Tašče in snahe

Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho.

Pekel, ki so si ga s sovraštvom, prezirom, nagajanjem, nasiljem, morda celo z medsebojnim pretepanjem ustvarile ženske, je bil pogosto nečloveško neznosen.

Medklic: ste že kdaj tudi vi opazili, da ima v večini domov (družine z nasilneži so izvzete) glavno besedo prav mati? Če že takrat, ko so otroci v odraščanju, hoče imeti zadnjo besedo, kaj šele, ko pride k hiši ta mlada?!

Sogovornice so leta trpljenja pod isto streho nehote zapolnile tudi z neprimernimi besedami, kletvicami, obupom, solzami.

Pri domala vseh zgodbah – nekatere med njimi so bile tudi zelo krute – je bilo značilno to, da so mnoge tašče še kot snahe preživljale podobna trpinčenja, s kakršnimi so potem zagrenile življenje svojim ta mladim.

Zanimivo je bilo, da izrazite hudobije ni mogla ukrotiti niti vera. Četudi so tašče obiskovale cerkvene obrede, veljale na vasi za zgledne in pobožne ženske, so masko snele v trenutku, ko so se za njimi zaprla domača vrata.

Nekoč:

Ko je prišla nevesta k hiši, je morala starše svojega moža spoštovati in jih klicati mama in oče. Zaželeno je bilo, da se je omožila tako daleč od svojega doma, da ob morebitnih nesporazumih ni mogla uiti k staršem po tolažbo in pomoč. Ločitev od prvotne družine je šla še v eno skrajnost. Obiski njenih domačih na novem domu niso bili več zaželeni.

V kuhinji sta se nenadoma znašli dve ženski, ki sta imeli različne navade. Snaha se je morala zmeraj pokoravati tašči, hvaliti njeno kuhanje, četudi je bilo zanič. Redke tašče so po tistem, ko se je naslednik kmetije poročil, snahi prepustile mesto ne le v kuhinji, temveč tudi v shrambi.

Veljalo je, da tašča še naprej obdrži pri sebi vse pomembne ključe. Prav tako ni bilo spodobno poudarjati talentov ta mlade, zlasti še, če jih tašča ni imela.

Snahe zlepa niso bile dovolj pridne, marljive, sposobne. Zmeraj so slišale tisti znani stavek lahko bi bile boljše.

Velik greh je bil, če niso bile zadosti ponižne in so javno pokazale, da so bolj pametne od moža oziroma od tašče.

Veliko gorja so si na glavo nakopale tiste, ki so se primožile v hišo, v kateri je imelo oblast v rokah več žensk: poleg tašče še stara mama, tete, neporočene hčere.

Marsikatera tašča se ni mogla sprijazniti, da se je sin poročil in da ob njem leži tujka, s katero ima tudi spolne odnose. Naredila je vse, da je kalila nočni mir, pogosto tudi z nepričakovanimi vpadi v spalnico.

Ženske pa so na splošno skrbno pazile na izpolnjevanje verskih, predvsem pa delovnih dolžnosti.

Snahe so bile – po drugi strani – pri hiši dekle toliko časa, dokler njihovi možje niso prevzeli kmetije. To pa so bili po navadi tudi trenutki, ko so si dale duška in se tašči maščevale za vsa leta trpljenja.

Žal so mnoge matere naredile vse, da so sinove privezale nase. Gorja pod skupno streho bi bilo veliko manj, če bi bilo moških kaj v hlačah in bi se ob prepirih postavili na ženino stran.

Marsikje so veljali običaji, da če je ta mladi umrl mož, ni bila ona skrbnica otrok, pač pa tašča. Izgubila je pravico do dedovanja kmetije, ki jo je potem prevzel eden od preostalih sinov.

Ni bilo tako poredko, da se je vdova poročila z bratom pokojnega moža. Tako so preprečili propad kmetije in obdržali otroke v družini.

Moja tašča Ančka je bila nekaj posebnega. Imela sem jo zelo rada, a šele čez čas, ko sem se navadila nanjo. K hiši (manjša kmetija) sem prišla kot domišljavo, oholo bitje, polna sama sebe. Nikoli ni pokazala, da bi bila zaradi mojega obnašanja prizadeta. Ne pomnim, da me ne bi že zarana pričakala s kavo, nasmehom, kakšno novico. Prvo leto bivanja na novem domu (mož je bil pri vojakih), mi je – študentki – kronično manjkalo denarja. Brez besed mi je stisnila v dlan kakšen dinar, položila na usta prst, češ naj to ostane le med nama. Pazila je na prva dva otroka, skrbela zanju, kot bi bila njena. Kuhala je za vse. Če je le zmogla njena denarnica, je rada ustregla s kakšno dobroto. Znala je poskrbeti za mir pri hiši. Skupaj z nami so živeli še njeni starši in sestra. Zaradi te, slednje pa se je kdaj zgodilo, da sem jokala. Imela je zelo strupen jezik in me ni prenesla. Ne bom se opravičevala: čustva so bila obojestranska. Štejem pa ji v dobro, ker je imela rada moža in najine otroke.

Tašča me je naučila marsičesa, predvsem pa dobrote. Mislim, da sem prav zaradi nje postala drugačna, bolj sprejemljiva za sočloveka in njegove težave. Ko je umrla, sem iskreno žalovala.

Prav zaradi naklonjenosti, ki sva jo čutili druga do druge, me je še toliko bolj bolelo srce, ko sem poslušala krute zgodbe, ki so se dogajale med taščami in snahami. V tridesetih letih, kar sem te zgodbe zbirala, jih je bilo takšnih, podobnih moji, komaj za prgišče.

Danes:

Odnosi med taščo in snaho se vse do danes niso dosti spremenili. Ženska zloba, ki izbruhne na dan, ko ne bi bilo treba, je neizmerljiva!

V naši hiši sobivajo tri družine: midva z možem, sin in hčerka z družinama. Poskušam biti takšna, kot je bila moja tašča: dobra do ta mladih, po drugi strani pa jih pustiti pri miru. To je zelo zelo zelo težko 🙂A mi uspeva, ker smo skupaj že cca 15 let- brez večjih problemov. Mislim tudi, da me imajo ''ta mladi'' radi.

Žal so nekatere tašče – kljub morebitnim svojim zelo slabim izkušnjam - zelo drugačne. Ne zavedajo se, da so ''ta mladi'' na začetku svoje življenjske poti- od njih pričakujejo, da bodo pametni - kot so same ali še bolj.

To pa ne gre! Nihče ni prišel pameten na svet- takšnega te naredijo izkušnje in leta, ki so zato potrebna.

Kaj storiti z nemogoče taščo?

POSTAVITI ji MEJE. Pa ne na glas, pa ne preko ''groženj''. V tem primeru ne velja, da se ‘’klin s klinom izbija’’!

Meje se postavlja po tihem, počasi, nevidno. Brez zmerjanja in kričanja.

Z veliko potrpljenja.

Snahe se morajo zavedati dvojega:

prvič- tašča ni vaš partner,

drugič : NIKOLI je ne boste spremenili! Za spremembe je tašča prestara!

Sprejmite jo, takšno, kot je. Je pač težka, zoprna, bogpomagaj. Ubogi tast, ki mora z njo živeti!

Živite svoje življenje, do nje bodite prijazne, pa boste videle, da jo boste ZMEDLI.

Tašče:

Ve pa si zapomnite samo nekaj: če pride med vami in snaho do špetirja, ste za nesporazume NAJVEČ krive prav ve!

Zakaj? Zato, ker ste starejše, ker imate izkušnje, ker veste, da se z glavo skozi zid ne rešuje problemov.

Mladi tega še ne vedo! Nimajo izkušenj in življenja se šele učijo.

Ne mislite, da mora biti vse po vašem!
Uživajte življenje in ne mešajte se _ če ni potrebno, v življenja drugih!

Zgodbi:

Lenčka (1936) je bila vesele narave, zelo delovna, zmeraj dobre volje, le tašči ji ni nikoli uspelo priklicati nasmeha na obraz. Zdelo se ji je, da je ženska tuhtala zgolj in samo to, kako bi ji zagrenila življenje.

»Mož je imel pred menoj eno punco več kot sedem let. Potem sta se nameravala poročiti in moževi mami se je ob misli, da bo njenega ljubljenčka dobila druga, začelo mešati. Tuhtala je in tuhtala, kako bi preprečila poroko, potem je nekomu plačala velike denarje, da je v cerkvi, med oklici vstal in na glas povedal, da je bil on tisti, ki je bodoči nevesti vzel krancelj. S to lažjo je preprečil poroko. Možakar, ki je storil hudobijo, je šel od hiše obtežen z žganjem in klobasami. Ko je že mislila, da se je sin spametoval, je srečal mene, ki sem bila iz drugačnega testa kot predhodnica. Kadar je tašča stresala jezo s svojim godrnjanjem in zmerjanjem, sem pričela žvižgati; to jo je strašno ujezilo.

Preklali sva se vse življenje. Celo takrat, ko sem povila hčer, ni bilo nič bolje. Ni mi hotela streči, zato sem morala po porodu hitro na noge, da sem lahko skrbela za otroka in moža. Takrat sem si nakopala bolezni ledvic in jeter, a sem vse preživela, celo zdravnika, ki me je zdravil.«

Silva (1939): »Ne štejem, kolikokrat sem se z otroki zatekla h tašči, ker mož ni prenesel otroškega joka! Naslednji dan, ko se je streznil, se mi je začel dobrikati, češ da sem bila spet preobčutljiva, da ga izzivam, da je bil utrujen, da se ni mogel kontrolirati. Ko ga je slišala tašča, se je takoj postavila na njegovo stran, mu skuhala kavo in mi namignila, češ pojdi se uredit, da te ne bo gledal takšne, vse objokane.«