kaj pravijo zgledi?

 

Zadnje čase velikokrat beremo o škodi, ki jo bodo zaradi ne - obiskovanja šole utrpeli otroci. Glede na zgodb, ki jih poznam, se bojim, da malo pretiravamo. Pomembno je, da ostanemo živi, manko šolskih ur se bo hitro nadoknadil.

Vas pa vprašam: se vi še spomnite, kaj točno ste se učili denimo od januarja do maja v kakšnem razredu?

Škoda res, da so v tem času potihnile zgodbe o tistih starših, ki so že predtem – leta in leta – poučevali otroke sami, doma.

Se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da se v marsikateri družini različne frustracije, s katerimi se vedno bolj ubadajo starši, žal, prenašajo tudi na otroke. In – ne nazadnje: iz preteklosti poznam (o) tudi zgodbe, ko so se nekateri otroci zaradi psihičnega in fizičnega nasilja v družini zatekali tudi v samomore.

***

Nejla se je skupaj z mamo in babico (očeta so ji ubili v vojni) v bratomorni in nesmiselni vojni v Bosni, zatekla v Škofjo Loko. Stara je bila osem let, družina, kolikor jo je še ostalo, se je znašla v brezupni situaciji. Mama, četudi preprosta ženska, jo je že jeseni vključila v osnovno šolo, deklica se je v nekaj mesecih naučila slovenščine, celo s škofjeloškim naglasom. Pred koncem šolskega leta so odšli v Nemčijo. K sebi so jih vzeli sorodniki. Tam so ostali malo manj kot leto in pol, a dovolj, da se je Neila prilagodila nemški šoli, se naučila jezika in začela igrati violino. Po babičini smrti so se jih sorodniki želeli znebiti, Neila je, ko je dobila vizum, z mamico odpotovala v Ameriko. Tam se je njena mamica s človekom, ki je jima omogočil selitev, tudi poročila. (predtem ga ni poznala) Neila je morala že tretjič ponavljati razred. A se je hitro prilagodila novim razmeram. Še naprej je božansko igrala violino. Z nekaj časovnega zamika se je vpisala na univerzo in jo z odliko (najboljšimi ocenami) končala. Denar za študij si je služila kot violinistka.

***.

Petrov oče je že konec aprila 1945 najprej zbežal v Italijo, po letu in pol se je izselil v Ameriko. Leta 1951 se mu je pridružila žena s tremi otroki, Peter, najmlajši, očeta sploh ni poznal, saj se ni še niti rodil, ko je oče izginil miz njihovega življenja. Kmečki fant iz preproste družine, kjer je bilo delo na prvem mestu, znanje šele na zadnjem, je že pri devetih letih začel služiti kruh v očetovem zidarskem biznisu. Šolo je komaj kdaj povohal, pri petnajstih je obvladal le nerodno pogovorno obarvano amerikanščino.  Kakšne štiri leta pozneje, sta z očetom polagala tlakovce pri neki ameriško-slovenski družini. Domača hči Anna se je zagledala v Petra. A ker je izhajala iz učiteljske družine, je bila zveza obsojena na propad. A peter je bil ravno prav nor, da puške ni niti v najbolj drznih sanjah vrgel v koruzo. Vpisal se je na večerno šolo, pri štiriindvajsetih je uspešno opravil izpite na eni od državnih tehničnih fakultet. Ljubezen do Anne je bila že zdavnaj pozabljena, a s tipično gorenjsko trmo je kljub zelo pomanjkljivemu osnovnošolskemu izobraževanju dosegel ogromno.  Bil je tudi med prvimi, ki je doumel, da se bo prihodnost odvijala preko računalnikov, danes, po upokojitvi, pomaga v sinovi firmi, ki se ukvarja z računalniškimi programi.

***.

Pa še odlomek iz Zinkine zgodbe:«…..Leta 1944 je umrla tudi Vanca. Kako je mama prišla do njenih čevljev, sem že povedala. Ljudje so govoričili marsikaj. Nekateri so pripovedovali, da je morala nogi odrezati, oziroma odžagati. Nekdo mi je celo prisegel, da je na lastne oči videl, da so bili čevlji še potem, ko jih je mama nosila, polni krvavih madežev, ki jih je z leti izbrisal šele čas.

Leta 1954 je bila mama Hedvika spet noseča. Tokrat je v trebuhu nosila mene. Kdo je bil oče, niti sama ni vedela. O svojem spolnem življenju ni veliko govorila, a so bili toliko bolj zgovorni sovaščani. K njej so hodili različni moški, poročeni, vojaki, oficirji JLA, sprevodniki, različni šoferji, ki so bili za dlje časa odsotni od doma. Na skrivaj je bila zaljubljena v vaškega kolarja, ki je bil okoli trideset let starejši od nje. Jo je spominjal na Herberta, ki jo je izkoristil, ko je bila še otrok? Njegova žena je imela zmeraj za vrati sirkovo metlo. Če jo je zagledala, da se je motala okoli hiše, jo je nagnala. Mama je bila, ko je bila noseča, ogromna. Bila je prepričana, da bo rodila dvojčka.

Tudi njej se je zdelo čudno, da sem bila pri rojstvu zelo drobna, imela sem komaj dva kilograma in pol. Je pomešala datume in je zanosila kasneje, kot je sprva mislila? Z drugim, kot je mislila, da je? Zanimivo je, da sem se rodila v Ljubljani, dobri dve leti pa sem potem preživela v dečjem domu. Mama me je komaj kdaj obiskala. Spominjam se, da me je vzela k sebi neka družina, ki je živela na Prulah. Grdo so ravnali z menoj. Še pri šestih letih sem imela v hlačah plenico (razrezano rjuho), kajti nisem zadrževala vode. Komaj kaj sem govorila, nikoli nisem jokala. Za mizo so me povabili le, če je družinskim članom kaj ostalo. Zmeraj sem jedla ostanke. Nenehno sem bila lačna. Preden sem zaspala, sem sanjala o kruhu in o rdečih jabolkih. Moja ''postelja'' je bila nekaj posebnega: zvečer so porinili štokarle h kulmkišti, nanjo položili staro, smrdečo odejo, pokrili pa so me s plaščem. Čigav je bil, ne vem več.

Enkrat sredi decembra 1960 pa pride pome mama. Na glavi je imela baretko, okoli vratu pa svilen šal. Zdela se mi je kot kraljica. Obuta je bila v črne, gumijaste škornje. Spominjam se, da sta se z gospo, pri katerih sem živela, hudo sporekli zaradi denarja. Mama ji je bila še nekaj dolžna, za povrh pa me je želela odpeljati s seboj. Moje skromno imetje je stlačila kar v taško (torbico), me zagrabila za roko in sva šli. V Šiško sva se odpeljali s trolejbusom, kar je bilo zame zelo razburljivo doživetje, med potjo pa nisva spregovorili niti besedice.

Živela je v starejši hiši tik ob Celovški. Danes je ni več, so jo že zdavnaj podrli. V kuhinji, v katero sva stopili, je stala košarica, v kateri je ležal dojenček in se na ves glas drl. Vzela ga je k prsim in podojila.

»Moja naloga je bila, da sem pazila na bratca Zorana. Samo zato, da je imela mama varuško pri roki, me je tudi prišla iskat na Prule. Ni mi bilo težko, saj sem imela dojenčka zelo rada. Jeseni, ko sem šla v šolo, ga je v času moje odsotnosti pazila ena od sosed. Če se nisem pravočasno vrnila domov, sem otroka našla kar pred vhodnimi vrati. Zmeraj me je bilo strah, da bi se splazil k stopnicam in se prevrnil v globino. 'Hedvika me premalo plača, da bi za tega pamža tratila več časa, kot je treba!' mi je razlagala kot odraslemu.

To so bili zame zelo težki in kruti časi. Predstavljate si, da bi obiskovali prvi razred, poznali bi komaj nekaj besed, jecljali bi, v hlačkah pa bi še zmeraj nosili pleničko. Sedela sem v zadnji klopi, učiteljica me skoraj ni opazila. A sem konec leta že znašla brati in pisati tako kot drugi. Vseeno sem razred ponavljala, saj mojega napredka nihče ni niti opazil. Vsak popoldan sem pazila na Zorana, pisala nalogo in brala. V shrambi sem odkrila nekaj škatel knjig, ki so jih tam pustili prejšnji stanovalci. Branje je bilo moje edino razvedrilo. Sama sem morala prati plenice in zvečer, ko se je vrnila domov tudi mama, sem komaj čakala, da dobim kaj jesti. Včasih je s seboj prinesla kruh, včasih tudi ne. Stric je najraje jedel kranjske klobase. Če sem bila pridna, je kakšen košček pristal tudi na mojem krožniku. Stara sem bila deset let, ko sta sklenila, da se bosta poročila. V soboto, že zarana, smo sedli na avtobus in se odpeljali v Žiri. Mama si je kupila črne salonarje, le peta je bila v živo rdeči barvi. Ker je bilo do naslednjega avtobusa še nekaj časa, smo stopili v slaščičarno, na tortico. Bila sem presrečna, tako lepo mi je bilo. Tudi naslednjo soboto smo potovali. 'Grem pogledat, če se je tisti kripl že stegnil!' je rekla sprevodniku. Od avtobusne postaje pa do hiše, kjer je ta stari kripl, njen oče, živel, je bilo vsaj pol ure hoje. Bratca sem nekaj časa nesla v naročju, nekaj časa vlekla za seboj….«

 

 

 

 

 

fotko najdete na :

https://stareslike.cerknica.org/2013/01/03/1968-cerknica-za-brestovim-domom/