Vsi naši mehurčki

 

Priznamo ali ne, naše življenje poteka v ''mehurčkih'', ki jim pripadamo ali po sorodstveni plati, službeni, verski, politični, športni, ljubiteljski in še kakšni.

Če se zgodijo grde reči v mehurčku, ki mu pripadamo, traja kar nekaj časa (če sploh), da to vidimo, priznamo in tudi obsodimo.

*

Tudi sama sem se’’ izneverila’’ svojemu mehurčku, ko sem začela ljudi spodbujati, naj spregovorijo o spolnih navadah nekoč in danes...Marsikatera vrata so se mi zaprla, doživela sem veliko ''zanimivih situacij''. In obsojanj. Če mi niso mogli reči drugega, so se sklicevali na stroko. Katere v mojih zgodbah res ni najti, so pa zato (to si upam trditi), toliko bolj pristne in iskrene.

Potem pa sem se začela spraševati, čakaj malo, kdo pa ste vi, ki mi ukazujete, naj bom tiho? Zakaj ne bi smeli spregovoriti tudi o senčni plati življenja znotraj družine?

 Še zmeraj izpostavljam različne teme, o katerih se rado molči. Pa to ni ''posploševanje'', so le posamezne zgodbe, ki lahko spodbudijo še druge, da prekinejo z molkom.

Priznam- včasih brcnem v temo, a to je človeško, drugič spet dosežem, da se vsaj majhen del ljudi začne pogovarjati o tem, kar je tičalo pod preprogo... To pa je tudi nekaj, anede?

*

Poznam veliko žensk, ki so leta in leta opravičevale moževo nasilje:''Samo malo me je udaril, ko je bil utrujen.'' ''Sicer je bil dober mož. Skrben.'' ''Ne morem mu zameriti, da je bil takšen. Vsakega moškega boli, če ženska zasluži več.'' ''Veste, bila sem lepa, ko sem bila mlada. Moški so radi gledali za menoj, njemu pa to ni bilo všeč. Je potem čudno, da me je udaril, ko ni več mogel prenašati?''

*

''Ja, naš ravnatelj je bil cenjen in spoštovan gospod. Ogromno je naredil za kraj! Ja, vedeli smo, da je rad vabil deklice v svojo pisarno. V bistvu so bile same krive, samo poglejte jih, kako so se oblačile!''

*

Ko je leta 2002 prišel med gledalce film Petra Mullana SESTRE MAGDALENKE, ki temelji na šokantni resnični zgodbi tisočerih žensk, ki so jih družine zavrgle in prepustile na milost katoliški cerkvi, sem se pogovarjala z nekim duhovnikom, s katerim sem se poznala še iz let, ko smo skupaj obiskovali tečaje esperanta. Pripovedoval mi je, kakšen šok so ob gledanju doživeli njegovi kolegi. Zgražali so se nad Irsko, ki je ta film sploh dovolila predvajati. Šele z leti, ko so se strasti mičkeno umirile, so si nekateri (sprva le po tihem) priznali, da imajo tudi nekateri duhovniki, s katerimi so živeli v istem mehurčku, marsikateri greh nad seboj. A od ''priznati'', ''dojeti'', o tem ''spregovoriti na glas'', je dolga, zelo dolga pot.

*

Karel je imel zelo nesrečno življenje. Bratje so se raztepli po Sloveniji, oče se mu je obesil (bil je težak alkoholik). Z ženo sta skrbela za mamo, ko je obležala po hudi bolezni. Šele med njenim nepovezanim govorjenjem (nekakšni spovedi) je izvedel, da je bila del skupine žensk, ki je po vojni hodila v bližnji grad pretepat ujetnike, ki so bili pred tem na Koroškem, v različnih taboriščih. Mučila ga je radovednost, malo je povprašal tu, malo tam in o mami je izvedel grozljive stvari. Začenjal je razumeti, zakaj se je oče vdajal pijači, zakaj se bratje niso vračali domov. Ko je poskušal zgodbo deliti z njimi, mu ni uspelo. Pri njih je naletel na gnus, odpor, zgražanje. Tega, da je ''žalil'' mamino dobro ime, mu vse do danes niso odpustili. In to kljub temu da je o mami med vihtenjem biča nad krvavečimi hrbti, obstajala tudi fotografija….

 

*

Danes se veliko ukvarjamo s sovražnim govorom. Pogosto vidimo le tistega – iz sosednjega mehurčka, iz tega, ki mu pripadamo pa ne. Še huje: ne le, da gledamo stran, celo prizanesljivo se nasmihamo. Te- isti, ki so se zgražali, ko so nekemu politiku na vrata napisali, da je podgana, so se privoščljivo smejali, ko so Tv novico njegove kolegice, pokrivali s podganami, ki se pasejo ob Ljubljanici.

*

Vsaka zloraba je nizkotno dejanje. Če pa v svoje (politične) namene zlorabimo otroke, četudi ti pripadajo našemu mehurčku, je to zelo nečastno in vredno vsega obsojanja. Včeraj so novinarji nekim učencem prve triade polagali na jezik, kaj morajo povedati v kamero, da bo sporočilo vladi zvenelo čimbolj dramatično. Ja, vem, vem, eni se boste s tem celo strinjali, a ne pozabimo: vsak kovanec ima dve plati.

*

In ne nazadnje: Bomo mlade vzgajali tako, da so starejši krivi, da ne smejo v šolo, ali jih bomo učili empatije, spoštovanja in medgeneracijske solidarnosti?

*

Vsak od nas ima možnost izbire. Kajti v vsakem mehurčku obstajajo tudi ogledala. Ne slepim se: za vsako težko dejanje obstajajo opravičila in ''opravičila''.
najlažje pa je tistega, ki o tovrstnih dejanjih spregovori- rečeno v prispodobi- s kolom po glavi.