Drobni utrinki iz vsakdanjega življenja

-

 


Gospa Petra, s katero se pogovarjava na Skypu, mi je pripovedovala zanimivo zgodbo o svojem bratu (1968). Bil je zelo živahen otrok. Četudi ni ušpičil nič takšnega, kar bi bilo obsojanja vredno, ga je oče pogosto natepel. Razlog: ker je imela mama ''rahle'' živce in ni prenesla hrupa, fant pa je počel ''glasne neumnosti'' in to kljub prepovedi. Nekoč so mu vrata ''ušla'' izpod rok in so se s treskom zaprla. Mama je začela vreščati, oče pa je prihrumel s puško in hotel sina udariti s kopitom. Fant se mu je – prvič v življenju – uprl. Odrinil ga je od sebe, in to tako močno, da je oče nesrečno padel in si zlomil roko.

Posledice niso bile prijetne: vsa vas ga je (in ga še) opravljala, kakšen divjak, da je, da si je drznil dvigniti roko nad lastnega očeta. Očetovo nasilje (tudi mamino) pa ni bilo omembe vredno.
**
Učitelj telovadbe XX je bil na neki šoli ''bog i batina''. Piko je imel na debelušne deklice in tudi dečke. ''Bajsa debelajsa'' je bila še med zelo nedolžnimi skovankami, s katerimi jih je žalil. Nekemu očetu je nekoč prekipelo. Ni vedel, kako drugače bi se učitelju maščeval, pa mu je prerezal gume pri avtomobilu.
Posledice so bile klasične: ljudje, ki so za to izvedeli, so se zgražali. Med njimi so bili tudi nekateri starši maltretiranjih otrok.
**
Jože je bil eden tistih, ki ni in ni zmogel spacati skupaj šoferskega izpita. Šele enajstič je imel srečo. Skoraj dvajset let pa se je s svojim fičkom, v katerem se je počutil kot doma, vozil po različnih opravkih, le v središče vasi se ni upal. Miličnik ga je imel na piki (ni mu hotel prodati drv za zimo), če je le utegnil, ga je počakal v zasedi. Od Jožeta je vsakič zahteval osebno in vozniško dovoljenje. Nekoč so se miličnik in izbrana družba vračali iz neke zidanice. Pijani kot piksne. Pot je bila ozka, po daljšem deževnem obdobju tudi razmočena. Šoferju je ''ušel'' volan iz rok, avto pa se je skotalil po bregu, a ga je na srečo zaustavilo grmovje. Jože, ki je živel v bližini, je zaslišal klice na pomoč, pritekel je v samih spodnjih, dolgih gatah. Enkrat do jutra mu je uspelo, da je s traktorjem izvlekel fičkota nazaj na cesto. Od udeležencev nesreče ni slišal niti hvala, le grožnjo, kaj se mu bo zgodilo, če bo komu povedal, da so bili pijani. Njegov ''ljubljeni'' miličnik pa ga je naslednjič mirno čakal v zasedi, niti enkrat samkrat ni dal Jožetu vedeti, da mu je v tisti noči morda rešil življenje.
**
V bistvu je tudi danes zelo pomembno, komu kaj rečeš. Aleksander je fasal tožbo, ker je sodelavki rekel, da je prasica. Na sodišču se je zagovarjal sam, rekoč, da je od nje že tolikokrat slišal, da je prasec, da ji je nekaj pač moral reči.
**
Če ženski rečejo, da je ''kura'', je to žaljivka, če moškemu, da je ''petelin'', mu je to v čast.
**
Moj ded je bil znan po tem, da je verjel, da ''grdo govorjenje'' pripelje človeka v pekel. A včasih se mu je pa le zdelo, da mora povedati tisto, kar misli. Tako je bil v Alpini nek mojster, ki ni bil ravno priljubljen med delavci. Šikaniral jih je, če je le mogel, ker je bil prepričan, da bo s tem svojim nadrejenim ''zlezel v rit''. Napadel je tudi strica. Ded se je nekega dne pražnje oblekel ter stopil do dotičnega. Sredi proizvodnje hale se je postavil predenj (meril je komaj dobrih 160 cm), iztegnil prst in mu ga ''zapičil'' v birtah, ki ga je ta imel na sebi.
''Sem ti prišel povedat, da je bil tvoj oče pošten človek. Ni bil baraba.''
Potem se je obrnil in se vrnil domov.
**
Včasih se mi zdi, da delamo veliko, nepopravljivo napako, ko neke besede, dejanja, dogodek…ocenjujemo skozi osebe, ki za njimi stojijo.
Če bi se osredotočili zgolj na dejstva, bi bilo marsikaj drugače. Zelo drugače.



Že 23. ponatis prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je včeraj prišel iz tiskarne!
Če je še nimate- bi jo naročili?
Še zmeraj veljajo praznični pogoji za nakup!

Naročilnico najdete na povezavi:

https://goo.gl/1qx5mf


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več