Življenje in križi, ki jih nosimo

Starejši so včasih rekli, da nam življenje naloži točno takšen križ, kot ga lahko nosimo. V teoriji to morda drži, v praksi pa ne zmeraj. Nekateri pod križem, ki jih doleti, tudi pokleknejo…..

Ko se pri 68-ih oziram po svoji, že prehojeni poti, se je na njej znašlo marsikaj. Moja kolena so bila pogosto potolčena, bili so tudi trenutki, ko sem se spraševala, a se je ''sploh še vredno truditi''. Vesela sem, da sem si vsakič, ko mi je bilo najtežje, rekla, no, Milenči, počakaj do jutri, mogoče bo kaj drugače. Ta ''jutri'' je lahko potem trajal več mesecev, eden tudi skoraj 20 let.

..

Ti ''križi'', ki jih res ni bilo malo, so me naučili- če ne drugega- da se borim. Sliši se lepo, a v praksi je to težko ''opravilo''.

..

Eno največjih bremen, ki jih naloži življenje, je, da odpustimo tistim, ki so nas prizadeli. Tudi sama sem si pogosto rekla:''Vse, samo to ne!''.

Odpustiti je včasih strašno težko, včasih celo nemogoče. Zavidam tistim, ki to storijo ''zlahka''.

..

Tudi sama se kdaj zalotim, da se vprašam, kako bi bilo, če bi lahko zavrtela ''čas nazaj''. Pa kakšno stvar naredila drugače, kot sem jo, pa se čemu raje izognila, kot da sem rinila v težave.

Dvomim, da bi lahko bila takšna ''vrnitev v preteklost'' – uspešna. Po ''bitki je lahko biti general'', a ko ''bitka poteka'', pogosto ravnamo nezavedno. To pomeni, da bi, če bi čas zavrteli nazaj, isto napako ponovili še enkrat.

..

Po spletu okoliščin se lahko zgodi, da smo tudi sami krivični do drugih. Da koga prizadenemo. Mu storimo krivico. Kako to popraviti, sploh če niti ne pomislimo, da smo kaj slabega storili?

..

Lahko se pa tudi zgodi, da smo takrat, ko obsojamo druge skozi lastne vrednote in merila o tem, kaj je prav in kaj ne, češ, ''kako je mogel/a'' – zelo krivični.

…

Nekoč sem imela to srečo, da mi je uspelo, da sem v zaporu obiskala žensko, ki je ubila svojega moža. Na vsak način sem želela izvedeti prave razloge za njeno nagnusno dejanje. Pogovor, ki se je zavlekel v več ur, me je pretresel do kosti. Ko sem končno sedla v avto, so se mi roke tresle in v grlu sem imela kepo. Prešinilo me je, da bi, če bi moj mož toliko let počel takšne grdobije, kot jih je njen, verjetno storila enako. Pa ne šele po 18 letih – veliko prej.

..

V letih, ki so za mano, sem, žal, tudi spoznala, da pademo na kolena zaradi različnih stvari. Nekdo obupa zaradi odlomljenega nohta, drugi šele, potem ko mu je življenje vzelo vse, kar mu je bilo dragoceno.

Tudi zato je pomembno, da tistemu, ki se mu ''podira svet''- prisluhnemo.

..

V življenju naletimo na ljudi, ki nas ranijo nehote, ne da bi se tega zavedali, srečamo pa tudi takšne, ki skrbno pretehtajo, kakšen bo nož, ki nam ga bodo zasadili v hrbet.

..

Slovenija je majhna, malodane vsak od nas pozna koga od nekoga. Zelo radi pametujemo, opravljamo, to, da bližnjega oberemo do kosti, je priljubljen šport.

..

Vprašanje pa je, koliko se sploh poznamo. Je tisto, kar smo izvedeli iz ''zaupnih virov''- resnično, ali je zgolj natolcevanje?Zame osebno je ena sama, zelo ''čista zloba'' to, ko o drugem širimo govorice, namesto da bi jih preverili na ''licu mesta''. S pogovorom. Zadoščalo bi že, če bi k človeku, ki ga obirajo, pristopili, pa vprašali:''Ej, Polde, a je res, kar sem slišal/a?''

..

Ne smemo pozabiti: so takšni, ki lahko nosijo na svojih ramenih celo dva ali tri ''Triglave'', so pa tudi takšni, ki klonijo pod težo enega samega kamenčka.

..

Pred dnevi se je poslovila Brigita. Luštna, pridna, imela je zlate roke in zlato srce. Žal pa je namesto tašče – imela živega hudiča.

Pekel, v katerem je živela več kot 14 let, je postal prehudo breme.

Kaj naj rečem drugega kot ''hvala'' tudi nekaterim taščinim prijateljicam, ki so naredile vse, da je postalo to breme še veliko težje.

 Na tem mestu bi se zahvalila tudi Hedviki. ko je prebrala trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, mi je napisala pismo, v katerem - med drugim- tudi zapiše.''...Šele po tem, ko sem se soočila z vašimi zgodbami, me je prešinilo, da govorijo tudi o meni, o moji življenjski usodi. Nekako sem se ozavestila, udarci, ki sem jih prejemala od moža in pastorka, so dobili druge razsežnosti.

Deset mesecev sem bivala v varni hiši, danes sem na svojem. Drži, nisem se še pobrala, sem pa na najboljši poti.''