zakaj so predniki umirali (zlasti otroci)

-


****
Starejši pripovedovalci so mi razkrili kar nekaj zgodb, ki so bile povezane z boleznimi, z epidemijami. Ena zelo pretresljivih je bila tista, ki je pripovedovala o vojaku, ki se je vrnil iz 1. sv. vojne. S sifilisom se je okužil v ''hišah za spodbudo'', v katere je zašlo veliko mož. Pa ne toliko zaradi ''potrebe'' kot zato, ker niso nikoli vedeli, bodo kot ''kanonfutr'' preživeli ali ne.

Radovan je ob prihodu domov okužil ženo. Sin, ki je prijokal na svet, se je s to boleznijo okužil v maternici. Živel je komaj dobre tri mesece, potem pa je v velikih mukah umrl. Čez pol leta se je Radovan poročil z drugo, a tudi ta ženska je umrla prej, preden bi rodila otroka.

A tudi ta smrt ga ni streznila. So pa zanjo slišali svojci nekega drugega vojaka, s katerim se je bojeval na Soški fronti. Govorice o tem, da sta se oba okužila pri radodajkah, so začele krožiti po dolini…. Veliko let kasneje se je Radovanov nečak odločil, da bo raziskal, kaj točno se je dogajalo na Soški fronti. Hotel se je prepričati, so bile govorice o spolnih boleznih, ki so bile med ljudmi še zmeraj žive, resnične ali ne. Odkril je neverjetne podrobnosti o tem, kako so nadrejeni spodbujali vojake tudi z ''lahkimi ženskami'', ki so jih (lahko) morali obiskovati. Izvedel je, da so bili v bataljonu, ki mu je pripadal Radovan, redki, ki se niso okužili…

Zgodbo o Radovanu je zaupal tudi meni. Nekoč sem jo pripovedovala zgodovinarjem, ki so me povabili v svojo sredino. Eden od njih je med pogovorom ves ogorčen vstal z besedami, da ne bo poslušal tega ''sranja'', ki blati ''najsvetlejši del'' slovenske zgodovine.

*
Drugo zgodbo, povezano s sifilisom, sem slišala od medicinske sestre. Pripovedovala je o ženski, ki so jo nekoč pripeljali na bolnišnični oddelek v strašnih bolečinah. Sicer je leta 1952 že obstajal penicilin, a so ga šparali le za ''nujne'' primere. Žensko telo je bilo zaradi posledic sifilisa menda ena sama gnojna rana, gnoj pa je tekel tako iz ušes kot tudi iz oči. Mož je še s tremi otroki jokal v čakalnici, osebje pa se je na vso moč trudilo, da bi ubogi ženski olajšalo zadnje trenutke življenja.

**
V letošnjem Žirovskem občasniku so A. Demšar, J jereb in N. Podobnik napisali zajeten in zelo zanimiv članek o pojavu različnih nalezljivih bolezni v Žireh. OD SRCA JIM HVALA tudi zato, ker se danes sliši le o španski gripi, o drugih boleznih, ki so bile prav tako morilske, pa nihče ne govori.

**
Leta 1880 na primer, je bilo v župniji Žiri okoli 3000 prebivalcev. Med letoma 1868 in 1880 je umrlo kar 1031 ljudi, v povprečju 79 na leto. Največ v letih 1874 in 1875, kar 107! Razlog: epidemija črnih koz in davice.
Največ otrok je umrlo 1875, kar 55!

**
V prvih mesecih starosti so otroci umirali tudi zaradi bolezni, ki so jo takrat poimenovali ''Freisen''. Razlog: pogoste nosečnosti in pomanjkanje kalcija in vitamina D je pri otrocih povzročilo epileptične napade in prezgodnjo smrt. Do starosti pol leta je od 1868 – 1880 umrlo kar 57 otrok ali kar osmina vseh umrlih otrok! Grozljive številke!

**
ena hujših otroških bolezni je bila tudi griža. Najhuje je bilo leta 1868, ko je samo avgusta umrlo 10 otrok, leta 1869 jih je umrlo 5, 72 leta pa 6.
1870 je za ošpicami umrlo 5 otrok.

**
Morile so tudi gliste. Februarja 1878 je za posledicami glist umrlo 5 otrok.
**
Smrtni davek so terjale tudi koze. Samo v letih med 1872 – 1875 je umrlo 140 bolnikov, na celotnem Kranjskem pa ''le'' 81.
**
Morili sta tudi jetika in pljučnica.
**
V 1. sv. vojni je umrlo 139 Žirovcev, v epidemiji španske gripe pa 18. Umrlo je tudi 8 otrok v starosti do 10 leta.
**
Najhujša epidemija je bila v Žireh leta 1920, ko je griža pomorila 49 otrok in 5 odraslih.
**
Škrlatinka je med 1911 1912 zahtevala 10 otroških življenj.
**
P.S.
V Žireh se je umiralo tudi zaradi samomorov. Koliko jih je bilo, ne vem, poznam pa nekatere zgodbe, ki so bile prav zaradi krutih razmer, v katerih so se znašli ne le samomorilci, tudi svojci, zelo zelo žalostne.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več