Življenje in križi, ki jih nosimo

-

Starejši so včasih rekli, da nam življenje naloži točno takšen križ, kot ga lahko nosimo. V teoriji to morda drži, v praksi pa ne zmeraj. Nekateri pod križem, ki jih doleti, tudi pokleknejo…..
Ko se pri 68-ih oziram po svoji, že prehojeni poti, se je na njej znašlo marsikaj. Moja kolena so bila pogosto potolčena, bili so tudi trenutki, ko sem se spraševala, a se je ''sploh še vredno truditi''. Vesela sem, da sem si vsakič, ko mi je bilo najtežje, rekla, no, Milenči, počakaj do jutri, mogoče bo kaj drugače. Ta ''jutri'' je lahko potem trajal več mesecev, eden tudi skoraj 20 let.
..
Ti ''križi'', ki jih res ni bilo malo, so me naučili- če ne drugega- da se borim. Sliši se lepo, a v praksi je to težko ''opravilo''.
..
Eno največjih bremen, ki jih naloži življenje, je, da odpustimo tistim, ki so nas prizadeli. Tudi sama sem si pogosto rekla:''Vse, samo to ne!''.
Odpustiti je včasih strašno težko, včasih celo nemogoče. Zavidam tistim, ki to storijo ''zlahka''.
..
Tudi sama se kdaj zalotim, da se vprašam, kako bi bilo, če bi lahko zavrtela ''čas nazaj''. Pa kakšno stvar naredila drugače, kot sem jo, pa se čemu raje izognila, kot da sem rinila v težave.
Dvomim, da bi lahko bila takšna ''vrnitev v preteklost'' – uspešna. Po ''bitki je lahko biti general'', a ko ''bitka poteka'', pogosto ravnamo nezavedno. To pomeni, da bi, če bi čas zavrteli nazaj, isto napako ponovili še enkrat.
..
Po spletu okoliščin se lahko zgodi, da smo tudi sami krivični do drugih. Da koga prizadenemo. Mu storimo krivico. Kako to popraviti, sploh če niti ne pomislimo, da smo kaj slabega storili?
..

Lahko se pa tudi zgodi, da smo takrat, ko obsojamo druge skozi lastne vrednote in merila o tem, kaj je prav in kaj ne, češ, ''kako je mogel/a'' – zelo krivični.
…
Nekoč sem imela to srečo, da mi je uspelo, da sem v zaporu obiskala žensko, ki je ubila svojega moža. Na vsak način sem želela izvedeti prave razloge za njeno nagnusno dejanje. Pogovor, ki se je zavlekel v več ur, me je pretresel do kosti. Ko sem končno sedla v avto, so se mi roke tresle in v grlu sem imela kepo. Prešinilo me je, da bi, če bi moj mož toliko let počel takšne grdobije, kot jih je njen, verjetno storila enako. Pa ne šele po 18 letih – veliko prej.
..
V letih, ki so za mano, sem, žal, tudi spoznala, da pademo na kolena zaradi različnih stvari. Nekdo obupa zaradi odlomljenega nohta, drugi šele, potem ko mu je življenje vzelo vse, kar mu je bilo dragoceno.
Tudi zato je pomembno, da tistemu, ki se mu ''podira svet''- prisluhnemo.
..
V življenju naletimo na ljudi, ki nas ranijo nehote, ne da bi se tega zavedali, srečamo pa tudi takšne, ki skrbno pretehtajo, kakšen bo nož, ki nam ga bodo zasadili v hrbet.
..
Slovenija je majhna, malodane vsak od nas pozna koga od nekoga. Zelo radi pametujemo, opravljamo, to, da bližnjega oberemo do kosti, je priljubljen šport.
..
Vprašanje pa je, koliko se sploh poznamo. Je tisto, kar smo izvedeli iz ''zaupnih virov''- resnično, ali je zgolj natolcevanje?Zame osebno je ena sama, zelo ''čista zloba'' to, ko o drugem širimo govorice, namesto da bi jih preverili na ''licu mesta''. S pogovorom. Zadoščalo bi že, če bi k človeku, ki ga obirajo, pristopili, pa vprašali:''Ej, Polde, a je res, kar sem slišal/a?''
..
Ne smemo pozabiti: so takšni, ki lahko nosijo na svojih ramenih celo dva ali tri ''Triglave'', so pa tudi takšni, ki klonijo pod težo enega samega kamenčka.
..
Pred dnevi se je poslovila Brigita. Luštna, pridna, imela je zlate roke in zlato srce. Žal pa je namesto tašče – imela živega hudiča.
Pekel, v katerem je živela več kot 14 let, je postal prehudo breme.
Kaj naj rečem drugega kot ''hvala'' tudi nekaterim taščinim prijateljicam, ki so naredile vse, da je postalo to breme še veliko težje.




 Na tem mestu bi se zahvalila tudi Hedviki. ko je prebrala trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, mi je napisala pismo, v katerem - med drugim- tudi zapiše.''...Šele po tem, ko sem se soočila z vašimi zgodbami, me je prešinilo, da govorijo tudi o meni, o moji življenjski usodi. Nekako sem se ozavestila, udarci, ki sem jih prejemala od moža in pastorka, so dobili druge razsežnosti.
Deset mesecev sem bivala v varni hiši, danes sem na svojem. Drži, nisem se še pobrala, sem pa na najboljši poti.''







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več