Vsi naši mehurčki

-

 




Priznamo ali ne, naše življenje poteka v ''mehurčkih'', ki jim pripadamo ali po sorodstveni plati, službeni, verski, politični, športni, ljubiteljski in še kakšni.

Če se zgodijo grde reči v mehurčku, ki mu pripadamo, traja kar nekaj časa (če sploh), da to vidimo, priznamo in tudi obsodimo.

*

Tudi sama sem se’’ izneverila’’ svojemu mehurčku, ko sem začela ljudi spodbujati, naj spregovorijo o spolnih navadah nekoč in danes...Marsikatera vrata so se mi zaprla, doživela sem veliko ''zanimivih situacij''. In obsojanj. Če mi niso mogli reči drugega, so se sklicevali na stroko. Katere v mojih zgodbah res ni najti, so pa zato (to si upam trditi), toliko bolj pristne in iskrene.

Potem pa sem se začela spraševati, čakaj malo, kdo pa ste vi, ki mi ukazujete, naj bom tiho? Zakaj ne bi smeli spregovoriti tudi o senčni plati življenja znotraj družine?

 Še zmeraj izpostavljam različne teme, o katerih se rado molči. Pa to ni ''posploševanje'', so le posamezne zgodbe, ki lahko spodbudijo še druge, da prekinejo z molkom.

Priznam- včasih brcnem v temo, a to je človeško, drugič spet dosežem, da se vsaj majhen del ljudi začne pogovarjati o tem, kar je tičalo pod preprogo... To pa je tudi nekaj, anede?

*

Poznam veliko žensk, ki so leta in leta opravičevale moževo nasilje:''Samo malo me je udaril, ko je bil utrujen.'' ''Sicer je bil dober mož. Skrben.'' ''Ne morem mu zameriti, da je bil takšen. Vsakega moškega boli, če ženska zasluži več.'' ''Veste, bila sem lepa, ko sem bila mlada. Moški so radi gledali za menoj, njemu pa to ni bilo všeč. Je potem čudno, da me je udaril, ko ni več mogel prenašati?''

*

''Ja, naš ravnatelj je bil cenjen in spoštovan gospod. Ogromno je naredil za kraj! Ja, vedeli smo, da je rad vabil deklice v svojo pisarno. V bistvu so bile same krive, samo poglejte jih, kako so se oblačile!''

*

Ko je leta 2002 prišel med gledalce film Petra Mullana SESTRE MAGDALENKE, ki temelji na šokantni resnični zgodbi tisočerih žensk, ki so jih družine zavrgle in prepustile na milost katoliški cerkvi, sem se pogovarjala z nekim duhovnikom, s katerim sem se poznala še iz let, ko smo skupaj obiskovali tečaje esperanta. Pripovedoval mi je, kakšen šok so ob gledanju doživeli njegovi kolegi. Zgražali so se nad Irsko, ki je ta film sploh dovolila predvajati. Šele z leti, ko so se strasti mičkeno umirile, so si nekateri (sprva le po tihem) priznali, da imajo tudi nekateri duhovniki, s katerimi so živeli v istem mehurčku, marsikateri greh nad seboj. A od ''priznati'', ''dojeti'', o tem ''spregovoriti na glas'', je dolga, zelo dolga pot.

*

Karel je imel zelo nesrečno življenje. Bratje so se raztepli po Sloveniji, oče se mu je obesil (bil je težak alkoholik). Z ženo sta skrbela za mamo, ko je obležala po hudi bolezni. Šele med njenim nepovezanim govorjenjem (nekakšni spovedi) je izvedel, da je bila del skupine žensk, ki je po vojni hodila v bližnji grad pretepat ujetnike, ki so bili pred tem na Koroškem, v različnih taboriščih. Mučila ga je radovednost, malo je povprašal tu, malo tam in o mami je izvedel grozljive stvari. Začenjal je razumeti, zakaj se je oče vdajal pijači, zakaj se bratje niso vračali domov. Ko je poskušal zgodbo deliti z njimi, mu ni uspelo. Pri njih je naletel na gnus, odpor, zgražanje. Tega, da je ''žalil'' mamino dobro ime, mu vse do danes niso odpustili. In to kljub temu da je o mami med vihtenjem biča nad krvavečimi hrbti, obstajala tudi fotografija….

 

*

Danes se veliko ukvarjamo s sovražnim govorom. Pogosto vidimo le tistega – iz sosednjega mehurčka, iz tega, ki mu pripadamo pa ne. Še huje: ne le, da gledamo stran, celo prizanesljivo se nasmihamo. Te- isti, ki so se zgražali, ko so nekemu politiku na vrata napisali, da je podgana, so se privoščljivo smejali, ko so Tv novico njegove kolegice, pokrivali s podganami, ki se pasejo ob Ljubljanici.

*

Vsaka zloraba je nizkotno dejanje. Če pa v svoje (politične) namene zlorabimo otroke, četudi ti pripadajo našemu mehurčku, je to zelo nečastno in vredno vsega obsojanja. Včeraj so novinarji nekim učencem prve triade polagali na jezik, kaj morajo povedati v kamero, da bo sporočilo vladi zvenelo čimbolj dramatično. Ja, vem, vem, eni se boste s tem celo strinjali, a ne pozabimo: vsak kovanec ima dve plati.

*

In ne nazadnje: Bomo mlade vzgajali tako, da so starejši krivi, da ne smejo v šolo, ali jih bomo učili empatije, spoštovanja in medgeneracijske solidarnosti?

*

Vsak od nas ima možnost izbire. Kajti v vsakem mehurčku obstajajo tudi ogledala. Ne slepim se: za vsako težko dejanje obstajajo opravičila in ''opravičila''.
najlažje pa je tistega, ki o tovrstnih dejanjih spregovori- rečeno v prispodobi- s kolom po glavi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več