Zakaj imajo psihopati toliko naklonjenosti?

-
Na vprašanje, zakaj sosede vedno znova presenetijo družinske tragedije, klinični psiholog Andrej Perko, odgovarja: "Vsaka družina ima svojo skrivnost, sam približno v treh letih terapevtskega odnosa spoznam odnose znotraj družine. Kar se tiče tega, kar vidijo sosedi, pa vemo, da se patologije skrivajo. Potem pa smo, ko se zgodi nekaj takega, začudeni, saj skrivnost družine ni vidna niti strokovnjakom, kaj šele sosedom."

G. Perko dobro ve, da t. i. ''javnost'' tudi o največjih t. i. zlobnežih največkrat nima kakšnega odklonilnega mnenja. Če ne drugega, bodo za kakšnega nasilneža dejali, da sploh ni tako napačen, saj v gostilni zmeraj da za rundo.
Če mene vprašate, pa bi raje zapisala, da se o nasilju znotraj družine ''nič ne ve'' zato, ker se noče ''nič vedeti''. Ker se nihče noče vtikati, ker se vsi ali bojijo ali pa upajo, da bo že kako. Takšnih, ki še danes verjamejo, da je ''vsega kriva žena'', ni več veliko.

Okolje, v katerem nasilnež živi, ima od njega pogosto tudi kakšne koristi. In največkrat te prevladajo in ljudem ''zamašijo usta''.

Lahko je še huje: bila sem priča, ko so pedofili dobivali celo različna priznanja, četudi so vsi vedeli, da imajo umazane roke in še bolj umazano dušo.

''Psihopatske'' zgodbe se dogajajo tudi v zdravstvu. Psihopati so tudi v drugih poklicih: med učitelji, socialnimi delavci, sodniki....onaplus.delo.si/ksenija-benede Da obstajajo ne nosi toliko krivde sistem kot okolje, ki njihovo nerazumno ravnanje tolerira.

Doživela sem, kako so se klanjali ženski nekega pomembneža, četudi so vsi vedeli, da v pijanosti lovi po stanovanju in okoli hiše z nožem v roki ne le njega, tudi sina?



Tudi Fritzla so imeli v okolju, kjer je živel- radi. Pa vsi vemo, kaj je počel. Tudi gospo, ki je mirno dovoljevala, da je njen mož spal z njeno nezakonsko hčerko, in to že od 12 leta naprej- je bila spoštovana oseba. Ko so deklico rešili, je dotična dejala:''Pa kaj se razburjate? Če ni bilo foušije, je bilo za vse zadosti.'' Niti enega meseca pogojno ni dobila.

V nekem slovenskem kraju zelo dobro poznajo družino, ki jo je maltretiral vsem poznani nasilnež. Kljub temu da je bila gospa redkokdaj brez podplut, kljub temu da so vsi vedeli, da trpijo tudi otroci, so se- verjamete ali ne- babe na tega nasilneža lepile kot muhe na drek. Ja, prav imate: imel je denar pa še muzikontar je bil.
Psihopate vseh vrst ima t. i. ''javnost'' načeloma rada. Znajo obračati ljudi, znajo se prikupiti, znajo zlesti pod kožo. Znajo ugajati. Moški- nasilneži nimajo težav, ko ''pecajo'' ženske, in različne ženske- psihopatinje (tudi teh ni malo) nimajo težav s tistimi, ki silijo pod njihove perutničke.

Zgodbe:
Andreja Kunaver
8 h ·
Prisluhnite zgodbi, ki jo je v knjigi Nekoč v fari Hotič zapisala sokrajanka, sicer diplomantka veterine, Alenka Juvan. Članek govori o sestri mojega očeta, katera je pred drugo svetovno vojno živela v Ljubljani:
7.8. Ljubezen ne pozna meja
V gozdu nad Dobom pri Domžalah sta zakonca spomladi leta 1938 našla ustreljen par. Izkazalo se je, da je 21-letni Alojz iz Zaloga ustrelil v sence svoje dekle, 23-letno Pepco iz Hotiča, in potem še sebe. Pepca je bila kuharica v policijski menzi v Ljubljani, Alojz pa kovaški pomočnik. Ustreljena v sence sta obležala v mlaki krvi in klicala na pomoč. Kaj je botrovalo tragediji, v časopisu ni omenjeno. Oba so odpeljali v Ljubljano v bolnico, kjer sta okrevala. Kasneje je Pepca imela nekaj težav z vidom. Leta 1941 sta se poročila.
**
Jerneja in njena sestra Monika sta bili kot rit in hlače. S tem da je Monika, četudi mlajša, že od otroštva naprej nosila ''hlače'', Jerneja jo je morala ubogati. Potem sta odrasli, Jerneja se je kmalu poročila, družinica se je povečala za dva nadobudneža. Monika je v času, ko so gradili hišo, pomagala tako finančno kot tudi pri varovanju otrok. Jerneja ni vedela, kako naj ji povrne dobroto. Kakšno leto po vselitvi pa jo je mož presenetil z besedami, da zahteva ločitev. Da je ne mara več. Po rojstvu prvega otroka se je spentljal z Moniko in se po ločitvi z njo tudi poročil. Celo mama ni Jerneji nikoli oprostila, ker se s sestro ni več želela pogovarjati. ''Pa toliko dobrega je storila zate!'' ji je očitala.
**
Še več zgodb pa lahko preberete, če vzamete v roko trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače.

(slika: Monetova umetnina)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več