Drobni utrinki iz vsakdanjega življenja
Gospa Petra, s katero se pogovarjava na Skypu, mi je pripovedovala zanimivo zgodbo o svojem bratu (1968). Bil je zelo živahen otrok. Četudi ni ušpičil nič takšnega, kar bi bilo obsojanja vredno, ga je oče pogosto natepel. Razlog: ker je imela mama ''rahle'' živce in ni prenesla hrupa, fant pa je počel ''glasne neumnosti'' in to kljub prepovedi. Nekoč so mu vrata ''ušla'' izpod rok in so se s treskom zaprla. Mama je začela vreščati, oče pa je prihrumel s puško in hotel sina udariti s kopitom. Fant se mu je – prvič v življenju – uprl. Odrinil ga je od sebe, in to tako močno, da je oče nesrečno padel in si zlomil roko.
Posledice niso bile prijetne: vsa vas ga je (in ga še) opravljala, kakšen divjak, da je, da si je drznil dvigniti roko nad lastnega očeta. Očetovo nasilje (tudi mamino) pa ni bilo omembe vredno.
**
Učitelj telovadbe XX je bil na neki šoli ''bog i batina''. Piko je imel na debelušne deklice in tudi dečke. ''Bajsa debelajsa'' je bila še med zelo nedolžnimi skovankami, s katerimi jih je žalil. Nekemu očetu je nekoč prekipelo. Ni vedel, kako drugače bi se učitelju maščeval, pa mu je prerezal gume pri avtomobilu.
Posledice so bile klasične: ljudje, ki so za to izvedeli, so se zgražali. Med njimi so bili tudi nekateri starši maltretiranjih otrok.
**
Jože je bil eden tistih, ki ni in ni zmogel spacati skupaj šoferskega izpita. Šele enajstič je imel srečo. Skoraj dvajset let pa se je s svojim fičkom, v katerem se je počutil kot doma, vozil po različnih opravkih, le v središče vasi se ni upal. Miličnik ga je imel na piki (ni mu hotel prodati drv za zimo), če je le utegnil, ga je počakal v zasedi. Od Jožeta je vsakič zahteval osebno in vozniško dovoljenje. Nekoč so se miličnik in izbrana družba vračali iz neke zidanice. Pijani kot piksne. Pot je bila ozka, po daljšem deževnem obdobju tudi razmočena. Šoferju je ''ušel'' volan iz rok, avto pa se je skotalil po bregu, a ga je na srečo zaustavilo grmovje. Jože, ki je živel v bližini, je zaslišal klice na pomoč, pritekel je v samih spodnjih, dolgih gatah. Enkrat do jutra mu je uspelo, da je s traktorjem izvlekel fičkota nazaj na cesto. Od udeležencev nesreče ni slišal niti hvala, le grožnjo, kaj se mu bo zgodilo, če bo komu povedal, da so bili pijani. Njegov ''ljubljeni'' miličnik pa ga je naslednjič mirno čakal v zasedi, niti enkrat samkrat ni dal Jožetu vedeti, da mu je v tisti noči morda rešil življenje.
**
V bistvu je tudi danes zelo pomembno, komu kaj rečeš. Aleksander je fasal tožbo, ker je sodelavki rekel, da je prasica. Na sodišču se je zagovarjal sam, rekoč, da je od nje že tolikokrat slišal, da je prasec, da ji je nekaj pač moral reči.
**
Če ženski rečejo, da je ''kura'', je to žaljivka, če moškemu, da je ''petelin'', mu je to v čast.
**
Moj ded je bil znan po tem, da je verjel, da ''grdo govorjenje'' pripelje človeka v pekel. A včasih se mu je pa le zdelo, da mora povedati tisto, kar misli. Tako je bil v Alpini nek mojster, ki ni bil ravno priljubljen med delavci. Šikaniral jih je, če je le mogel, ker je bil prepričan, da bo s tem svojim nadrejenim ''zlezel v rit''. Napadel je tudi strica. Ded se je nekega dne pražnje oblekel ter stopil do dotičnega. Sredi proizvodnje hale se je postavil predenj (meril je komaj dobrih 160 cm), iztegnil prst in mu ga ''zapičil'' v birtah, ki ga je ta imel na sebi.
''Sem ti prišel povedat, da je bil tvoj oče pošten človek. Ni bil baraba.''
Potem se je obrnil in se vrnil domov.
**
Včasih se mi zdi, da delamo veliko, nepopravljivo napako, ko neke besede, dejanja, dogodek…ocenjujemo skozi osebe, ki za njimi stojijo.
Če bi se osredotočili zgolj na dejstva, bi bilo marsikaj drugače. Zelo drugače.
Že 23. ponatis prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je včeraj prišel iz tiskarne!
Če je še nimate- bi jo naročili?
Še zmeraj veljajo praznični pogoji za nakup!
Naročilnico najdete na povezavi:
Komentarji
Objavite komentar