svoj denar, prvič v življenju sem lahko dihala tako kot je bilo meni všeč. Brat mi je rekel, da sem postala drug človek,« se je nasmehnila.

Za dušo je negovala vrt. Vse, kar je potrebovala v kuhinji, je vzgojila sama. Uživala je ob rožah in si mirila srce, ko je gledala cvetje, ki je razprostiralo svoje čaše.

Beseda nanese tudi na počutje v domu.

Všeč mi je, pove po pravici. Vsi so pošteni, tudi na upravi. Žal ji je le, ker se je njena sostanovalka poškodovala in je sedaj v bolnišnici. Zato ji je malo dolgčas, vendar gre.

 Včasih še kaj plete, veliko pa tudi bere.

 

 

****.

Eden redkih, ki je živel v Dolini miru

JOŽE MRAK

»A tudi jaz bom moral kaj povedati,« se je na videz jezil drugi Jože iz sobe 408.

»Saj nič ne vem, pa nobena pomembna oseba nisem,« je še dodal, vendar so njegove živahne oči mežikale in vedela sem, da ne misli resno. Pa tudi ni tiste vrste človek, ki bi se po nepotrebnem razburjal. Nenazadnje tudi zato ne, ker se je rodil v Dolini miru.

To je tista dolina, kjer so, pred davnimi leti, snemali znani slovenski film z enakim naslovom. Takrat je bil Jože še mlad, komaj je prišel od vojakov.

»Spomnim se še glavnega junaka, tistega črnca, bilo je 1956 leta. Domov sem prišel ponoči, sanjalo se mi ni,  da je naša hiša polna filmarjev, ki so spali po vseh kotih. Ko zjutraj vstanem, na hodniku zagledam Ježka. Predirljivo me pogleda, še ves matast in zaspan, potem pa zarenči vame, češ, kaj pa ti tukaj počneš, od kod si prišel.

Tukaj sem doma, mu odgovorim.  Nič več ni kompliciral, skomignil je z rameni in šel naprej, mimo mene. Pozneje pa se je le spomnil name, kot da bi vedel, da sem bil brez denarja. Po njegovi zaslugi sem med snemanjem skrbel za električne kable, ki jih ni bilo malo, da mi je vsaj nekaj kapnilo v žep. Večji del zaslužka sem sicer izročil mami, ostalo pa mi je za cigarete in malico.«

Jože je ohranil glavnega  junaka filma v zelo lepem spominu. Zmeraj je bil nasmejan, moral je biti ena dobričina. Žal mu je, da televizija Slovenija ne predvaja več starih filmov. Doline miru pa sploh že dolgo  ni videl. Usodo filmarjev je potem še dolgo časa spremljal, danes mu je žal, da je večina med njimi že pokojnih.

Ko so v Dolini miru kamere utihnile, je tudi Jože začel iskati novo službo. Najprej se je zaposlil v Šeširju Škofji Loki. Delo ni bilo lahko. Medtem ko je pral klobuke, je večino delovnega časa stal v vodi. Dobil je hudo vnetje rebrne mrene. Zdravnik ga je poslal na Golnik. Tam ga je zdravil dr. Forlan. Bil je hudomušen možakar. Jožetu, ki ni bil vajen lenarjenja, se je že po nekaj dneh zdelo, da je čil in zdrav. Na viziti pove, da bi šel rad domov.

»Ne bo nič iz tega, » ga zavrne zdravnik.

»Tukaj ni socializem, ampak Forlanizem!«

 Jožetu se je povesil nos, nekaj novega upanja pa je začutil, ko so pripeljali novega bolnika, nekega moškega, na pol živega, z Jesenic. Oddahnilo se mu je, saj je bil prepričan, da bo moral prišleku odstopiti posteljo, ker jih je v bolnišnici kronično primanjkovalo.  Pa ni bilo nič iz tega! Jože je ostal v bolnišnici še lep čas, na bolniški pa kar celo leto.

Nazadnje se je vdal v usodo, pa si rekel:«Ej, Jože, mami si dovolj drv pripravil za zimo, denar dobivaš, kaj še hočeš več?«

Čez čas je zamenjal službo, šel v IBI, od tam v Savo, kjer je dočakal pokojnino.

Vmes se je tudi oženil, vendar »šele« 1963 leta.

Ženo je spoznal v Kranju, skupaj pa sta si delila radosti in težave 39 let. Prišla je bolezen …

Njun edini sin sedaj stanuje v hiši, ki sta jo zgradila.

Čas pa beži, leto se zamenja mimogrede …

Nekoč mu je osebni zdravnik svetoval, naj gre v Dom. Bolje bo zate, mu je rekel.

Sem res že toliko star, se je spraševal Jože …

»Nisem človek, ki bi cincal v nedogled. Mesec in pol sem čakal, potem sem dobil prosto mesto ravno na svečnico, šest let bo tega,«  dobrovoljno zagodrnja Jože.

Prišel je v nov svet, v katerem ni bilo možnosti brkljanja na njivi, kakršno je imel doma. Lahko je sedel pri oknu in gledal druge pri delu.

Doma je bilo vse drugače, pa hišo je naredil, pozneje, ko je bil že upokojen, pa je veliko pomagal na bližnji vrtnariji.

1996 leta je bil operiran na hrbtenici, »stara« stvar, ki se je vlekla že več kot dvajset let. Eno leto je bil na berglah, stanje se mu je le počasi izboljševalo, vendar danes že lahko hodi, čeprav s pomočjo palic ...

»V domu je bilo na začetku hudo.Vse me je motilo«, pravi med smehom.

Celo hrane se mu je zdelo preveč na krožniku. Najbolj se je bal, da bo dobil  kakšnega osla za sostanovalca. 

»Celo življenje sem pošteno živel in upam, da bom tudi zadnje dneve v tej sobi preživel s kakšnim poštenjakom, dobrim človekom,« pove odločno.

Veliko bere,  s cimrom Jožetom poslušata  radio, da sta na tekočem z novejšimi dogodki.

Najpomembnejše mu je, da je zdrav. Pa tudi to, da bi nekoč imel dovolj denarja. Zato si vsak teden kupi srečko.

»Upati je treba, da se enkrat nasmehne sreča,« pravi na koncu.

 

PA KAJ, TUDI TO SE ZGODI 

 

 Pri socialni delavki

Prišla je 96 let stara gospa, čila, zdrava tako telesno kot umsko, da se pozanima za sprejem v dom……..

Po razgovoru jo Janka povpraša po razlogu za odločitev.

Gospa pravi, da je edini razlog zaradi katerega mora v dom »ta mlada«.

Janka:«Koliko je pa ta stara?«

Gospa:«Malo manj kot 82 let…«

 

Še ena pri socialni delavki

Stranka se telefonično zanima za sprejem v dom.

Socialna delavka: » Od kod pa kličete?«

Stranka: » Ja, kličem z ladje!«

Socialna delavka: » A z ladje?! Kakšno je vreme pri vas, so valovi…?«

Stranka: » Ja, vreme imamo pri nas enako kot pri vas! Kličem iz Ladje _ to je vas 10 km iz Loke!«

 

 

Vestnost

Ob obhodu ob 22. uri nočna medicinska sestra vstopi v sobo.

Ugotovi, da stanovalka spi. Ker ima predpisano terapijo in sicer tableto za spanje, jo zbudi, da ji jo da.

Nato pa stanovalka dolgo ni mogla zaspati….

 

 

 

Proteza

 

Nežka in Micika - obe slepi sostanovalki sta se  odločili,da si pripravita velikonočno večerjo, suho meso s hrenom.

Nežka pohiti na balkon in se loti ribanja hrena.

Kar naenkrat Nežka kihne, pri tem pa ji iz ust zleti proteza naravnost čez balkon 5. nadstropja.

Vrne  v sobo in poprosi Miciko za pomoč.

Ta vsa obupana pravi: »Ja Nežka, le kako, saj sem ravno tako slepa kot ti!«