Iz arhiva- Žnidarjev Frenk iz Poljan

ŽNIDARJEV FRENK IZ POLJAN-

IGRALEC Z DUŠO IN TELESOM

Redki so, ki ne bi poznali Frenka.

“A tisti, ki je igral v Cvetju v jeseni? “ me je vprašal fantin, ko sem ga iskala  po Poljanah.

Frenk  se iz tistih igralskih  časov  ni kaj dosti spremenil.  Brada je še zmeraj gosta in košata in živahne ter nagajive oči , ki se bliskajo, kot bi želele  še zmeraj kakšno ušpičiti,  me na mah spomnijo na njegovo vlogo. Zmeraj se mi je zdelo, da se bo zgodilo nekaj smešnega in nenavadnega, ko se je pojavil na odru. In nisem se kaj dosti zmotili.

Kot življenje ima tudi igralstvo dve plati. Prva je tista, ki jo vidi občinstvo, druga se dogaja za  odrom in v človeških  srcih.  In lahko tudi zelo boli.

“Ko so zadnjikrat igrali Cvetje v jeseni sem bil zelo prizadet, ker  nisem prišel zraven”, se ni mogel premagati Frenk. Zakopal si je obraz v dlani in zahlipal.  Nemo sem sedela zraven njega in bilo mi je  hudo, ko sem videla , da sem s svojim prihodom odprla  skrinjo spominov,  ki so bili tudi boleči  in trpki. Nisem vedela, kaj naj naredim, ko sem opazovala njegovo žalost . Toda počasi se je le umiril in se zbral, ter dodal:

“Tisočkrat sem igral  v  Cvetju.  Vseh nastopov ne bom mogel nikoli prešteti, ker jih je bilo  toliko. Potem pa ti pride neka ženska  in mi reče, da sem za to  vlogo postal  prestar.  Čeprav so igrali  še starejši od mene.  Tega udarca nisem mogel preboleti. Vsakič, ko se spomnim, se mi zdi “zamalo''!   Pa se je štelo, da sem bil hudičevo dober igralec.....!”

Frenk  je spet umolknil. Potem si je s tresočo roko prižgal cigareto in potegnil. Njegove oči so se umirile in postale živahne ter nagajive.  Kaj bi najprej rada slišala, me je pobaral, potem pa kar sam začel. Od začetka.

“Prvič sem igral že v osnovni šoli. To so bili v Poljanah zlati časi. Bralno društvo je dihalo s polnimi pljuči in številne predstave so bile zmeraj več kot dobro obiskane. Bil sem recitator in  moj glas, ki je bil močan in prodoren, je  ljudi prikoval na sedeže.  Kaj  vse smo igrali!  Komedije, mogoče so bile res bolj preproste, a smo jih hkrati poživili  z domačim humorjem in so zmeraj “ratale”. Potem smo organizirali prireditve ob  Miklavžu in še drugih praznikih, ko se je zbrala vsa vas, pa še od drugje so nas hodili gledat.  “

Potem je prišla vojna, ko  je kulturno življenje v Poljanah skoraj zamrlo, po  njej pa je bil Frenk v tistih letih, ko se je bilo treba odločiti  za poklic.

Ker je bil žnidarjev sin / vsi, ki ga poznajo, ga kličejo Žnidarjev Frenk/, je bilo samo po sebi umevno, da  bo nadaljeval družinsko tradicijo. Toda na očetovo žalost mu ta poklic ni prav nič dišal. Če je bil oče razočaran, mi Frenk ni razlagal.  Po letu in pol se je odločil, da bo raje strojni ključavničar. V prvih povojnih letih je  v tem poklicu videl bodočnost...

Odšel je v Maribor.

“Žilica mi ni dala  miru, da se ne bi priključil še gledališču.  Z veseljem so me sprejeli medse.  Ker sem bil dober, so me hoteli dati v šolo v Ljubljano. Toda  njihov pokrovitelj je bil nek minister, ki je razmišljal  bolj “praktično”. Rekel je, da je gledališčnikov že itak dovolj, kovinarjev pa je še zmeraj premalo. In mi ni dovolil.  Ne morem reči, da sem se kaj dosti sekiral zaradi tega,  saj sem  tudi v amaterskem igranju zelo užival. Naša gledališka skupina je dobro in veliko igrala, eno do dve predstavi  na leto  smo imeli tudi v  Mariborskem gledališču.  No, da   povem še to: opazili so me tudi  tam in  me večkrat povabili k sodelovanju.  Ja, pa še dobro smo se imeli.   Razumeli smo se......

To so  bili časi!''

Ko je Frenk končal šolanje , se je vrnil domov.  V Mariboru so ostali njegovi prijatelji in oder. Moral je oditi v vojsko. Poslali so ga v Bosno. Toda  tam je ostal  dlje, kot je na začetku nameraval.  Veliko se je gradilo in tudi zelo dobro zaslužilo. Ostal je do 1955 leta.

Toda  odrske  deske so mu ves čas delale  skomine.

“Brž ko sem se vrnil domov, sem se vključil  najprej  k gasilcem, potem  pa še v Prosvetno društvo.  Pri gasilcih  sem bil strojnik in tudi desetar.  Veliko smo hodili po tekmovanjih in le redkokdaj smo se vračali brez prvih mest.  Spominjam se,  da smo se morali nekoč pomeriti  z gasilskim društvom iz  Begunj.  Ravno so  postali evropski prvaki in  razumljivo je, da so se nam pred njimi tresle hlače.  Toda  Poljanci nismo bili nikoli preveč cagavi. Poslužili smo se  majhne zvijače. Odšli smo jih gledat  v Begunje, da smo spoznali njihove finte. Potem je bilo gavnarje veliko laže premagati! Na koncu smo bili četrti, oni pa šesti. Bili so tako užaljeni, da se je njihov desetar po tekmi  zjokal. Zasmilil se mi je, revež, in sem stopil k njemu ter  ga potolažil z malo šnopca.”

Pogovor  je  nato nanesel na Cvetje v jeseni.  Poljanski igralci so s Cvetjem zasloveli daleč naokoli.  Ni dolgo, mogoče par let nazaj, smo si lahko igro ponovno ogledali na televiziji.

“Igra ni  taka, kot bi morala biti,”ostro pribije Frenk.

“V njej ni domače, poljanske govorice.  Pred  snemanjem smo imeli z režiserjem v Poljanah sestanek. In  ga vprašam, zakaj  nas sploh hočejo.  On  mi odgovori, da zato, da jim bomo povedali kaj po domače. Jim opisali navade . Toda s tem ni bilo nič. Igro so izpeljali v neki bohinski spakedravščini....”

Ko je Frenk pričel obujati spomine na snemanje, se je vidno razživel.

“Strašno so ga lomili. Ni čudno, ker naši filmi toliko stanejo. Filmarji sploh niso bili resni. In  o tem, kaj se na kmetih v resnici dogaja, se jim ni niti sanjalo! Ti povem, kako je bilo, ko smo snemali v Crngrobu ?”

“Posneti smo morali prizor  v cerkvi.  Toda kaj, ko oni cerkve niso  še nikoli videli od znotraj, kaj šele,  da bi vedeli, kako se moraš obnašati pri maši ! Pripeljejo dva avtobusa statistov. Bog vedi kje so jih pobrali ! Preoblečejo jih, našminkajo, alo, sedaj pa  v cerkev. In so šli.  Šel sem pred njimi, lepo spoštljivo kot se spodobi, si pred žegnano vodo snel klobuk in se pokrižal. Oni pa ne bev ne mev.  Na kraj pameti jim ni padlo, da bi si pridržali klobuke! Ne, tega  pa nisem mogel dovoliti! Zavpijem, stop. »Kaj  je spet, Trpin?! Se razburi režiser. 

»Tako se ne obnaša v cerkvi!« mu odgovorim.

» Klobuk se da dol, tam je žegnana voda, da se pokrižaš in šele nato greš naprej!«

Režiser vzdihne in kader ponovimo.

»To, da se niso znali onnašati v cerkvi, sem jim zameril. Sram naj jih bo! Pa so hoteli snemati film o  življenju na kmetih!”

Frenk se najraje spominja Ivanke Mežanove. Bila je ženska in pol.

Z njo se je ponovno srečal, ko je dobila Borštnikov prstan. Vsi poljanski gledališčniki so šli na podelitev.

“Ko nas je zagledala, je za hip umolknila, potem pa je rekla:«Poglejte, moji ljudje prihajajo!”

Frenku se je glas ponovno skrhal . Zmajal je z glavo in me žalostno pogledal. Mar res tudi topli spomini znajo zaboleti?

*

Medtem ko sva se pogovarjala o gledališču, o neskončni strasti do igralstva, ki ga je prevevala, sem razmišljala, kako to, da je umetniški duh med Poljanci izpuhtel. Kje so razlogi, da  oderske deske počivajo in da igralski talenti spijo spanje Trnuljčice. So bili nekoč drugačni časi ?

“Mogoče res , “ mi je pritrdil Frenk in si spet prižgal cigareto.

“To so bili časi, ko so o nas, Poljancih, govorili v vsej kulturni srenji. Nekaj smo pomenili, kjerkoli smo se že prikazali. V veliko pomoč nam je bil Boris Fakin, ki nam je odprl marsikatera vrata. Predstavili  smo se tudi v Mestnem gledališču v Ljubljani. Najprej smo gostovali s Cvetjem v jeseni, potem pa še z Rabarskim cesarjem.”

Prav Ravbarski cesar je bil tisti, ki   jih je ponovno spravil na televizijo.

“Tedaj sem bil predsednik KUD-a,“  brska po spominih. 

‘’Treba je bilo misliti na tisoče malenkosti, preden smo se odpravili na gostovanje. Največ sivih las mi je povzročilo nastopanje na ljubljanskih odrih. To ni bilo kar tako! Vedeli smo, da   je publika zahtevna in izbirčna! Ko smo igrali  Cesarja, smo na predstavo povabili vse igralce, ki so nastopali v filmu Cvetje v jeseni. 

Spominjam se Poldeta Bibiča. Stal je pri oknu in srkal cviček. Pomaha mi in mi odkrito reče,  da mi roke že ne bo dal, zapomnim pa si naj, da bi se  lahko marsikdo  iz Ljubljane prišel učit k nam, v Poljane. Bilo mi je zelo prijetno v duši, saj so nas tudi igralke, na primer Duša Počkaj in Milena  Zupančič dobro  sprejele....Aplavz, ki je sledil po vsaki predstavi je ostal  za zmeraj zapisan v naših   srcih...Nepozabno je bilo, res!”
Z  Ravbarskim cesarjem so  doživeli cel kup peripetij.

Včasih so se celo zravsali, ne samo sporekli.

“Nekoč smo morali igrati v Šentjakobskem gledališču. Vse lepo in prav, le na vprašanje, kako bomo prišli v Ljubljano, nisem vedel odgovora. Imeli smo organiziran prevoz, toda avtobusa ni in ni bilo od nikoder. Bili smo živčni in tečni, toda nič ni  pomagalo.  Grem na telefon in   ves razjarjen izvem, da se je avtobus pokvaril. In to ravno tedaj, ko smo ga krvavo rabili!  Ker pa  nesreča nikoli ne pride sama, je odpovedal še  eden izmed igralcev. Toda na srečo je z   nami hodil nek Ločan, ki je imel gledališče raje, kot kaj drugega.  Prosili smo ga, naj nam pomaga in rade volje je to storil.  Besedila se je pa itak ta čas, ko je bil na vajah, za silo naučil!”

Toda pustolovščina še ni zaključila. Da je bilo gostovanje še bolj zabavno in zanimivo, je poskrbel kar Frenk sam.  Enostavno je pozabil iti na oder. V garderobi se je zaklepetal s prijatelji.

“Pripovedoval sem  jim vice in resnično nisem prav nič porajtal na uro.  Kar naenkrat se prikaže moja sestra, me prime za ušesa in me povleče na oder. Kje pa hodiš toliko časa, vpije nad menoj in se znaša nad mojimi  ušesi.  V trenutku sem vedel, koliko je ura. Prav milo ji odgovorim, naj mi oprosti,  ker sem zamudil, glih sem se vrnil z božje poti.”

Med odmorom je Frenk svoje soigralce prosil odpuščanja.  Niso mu preveč zamerili, saj se mu kaj podobnega do takrat ni nikoli zgodilo.  

“Na nekem snemanju  Cvetja v jeseni je bila z nami  ena iz štaba, ki se je  “metala“ za vsakim moškim,  ki se ji je po nerodnosti približal . Enkrat se je lotila  tudi mene. Zasledovala me je in na noben način se je nisem mogel znebiti. Kar naenkrat se vrže name in me podere naravnost v koprive.  Začela je riniti vame in me “obdelovati”, da sem ji komaj ušel...”

Ja, ni čudno, da je med igralci toliko ločitev, mi je razložil svojo teorijo.

‘’Snemali smo v Podobenu (vasica zraven  Poljan). Tedaj je bila z nami maskerka, ki je lovila moške kot pohotna levinja. Mislila je, da ji bom zlahka  nasedel. Toda gospa se je preklemensko zmotila! Za spomin si  je prisvojila moj  “rožnkranc”. Nikoli več ga nisem videl....”

Na koncu me je zanimalo, kakšne so bile njegove vloge.  Rade volje mi je razložil

“V Cvetju v jeseni sem igral zapitega kmeta.  Pa mi reče režiser Klopčič, hej, Trpin, a ti znaš biti pijan !? Zakrohotam se in mu  odgovorim,  najbrž že, saj me žena vsakič, ko pridem  domov, grozno pohvali, ha, ha, ha!  “

“Še to ti bom povedal, kako sva se seznanila z Ivanko Mežanovo.  Prvič sva se srečala na Gori, tudi med snemanjem. Igrala je zeliščarico. Potem smo se pomaknili v Žetino. Sam nisem vedel, kako bi ji ustregel, ker se mi je zdela tako fajn. Pa zagledam v skali maline.  Skočim in jih naberem. Lepo se mi je zahvalila in od takrat sva prebila veliko časa skupaj.  Prima punca!”

Na predpremieri v Škofji Loki jo je zaman iskal med množico, ki ga je obdajala.  Čudno se mu je zdelo, saj so prišli vsi, samo nje ni bilo. Na glas vpraša, če jo je kdo slučajno videl.  Izvedel je, da je bolna.

“V Ravbarskem  cesarju sem igral ranocelnika in romarja.  Prav “ornh” sem se moral vživeti v vlogo, da  sem jo odigral tako, kot  sem želel. Tudi vloga Luke iz Vovče mi je bila pri srcu in še danes bi jo igral, če  bi mi dali priložnost za to.....”

Frenk  je za svoje igranje dobil številna priznanja in nagrade. Najraje se spominja 

nastopa v Mestnem gledališču, ko so jih z gromkih aplavzom kar   trinajstkrat privabili na oder.   To se ne zgodi vsakemu.